VALERIJINE VRSTICE ŽENSKE Z VRHOVEGA VII Fanika

Fanika je umrla v drugem valu korone, ne da bi bila kaj posebno bolna. Našli so jo sedečo pred kuhinjskim oknom. Njeni dnevi so bili že dolgo podobni drug drugemu. Ko se je prebudila, je še nekaj časa obsedela na postelji. Potem se je počasi in z muko začela oblačiti. Nato je šla oprijemaje se za pohištvo v kopalnico in vzela protezo iz kozarca. Bi se umila? Navadno se ji ni ljubilo. Poiskala je očala, vzela berglo in počasi oddrsala v kuhinjo. Vzela je zdravila, za hrano ji še ni bilo. Pojedla tako ni veliko. Kuhati se ji ni ljubilo. Kvečjemu je zavrela vodo za kako instant juho. Privoščila si je tudi jogurt, celo malo salame in veliko kruha. Kaj je lepše kot počasi trgati kosme kruha in jih nositi v usta kot bonbone. Nakupovala je zanjo dekle, ki je v času covida v bloku obiskovala starejše. Hrano je preprosto pustila pred vrati. Fanika ji je sprva dajala listek z naročilom, sčasoma sta se navadili, da je dekle prinašala vedno isto. Prejšnje čase je sama hodila v trgovino skoraj vsak dan. Če ne po drugo, po četrt kruha. Dostikrat samo zato, da je s prodajalko izmenjala pozdrav in nekaj vljudnostnih besed. Dokler je mogla, je hodila ob nedeljah v cerkev. Zdaj niti tega ni pogrešala. Kar nekako je pozabila ljudi, s katerimi je nekoč davno delila življenje, in ni se spraševala, kam so izginili vsi.

Cele ure je sedela ob kuhinjskem oknu. Včasih, ko je bila ulica živahna, ni marala gledati, kako se pri semaforju ustavljajo avtomobili in potem divje speljejo. Niti hrupnih družb v bifeju čez cesto ni marala poslušati. Zdaj pa je bilo zaradi karantene zunaj vse prazno in tiho. Opazovala je drevo s koreninami v asfaltu. Spremljala je vsak list, kdaj bo ozelenel. Slišala je slabo, pa je vendar razločila ščebetanje ptic, ki so se spuščale na balkon. Včasih jim je nasula drobtin. Spodaj na dvorišču pa so se okoli mlake šopirile in vreščale tri črne vrane.

»Grda, neumna, lena!« Grda? Najbrž. Neumna? Tudi. Nikakor pa ni bila lena.

Moževa mati, sestra in svakinja doma na Vrhovem! Ne samo, da niso bile lepe, bile so zares grde; ne samo da niso bile pametna, bile so naravnost butaste … delovne pa, ja. Cel dan so lahko tolkle z motiko ali drgnile umazana tla, pa jih je to osrečevalo. Njihovi moški so jih cenili in kovali v zvezde. Kdo ve, s čim so jih prepričale? Ko je tašči umrl mož, je skočila za njim v jamo, da so jo komaj spravili iz nje in so lahko nadaljevali z obredom. Ko je sestra izgubila moža, je tekala naokoli z vrvjo, češ da si bo vzela življenje. Ko je svakinja ostala sama, je samo še jokala in vsem razlagala, kako je to zanjo konec sveta. Do konca življenja so vse tri nosile črnino in na njivi so bile videti kot tri črne vrane. Ob spominu nanje so oživeli trenutki ponižanj, ki jih je doživela v zakonu. Ni bila Vrhovka. Primožila se je iz sosedje vasi. Z možem nista imela ničesar razen skromnih služb. Stanovanje sta dobila na njegovem domu, kjer je gospodaril brat. In odslužiti sta ga morala tako, da sta pomagala pri delu na kmetiji. Pravzaprav je pomagala le ona. Mož je imel vedno kako dodatno delo v službi, ali pa je šel h gasilcem. Tisto, kar je naredila ona, ni bilo nikoli cenjeno, čeprav si je za svoje gospodinjstvo in otroka komaj lahko utrgala kaj časa. Potem sta dobila priložnost za stanovanje v Ljubljani. In sta šla. Bila je prepričana, da bo zdaj vse drugače, ko bo imela več časa za družino. Pa ni bilo. Trudila se je , da bi skuhala tako kot tašča, a ni bil mož nikoli zadovoljen. Tudi ne s tem, kako je pospravila stanovanje ali se oblekla.

