Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Zadoščevanje Božjemu Srcu

Papež Pij XII. v okrožnici o Srcu Jezusovem večkrat skupaj omenja ljubezen in zadoščevanje, ki sta »glavni dolžnosti katoliške vernosti« (št. 63). »Osnovni izrazi« češčenja Srca Jezusovega so »dejanja ljubezni in zadoščevanja,« ki so »tista oblika bogovdanosti, s katero se v polnosti uresničuje notranje in resnično bogočastje« (št. 56).

Zadoščevanje Božjemu Srcu je potrebno, ker je Odrešenikova ljubezen tolikokrat in tako silno žaljena. Zato k češčenju Presvetega Srca bistveno spada tudi zadoščevanje. Konkretne oblike češčenja in zadoščevanja se lahko spreminjajo in prilagajajo določenemu času in kraju. To so molitve, pesmi, podobe itd. Danes na zadoščevanje pogosto pozabljamo.

Posebno zaslugo za to, da se je češčenje Srca Jezusovega »razlikovalo od drugih oblik pobožnosti po značilnih lastnostih ljubezni in zadoščevanja,« ima po besedah Pija XII. sv. Marjeta Alakok (št. 51).

 

Papež Pavel VI. je v apostolskem pismu o Presvetem Srcu Jezusovem zapisal: »Ko se je usmiljeni Zveličar, kot se poroča, prikazal izbrani redovnici Marjeti Mariji Alakok v mestu Paray–le–Monial, je vztrajno prosil, naj bi vsi ljudje z javnimi molitvami častili njegovo Srce, ki je ranjeno iz ljubezni do nas, in naj bi mu na vse načine zadoščevali za prizadete žalitve.«

 

Oblike, ki jih priporoča Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje (CD 102)

 

V tem Direktoriju Kongregacija za bogoslužje in zakramente (leta 2002) uči, da češčenje Srca Jezusovega »od vernikov zahteva temeljno držo, izhajajočo iz spreobrnjenja in duha zadoščevanja, ljubezni in hvaležnosti, apostolskega prizadevanja in posvečenja nasproti Kristusu in njegovemu odrešilnemu delu« (št. 172).

Direktorij omenja nekatere oblike pobožnosti v čast Presvetemu Srcu, ki jih je Apostolski sedež izrecno potrdil in pogosto priporočal. »Med njimi velja omeniti:

-                            osebno posvetitev, ki je po besedah Pija XI. 'brez dvoma prva med vsemi vajami v čast Presvetemu Srcu';

-                                                   posvetitev družine, po kateri je družinska skupnost […] posvečena Gospodu, da bi on vladal v srcu vsakega njenega člana;

-                                                   litanije Presvetega Srca Jezusovega, potrjene za vesoljno Cerkev leta 1891; ki imajo izrazito svetopisemsko vsebino in so obdarjene z odpustki;

-                                                   dejanje zadoščevanja; to je oblika molitve, s katero verniki, spominjajoč se neskončne Kristusove dobrote, želijo doseči usmiljenje in popravo krivic, storjenih na tolikere načine Presvetemu Srcu Jezusovemu;

-                                                   obhajanje devetih prvih petkov v mesecu, ki ima začetke v 'veliki obljubi', ki jo je Jezus dal sv. Marjeti Mariji Alakok […] V našem času obhajanje devetih prvih petkov v mesecu, če ga pravilno pastoralno usmerimo, lahko brez dvoma rodi bogate duhovne sadove« (št. 171).

p. Anton

Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Posvetitev Srcu Jezusovemu

Pri posvetitvi Srcu Jezusovemu gre v smislu okrožnice Pija XII. o Srcu Jezusovem za predanost samega sebe Odrešenikovi ljubezni. Verniki »sebe vsega, svoja notranja čustva in zunanja dejanja posvetijo svojemu Stvarniku in Odrešeniku« (št. 63). »Češčenje Presvetega Srca namreč od nas zahteva, da povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni Božjega Odrešenika, katere živi pokazatelj in znamenje je njegovo ranjeno srce« (št. 4).

Zaradi človeške omahljivosti je treba posvetitev Srcu Jezusovemu vedno znova obnavljati. Cilj tega obnavljanja je, da bi neprestano živeli in delovali v predanosti Presvetemu Srcu.

Za posvetitev je treba biti v posvečujoči milosti, zato mora tisti, ki se zaveda velikega greha, pred posvetitvijo iti k spovedi ali vsaj obuditi popolno kesanje, zakrament sprave pa bo prejel, čim bo mogoče.

Papež Leon XIII. je 11. junija 1899 na osnovi pobude mistkinje bl. Marije od Božjega Srca Jezusovega ves svet posvetil Presvetemu Srcu Jezusovemu. Že dvesto let pred to posvetitvijo so se posvečali Srcu Jezusovemu posamezniki, skupine, škofije in narodi. Papež Benedikt XV. je zelo priporočal posvetitev družin. Papež Pij XI. je zelo poudaril potrebo po zadoščevanju in rednem obnavljanju posvetitve. Dejal je, da je v posvetitvi Srcu Jezusovemu »prvo in najvažnejše to, da stvar Stvarniku vrača ljubezen za ljubezen«.

Ko je papež sv. Janez Pavel II. za stoto obletnico posvetitve vsega sveta Presvetemu Srcu Jezusovemu 11. junija 2000 napisal posebno pismo vsem vernikom, je v njem poudaril, da je bila posvetitev vsega sveta, ki jo je izvršil papež Leon XIII. leta 1899, izredno pomembna in naj se obnavlja vsako leto na praznik Srca Jezusovega.

Glavne oblike češčenja Presvetega Srca Apostolat molitve

Apostolat molitve pospešuje zlasti Zveza apostolata molitve, sicer pa je ta apostolat naloga vsakega kristjana. Resnični častilci Srca Jezusovega so po besedah Pija XII. »trdno prepričani, da Bogu ne služijo v prvi vrsti zaradi osebne koristi, telesne ali dušne, časne ali večne, ampak zaradi dobrote Boga samega. Njemu hočejo služiti s tem, da mu vračajo ljubezen, ga molijo in mu izkazujejo dolžno hvaležnost« (št. 63).

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (21) Glavne oblike češčenja Presvetega Srca

Pri češčenju Srca Jezusovega niso prva in najvažnejša stvar zunanje vaje, niti to, da bi si izprosili tistih dobrot, ki jih je Jezus obljubil v posebnih razodetjih. Razne pobožne vaje in molitve so sredstvo za rast v svetosti, ki je predvsem v ljubezni do Boga in do bližnjega. Zato so te vaje zelo pomembne. Pomagajo nam, da se vedno bolj upodabljamo po Kristusu, po njegovem Srcu. Okrožnica Pija XII. o češčenju Presvetega Srca Jezusovega omenja apostolat molitve, posvetitev Srcu Jezusovemu in zadoščevanje.  

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2022

Srečanje Bernardove družine, posvečenih JMS

ter članov Apostolata darovanja in drugih

V decembru srečanje zaradi božičnega praznika odpade.

ZA ZIDOVI SAMOSTANA Advent ljubezni in zaupanja

Advent pomeni prihod. Gospod pravzaprav vedno prihaja, najbolj pri vsaki mašni daritvi. Ali smo pripravljeni nanj? V bogoslužju nam bo posebno blizu o Božiču, ko ga bomo gledali kot Otroka. Spominjali se bomo njegovega prvega prihoda v betlehemskih jaslih. Prišel bo tudi ob koncu sveta z veliko močjo in slavo. Prihaja pa tudi zdaj: v Božji besedi, pod podobama kruha in vina, v zakramentih, v molitvi, v pomoči potrebnih. Koliko se tega zavedamo?

V Božji besedi prve adventne nedelje v letu A prevladujeta besedi: »Bodite budni!« To pomeni: ne spite, bodite duhovno budni! Ne bodite duhovno zaspani! Sveti Pavel nas spodbuja: »Ura je že, da se zbudite iz spanja, zdaj je naša rešitev bliže kakor takrat, ko smo vero sprejeli. Noč se je pomaknila naprej in dan se je približal. Odvrzimo torej dela teme in nadenimo si orožje luči. Živimo pošteno, dnevu primerno.«

Kdo je duhovno buden? Kdor pazi na svoje čute, da ne vdere skoznje zviti sovražnik. Gledal, bral, poslušal, mislil, govoril in delal bo le tisto, kar ga duhovno dviga, ne pa tistega, kar ga vodi v greh. Lahko rečemo, da je duhovno buden tisti, ki se resno trudi za življenje po Božji volji.