Čudno – njegovih očitkov se je nalezla tudi hči.

Fanika je včasih pomislila, kakšno olajšanje bi občutila, če bi nenadoma izginil iz njenega življenja. Toda, ko je umrl, ni čutila ničesar. Ni imela volje, da bi začela na novo. Želela je samo preživeti. Skrila se je vase, proč od ljudi, zatrla je vse spomine.

Na njenem pogrebu ni bilo nikogar, razen pogrebcev in župnika. Hči, za katero je že pozabila, da obstaja, je bila v tujini in ni mogla priti domov. Samo ptiči so jo pozdravili ob slovesu, pa ne zlovešče vrane, ampak jata vrabcev, ki se je zapodila iz cipres.

Valerija Ravbar

V BUNKERJU »LJUBLJANA« V bunkerju »Ljubljana« (11)

Dnevi so hitro minevali. Niso bili pusti, temveč napolnjeni z mnogim novim. Veliko so se samostanski novinci že naučili, toda zavedali so se, da je noviciat samo uvajanje v samostansko življenje. Patri so se trudili, da bi jim pomagali z zgledom in poukom. Toda glavno delo je moral opraviti vsak novinec sam. V notranjosti se je bilo treba vedno znova vpraševati s svetim Bernardom: »Čemu si prišel?«

Frater Maver je čutil, da lahko vsak dan bolj iskreno odgovori: »Prišel sem služit Bogu in bližnjemu.« Prepričan je bil, da ga nič ne bi moglo odvrniti od te odločitve. Vsak dan bolj je čutil, kako zelo je ljubljen. Bratje so z veliko potrpežljivostjo spremljali njegove začetne korake na poti redovnega življenja. Čutil je, kako zelo ga Bog ljubi. Znamenje neizmerne Božje ljubezni je videl v tem, da ga je Bog izbral zato lepo in posebno službo. Koliko je zunaj boljših, bolj nadarjenih in gorečih fantov, pa niso bili poklicani. Čudil se je, da je Bog njega izbral za to sveto službo.

Včasih se mu je zdelo, da je že samo to, da biva, izraz neskončne Božje ljubezni. Da, lahko bi ustvaril koga drugega, pa je ustvaril ravno njega. Vsak dan čuti, da je Bog ob njem. Ni ga pustil samega, obdaja ga s pozornostjo. Tako se zanima zanj, kot da bi bil edini na vsem svetu. Takrat se mu je iz prsi izvil vzdih: »Kako čudovit si, Gospod! Kolika sreča je, da poznamo Gospoda!« Pomislil je na milijone ljudi po svetu, ki še nikoli niso slišali za pravega Boga. Toda tudi ti ljudje ne ostajajo brezbrižni. Iščejo presežno, iščejo Božje. Čeprav častijo in molijo tuje bogove in se klanjajo malikom, vedo, da jih je ustvaril nekdo, ki je velik. Njihovo iskanje ni obsodbe vredno, pa čeprav molijo malike in lesene bogove. To njihovo iskanje razodeva, kako zelo so usmerjeni k Bogu in ga iščejo. Četudi ga še niso našli, je vendar njihovo iskanje kakor iskrica na poti, ki jih vodi k Jezusu, pravemu soncu.

 

Življenje v stiški opatiji je postajalo vedno bolj cvetoče. Samostanska družina je rasla. Tudi število bratov je vztrajno raslo. Počasi je zmanjkovalo prostora v starem delu samostana. Razmišljati je bilo treba o novih prostorih, v katere bi lahko naselili brate.