Duhovno buden redno moli. Zaveda se, da vse dobro prihaja od Boga. Če je kje izginila večerna molitev ali je bolj mlačna, naj v adventu zopet zaživi. Molitev nas pripravlja na Gospodov prihod. Po molitvi on prihaja v naše domove. Po molitvi v njih tudi ostaja in nas spreminja. Naj nas na to spominja tudi adventni venec, goreča adventna sveča.

Na poseben način je buden tisti, ki je pozoren do bližnjega in mu izkazuje ljubezen. Pomenljivo je, da je prva adventna nedelja tudi nedelja Karitas in zaključuje teden Karitas. Misel letošnjega tedna se glasi: »Skupaj delajmo za dobro!« Začnimo najprej v domači družini in v skupnosti, v kateri največ živimo.

Ni človeka, ki ne bi imel kakega križa. To velja tudi za življenje v skupnosti, najprej v družini. Morda je kdo odvisnik od alkohola ali drog, ali ima bolj težak značaj. Marsikdo je brez službe. Kakšen je zelo razvajen. Vseh težav ni mogoče rešiti, nekatere pa bi se z dobro voljo dale. Velja skavtski rek: »Kjer je volja, tam je pot!«

Pomembno je, da drug na drugega gledamo z vesele plati. Nekdo je takole pripovedoval: »Pred časom sem se pogovarjal z gospo, materjo treh odraslih otrok. Ko se je spominjala let njihovega odraščanja, je dejala: 'Kolikokrat sta sinova vzela v roke kitaro, pa smo skupaj kakšno zapeli in je bilo tako lepo!'«

Brez medsebojnega zaupanja ni ljubezni. Bog je prvi, ki nas ima rad in nam zaupa. Ustvaril nas je in nam dal različne darove. Ker nas ima Bog rad in nam zaupa, moramo tudi mi imeti drug drugega radi in si med seboj zaupati. Vsi smo Božji otroci, vsi smo poklicani, da bi tako živeli, da bi po smrti prišli k Njemu v nebesa. Če si med seboj zaupamo, drug na drugega dobro vplivamo. Nekdo se je leta in leta boril s slabostjo, ki je mnogim grenila življenje. Sam in mnogi so se trudili, da bi se spremenil. Karali so ga, a ni nič zaleglo. Začel pa se je spreminjati šele, ko mu je prijatelj rekel. »Veš, jaz te imam rad, tudi če se ne boš nikoli spremenil!« Ob tej prijateljevi besedi je našel potrebno zaupanje vase, ki ga prej sam ni imel. Tako se je poboljšal. Geslo Rad te imam, zaupam ti! velja tudi za odnos med starejšimi in mlajšimi. Tudi do mladih moramo pokazati ljubezen in zaupanje. Mladi potrebujejo potrditve, da jim zaupa Bog, da jim zaupajo starši in da jim zaupa Cerkev, ker jih imamo vsi radi.

Ko je neka oseba sprejela v vesoljni Cerkvi odgovornost za svoje gibanje, jo je novinar vprašal, za kaj si bo posebej prizadevala. Odgovorila je: »Predvsem si bom prizadevala za utrjevanje lepih medsebojnih odnosov, slonečih na medsebojni ljubezni in zaupanju.« Vzemimo si ta program za letošnji adventni čas tudi mi: Trudili se bomo za lepe medsebojne odnose, sloneče na ljubezni in zaupanju. Ker smo slabotni, bomo poživili redno molitev, da nam bo Bog dal potrebno milost. Dobra molitev vodi v medsebojno ljubezen in zaupanje. To bo dobra priprava na Jezusovo rojstvo v nas in med nami. Sveti Janez je v svojem Prvem pismu zapisal: »Bog je ljubezen, in kdor ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostaja v njem« (1 Jn 4,16). V takem človeku, ki ostaja v ljubezni, bo vedno Božič, novorojeni Bog. To velja tudi za skupnost, najprej družino. Jezus je zagotovil: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18,20). V takšnih skupnostih, v katerih vlada medsebojna ljubezen in edinost, je vedno božični praznik. Naj bo Božje Dete tudi v nas in med nami, da bomo v polnosti doživeli božične praznike, ki se bodo podaljšali v novo leto 2023.

p. Anton

 

DOMAČA ZDRAVILA Njivska preslica

Slovenska ljudska imena za njivsko preslico (Equisetum arvense L.) so hvošč, konjski rep, raba, rabozel, štukovac in fašec.