Slomškov zavod v Ljubljani je bil poln. Očetje so radi zaupali stiškim menihom svoje otroke, saj so vedeli, da bodo poleg dobrega šolanja deležni tudi skrbne in temeljite vzgoje. Veliko fantov, ki so stanovali v Slomškovem zavodu, je pozneje vstopilo v bogoslovje in so postali duhovniki. Po dva ali trije na leto pa so se zglasili za vstop v samostan. Opat Avguštin je bil vesel te odločitve in se je Bogu zahvaljeval, da ga je navdihnil, da je ustanovil samostansko gimnazijo. Iz skromnega začetka se je razvila močna ustanova, ki je samostanu veliko prinašala. Tudi vsemu slovenskemu narodu je bila v ponos in dvig kulture.

V Mogiłi se je stiška pomoč čudovito obnesla. Poljski samostan je postal stiški priorat in je skupaj s Stično spadal v Mehrerausko kongregacijo. Tudi tam je notranja gimnazija uspešno delovala. Prihajati so začeli poljski mladeniči, ki so bili nov cvet za ta poljski samostan. Življenje je postalo popolnoma urejeno. Prve porodne bolečine so minile, saj so se stiški menihi hitro in dobro naučili domačega jezika. Zmogli so voditi redno dušno pastirstvo v samostanski župniji. Hitro je v samostanu oživelo romarsko središče v kapeli svetega križa. Ljudje so se zgrinjali od blizu in daleč. Včasih jih je bilo toliko, da so sveto obhajilo delili pol ure ali celó eno uro. Dogajanje v samostanu je vzbudilo zanimanje pri krakovskem nadškofu. Bil je menihom hvaležen za vse njihovo delo in jih je večkrat obiskal. Menihi so bili seveda veseli, kadar jih je nadškof Adam Štefan Sapieha počastil s svojim obiskom. Tudi opat Avguštin je večkrat obiskal ta poljski samostan. Čutil je, da svojih sobratov ne sme pustiti samih pri njihovem težkem obnovitvenem delu.

Ko so se odločili za pomoč temu poljskemu samostanu, je vedel, da se odpravljajo na težko pot. Takrat v Stični še ni bilo tako rožnato stanje. Menihov je krepko primanjkovalo, ko je dobršen del skupnosti odšel na Poljsko. Toda opat je zaupal v Božjo pomoč. Vedel je, da nesebično pomoč vedno spremlja obilen Božji blagoslov. Ni poslal menihov v Mogiło zato, da bi si stiški samostan pridobil ugled. Poslal jih je iz ljubezni do reda, saj je želel, da cistercijanski red znova daje Evropi duhovno moč, tako kakor jo je dajal v srednjem veku. Na neki način se je odpovedal najbolj urejenim in nadarjenim menihom in jih poslal na težko pot, daleč na sever. Ni jih pozabil, ko so odpotovali. Vsak dan jih je spremljal z molitvijo. Imel je navado, da je po sklepni molitveni uri ostal še nekaj časa sam v cerkvi. Takrat je Bogu položil v naročje svoje bolečine in svoje radosti. Zahvaljeval se je za vse, s čimer je Bog blagoslavljal njegov samostan. Ni hotel nikoli biti vladar samostana, temveč samo sobrat, ki jih je navduševal za visoke ideale. Tako kakor Salomon je vedno znova prosil Boga, naj mu ohrani ponižno in goreče srce. Naj mu da moč, da bo vsak dan znova pripravljen stopiti z Gospodom na križ.

Da, veselil se je uspeha, ko je opazoval čudovito rast samostanske družine. Toda ni želel imeti samo številne družine, želel je, da bi bila skupnost sestavljena iz svetih menihov. Zavedal se je, da mora biti opatija kakor luč slovenskemu narodu. Svetiti mu mora na področju vere in nravnosti. Pogosto je v svojih nagovorih menihom poudarjal pomen osebne svetosti. Samo sveti menihi lahko ljudi navdušijo za Boga. Ni dovolj, da o Bogu govorijo, potrebno je, da ljudje živo začutijo, da vsak menih z vsem srcem ljubi Boga in bližnjega. Kakor Jezus se je tudi opat Avguštin zahvaljeval Bogu za vse sobrate. Prosil ga je, naj mu da moč, da bo vse ohranil v zvestobi Bogu.

p. Branko Petauer

Križ

Križ sem postavil

sredi rojstne vasi,

blagoslovljen

za vse ljudi,

ki v tej vasi

so živeli,

sedaj žive

in bodo živeli

v prihodnje.

Pod križem

sveča brli.

Za križem

roža cveti.

V mojem srcu

ogenj gori.

Slavko Zaviršek – Slavec

Rožni venec in odpustki 3. Če ne izpolnimo vseh naštetih pogojev, je odpustek le delen.

S podelitvijo popolnega odpustka družinski molitvi rožnega venca hoče Cerkev poudariti pomen družinske molitve. Ne pozabimo obuditi in zmoliti kesanje ter izpolniti splošne pogoje. Naj bo vse povezano z ljubeznijo, ponižnostjo in skesanostjo. Ko bomo v večnosti, se teh dejanj ne bomo kesali.

p. Anton

Rožni venec in odpustki 2. Molitev rožnega venca in popolni odpustek

Cerkev je na molitev rožnega venca navezala popolni odpustek, ki ga lahko prejmemo zase, ali pa ga naklonimo dušam v vicah. Prejmemo ga lahko vsak dan, a le enkrat na dan. Če res prejmemo popolni odpustek in v tistem trenutku umremo, gremo brez vic v nebesa. Z njim lahko pomagamo kakemu pokojnemu ali več pokojnim, na primer svojim pokojnim staršem, sorodnikom in dobrotnikom. S popolnim odpustkom prosimo Boga, da bi se usmilil pokojnih, ki še trpijo v vicah, in bi jih sprejel v nebesa.

Kako moramo moliti rožni venec, da prejmemo popolni odpustek? Zmoliti moramo enega od štirih delov rožnega venca: veseli, svetli, žalostni ali častitljivi del. Če ga molimo sami, ga je za prejem popolnega odpustka treba zmoliti v cerkvi ali v kapeli. Če ga molimo zunaj cerkve, ga je za prejem popolnega odpustka treba zmoliti: v domači družini, v samostanski družini in tam, kjer se zbere več vernikov skupaj (npr. v molitveni skupini). Pri molitvi se je treba potruditi, kolikor moremo, da premišljujemo posamezne skrivnosti.

Kateri so še drugi pogoji, da prejmemo popolni odpustek pri molitvi rožnega venca?

Imamo štiri splošne pogoje kakor za vse popolne odpustke:

-          spoved, ki velja za več popolnih odpustkov;

-          obhajilo (za vsak popolni odpustek);

-          molitev po papeževem namenu (očenaš in zdravamarija; vsakokrat);

-          nenavezanost na kakršen koli greh (pomen popolnega kesanja!)

Rožni venec in odpustki 1. Odpustki kot izdatna pomoč nam in našim pokojnim

Smo v mesecu oktobru, mesecu rožnega venca. Pred nami je mesec november, mesec molitve za rajne. Zastavimo si vprašanje, kako lahko z molitvijo rožnega venca pomagamo našim rajnim, pa tudi sebi, saj ne vemo, kdaj nas bo Bog poklical. Kako si lahko pomagamo, da bomo vedno pripravljeni na odhod?

Cerkev tako ceni molitev rožnega venca, da je nanj navezala popolni odpustek. Kaj je pravzaprav odpustek? Vsak greh žali Boga. Z grehi zaslužimo kazni. Za velike grehe zaslužimo večno kazen, večno ločenost od Boga, večno pogubljenje. Pri dobri spovedi se nam z grehi odpusti tudi večna kazen, običajno pa ostanejo časne kazni. To so kazni, ki trajajo le nekaj časa in se kažejo kot navezanost na zlo. Če se nam časne kazni ne izbrišejo na zemlji, ostanejo za življenje po smrti, kjer bo prestajanje teh kazni mnogo mnogo težje. Pravimo, da pridemo v vice, kjer se bomo v velikem trpljenju očiščevali, kajti nič nečistega ne more priti k Bogu v nebesa.