Njivska preslica je trajnica iz družine presličevk. Na vrtovih, kjer so ilovnata, mokra tla, se rada razraste in je je hitro preveč. V tleh ima črno, členasto in vejnato korenino, ki sega kar 1 meter globoko. Iz vej korenin in gomoljev poganjajo dvoje vrst stebel. Zgodaj spomladi poženejo krajša svetlo rjava plodna stebla, ki na vrhu nosijo plodni storž. Ko se spore raztrosijo, ta stebla odmrejo in začno poganjati iz zemlje nerodovitna, členovita 20 do 40 cm visoka zelena stebla s stranskimi zelenimi vejicami. Hranilne snovi s pomočjo fotosinteze nastajajo v zelenih poganjkih in se potem shranjujejo v koreniki, da lahko spomladi spet poženejo rjava plodna stebla. Uporabljamo posušena zelena stebla s poganjki (Equiseti herba). Poznamo še druge vrste preslic, npr. močvirsko preslico, ki je ne uporabljamo, saj je strupena.

Silikati in flavonoidi v njivski preslici delujejo diuretično, poveča se nastajanje urina. Zvečana količina urina spira sečila in s tem odnaša s sabo prisotne bakterije pri okužbah sečil. V preslici sta tudi aluminijev in kalijev klorid. Aluminij koagulira beljakovine in tako tudi uničuje bakterije, ki so npr. prisotne v sečilih. Tudi vitamin C v preslici pomaga imunskemu sistemu pri premagovanju okužbe.

EMA, Evropska agencija za zdravila, pravi, da lahko uporabljamo njivsko preslico za stanja, ko želimo povečati količino nastalega urina, kot je npr. okužba sečil, ter kot pomoč pri zdravljenju ran zaradi poškodb.

Nekaj nasvetov patra Simona Ašiča pri zdravljenjih s pomočjo njivske preslice

Pri okužbah sečil večkrat dnevno pijemo čaj, pripravljen kot poparek iz mešanice naslednjih zdravilnih rastlin: zeli zlate rozge, njivske preslice in bazilike, listi breze in koprive ter koruzni laski. Danes lahko kupimo to čajno mešanico z imenom UroSIT. Pri blagih okužbah sečil lahko s pitjem čaja pozdravimo vnetje. Pri hudih okužbah potrebujemo pomoč zdravnika in zdravljenje z antibiotikom. In hkrati pijemo čaj, saj bomo s tem pospešili zdravljenje okužbe sečil.

Pri rani na želodcu v pol litra vode zavremo 1 žličko njivske preslice, odstavimo za 3 minute in precedimo. Pijemo po eno skodelico 3 krat dnevno. Preslica deluje kot adstringens, zaustavlja krvavitve in pospešuje celjenje ran.

Pri zvišanem krvnem tlaku 2 krat na dan pijemo 1 skodelico čaja zjutraj in zvečer. Čaj si pripravimo kot poparek iz korenin baldrijana, cvetov bezga in gloga, rastlin vinske rutice in bele omele ter plodov šipka.

Pri sklepnem revmatizmu zmešamo 1,5 žličke brinovih jagod, 1,5 žličke lubja krhlike, 2 žlički zrezanih peteršiljevih korenin in ½ žličke njivske preslice. V ½ vode kuhamo 5 minut, precedimo. Pri zajtrku pijemo 1 do 2 skodelici.

Za pomoč pri celjenju ran uporabimo najprej mazilo ognjiča, s katerim namažemo robove ran, nato vse izpiramo s poparkom njivske preslice in slezenovca.

Z raziskavami so potrdili, da njivska preslica deluje protimikrobno, antioksidativno ter zaščitno na celice jeter. Na miših so dokazali, da izboljša tudi spomin, deluje protivnetno in rahlo protibolečinsko.

Pri popuščanju srca in boleznih ledvic, ko je zmanjšana sposobnost delovanja ledvic, njivske preslice ne uporabljamo.

Njivska preslica je koristna zdravilna rastlina za pomoč pri raznovrstnih zdravstvenih težavah. Bog nam jo je dal - veliko je lahko naberemo, kjer se razraste, in jo imamo doma za primere, ko bi jo potrebovali.

Barbara Kozan, mag. farm.