Časne kazni običajno ostanejo tudi pri odpuščanju malih grehov. Da bi se rešili vic, nam Cerkev poleg drugih sredstev, zlasti mašne daritve, pomaga tudi z odpustki. O njih malo govorimo, vendar so pomembni za nas same in za naše pokojne. Če hočemo sebi dobro in dobro našim pokojnim staršem, sorodnikom in dobrotnikom, jih bomo s hvaležnostjo sprejemali.

Odpustke deli Cerkev z oblastjo, ki jo je prejela od Kristusa. Pri tem odpre duhovni zaklad zasluženj Kristusa, Marije in drugih svetnikov. Odpustki so popolni in delni. Pri popolnem odpustku se nam odpustijo vse časne kazni, pri delnem pa le nekaj. Cerkev nam pri delnem odpustku podeli iz duhovnega zaklada Kristusa in svetnikov toliko, kolikor je pred Bogom vredno naše delo. S tem nas spodbuja k dejavnemu sodelovanju, da čim bolje opravimo predpisano delo.

Misli sv. Bernarda Kako naj ljubimo Kristusa?

Kristjan, uči se od Kristusa, kako boš ljubil Kristusa. Nauči se ljubiti nežno, modro in junaško, da te od Božje ljubezni ne bodo odvrnila niti zapeljevanja, niti zvijače, niti stiska. Da te ne zavedejo niti svetna slava, niti telesne strasti, naj ti bo prijetnejša Kristusova modrost. Da te ne zapelje duh laži in zmote, naj ti sveti Kristusova resnica. Da ne omagaš ob nasprotovanjih, naj te krepča Kristusova Božja moč…

Ljubi torej Gospoda, svojega Boga, iz vsega svojega srca, ljubi ga z vso budnostjo in preudarnostjo razuma, ljubi ga z vso močjo, da se iz ljubezni do njega ne bil ustrašil niti smrti, kakor je v Visoki pesmi kasneje zapisano: »Zakaj močna kakor smrt je ljubezen, trda kakor podzemlje njena gorečnost« (Vp 8,6).

Gospod Jezus, ljub vašemu srcu, bo pregnal sladke mike mesenega življenja. Sladkost bo premagala sladkost, kakor en klin izbije drugega…

Naj bo tvoja ljubezen močna in stanovitna, da se ne bo umaknila strahovom in ne podlegla naporom.

Ljubímo torej prisrčno, preudarno in močno, vedoč, da je prisrčna ljubezen, ki se imenuje tudi čustvena, brez tiste ljubezni, ki je v duši, sicer lahko prijetna, toda zapeljiva; preudarna ljubezen brez ljubezni, ki je iz vse moči, pa je razumna, toda krhka (20,4).

Mislim, da je nevidni Bog predvsem iz tega razloga hotel postati viden kot človek in se pogovarjati z ljudmi, da bi vsa čustva ljudi, ki so mogli ljubiti samo po človeško, najprej pritegnil, da bi na zveličavni način ljubili njegovo človeškost ter bi jih potem postopoma privedel do duhovne ljubezni. (20,6).

Sicer pa brez Svetega Duha ni ljubezni do Kristusa niti v njegovi človeškosti, čeprav ne gre za ljubezen v oni polnosti. A kdor ima takšno mero predanosti, da mu vse srce napolnjuje ona sladkost, naj ga popolnoma odtrga od ljubezni do vsega mesenega in do svetnih zapeljivosti (20,7).

Če na kratko rečem, ljubiti iz vsega srca se pravi, postaviti ljubezen do presvete Gospodove človeškosti pred vse mikavnosti lastne ali tuje človeškosti; med te štejem tudi slavo tega sveta, saj je slava sveta človeška slava in kateri v njej uživajo, so brez dvoma posvetni.