Don Bosco, Marija in sv. obhajilo

Duhovni sobratje so sv. Janeza Boska v njegovi smrtni uri vprašali: »Kaj priporočaš tem revnim fantom, za katere si skrbel in jih vzgajal z veliko skrbjo ter jih boš moral v kratkem zapustiti?«

Sveti mož je brez oklevanja odgovoril: »Pobožnost do Marije in pogosto obhajilo.« S tem je jasno pokazal, da ti dve sredstvi zadostujeta za njihovo vztrajanje do konca.

Isto zahtevo po pobožnosti do Device Marije v zvezi z vztrajnostjo zasledimo pri blaženem belgijskem jezuitu Berchmansu (1599–1621), ki je rekel: »Če ljubim Marijo, sem prepričan, da bom vztrajal in pri Bogu dosegel vse, kar bom hotel.« Sveti mladenič ni brez razloga neprestano ponavljal: »Hočem ljubiti Marijo, hočem ljubiti Marijo!«

Vir: Le chapelet des enfants (Otroški rožni venec)

Marija in sveta evharistija

Med papeževimi okrožnicami, v katerih spoznavamo njegov odnos do Device Marije, je gotovo njegova štirinajsta okrožnica Cerkev iz evharistije. V njej na poglobljen in v marsičem nov način razmišlja o odnosu med Marijo in evharistijo. Marija nas vodi k sveti evharistiji. Zadnjemu poglavju okrožnice je papež dal značilen naslov: V šoli Marije, 'evharistične' žene. Tu je zapisal, da nas more »Marija voditi k temu presvetemu zakramentu, saj ima do njega globok odnos«. »V vsem svojem življenju je Marija žena, zaznamovana z evharistijo. Cerkev, ki gleda na Marijo kot na svoj pralik, je poklicana, da jo posnema tudi v njenem odnosu do te najsvetejše skrivnosti« (št. 53). Zakaj ima Marija po papeževih besedah do sv. evharistije 'globok odnos'? Zato, ker se je Jezus v njej učlovečil in po njej prišel na svet. Isti Jezus, ki ga je Marija spočela, rodila in vzgojila, se pri vsaki sveti maši daruje za nas nebeškemu Očetu, je naša hrana in je navzoč sredi novozaveznega Božjega ljudstva. Le način njegove navzočnosti je drugačen. Devica Marija ima do evharistije globok odnos tudi zato, ker je bila sodelavka pri njegovem odrešilnem trpljenju. Pod križem je svojega Sina darovala za nas nebeškemu Očetu. Postala je Mati Cerkve, ki živi iz evharistije.

Papež ugotavlja: »Če sta Cerkev in evharistija neločljiva dvojica, je treba prav tako reči o Mariji in evharistiji. Tudi zato že od najstarejših časov Cerkve Vzhoda in Zahoda soglasno poznajo Marijin spomin pri evharistični daritvi« (št. 57).

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (3) Ves Tvoj

Z drugo dobo Wojtyłovega odnosa do Marije, ko je bil v duhovni šoli sv. Ludvika Grigniona Montfortskega, je povezano njegovo geslo Totus Tuus (Ves Tvoj), ki si ga je privzel ob škofovskem posvečenju in ga je ohranil tudi ob izvolitvi za papeža. V pogovoru s Frossardom v knjigi Ne bojte se je povedal, od kod je sprejel to geslo, ki ga je pogosto ponavljal v svojih besedilih:

»Izraz sem prevzel od sv. Ludvika Marije Grigniona de Montfort. To je skrajšava bolj popolne izročitve Materi Božji, ki se glasi takole: ‚Totus Tuus ego sum et omnia mea Tua sunt. Accipio Te in mea omnia. Praebe mihi cor Tuum, Maria. (Ves sem Tvoj in vse moje je Tvoje. Sprejemam Te v vse, kar je mojega. Marija, daj mi svoje Srce.)« (str. 38–39).

O geslu Totus tuus je papež dal bolj podrobna pojasnila v razgovoru z Vittoriem Messoriem v knjigi Prestopiti prag upanja: »Ta obrazec nima samo pietističnega značaja, ni samo preprost izraz pobožnosti, temveč je nekaj več. Usmeritev v takšno pobožnost se je v meni utrdila v času, ko sem med drugo svetovno vojno delal kot tovarniški delavec. Sprva se mi je zdelo, da se moram v prid kristocentrizma nekoliko oddaljiti od marijanske pobožnosti iz otroštva. S pomočjo svetega Ludvika Grigniona Montfortskega pa sem doumel, da je ravno resnična predanost Božji Materi kristocentrična, še več, da je najgloblje zakoreninjena v skrivnosti Božje Trojice in skrivnosti učlovečenja in odrešenja. Tako sem z novim spoznanjem znova odkril marijansko pobožnost in ta zrela oblika predanosti Božji Materi me je spremljala skozi leta: sad tega sta okrožnici Redemptoris Mater in Mulieris dignitatem. Kar zadeva marijansko pobožnost, mora biti vsakomur med nami jasno, da ne gre samo za srčno potrebo, čustveno nagnjenje, marveč da to ustreza objektivni resnici o Božji Materi. Marija je nova Eva, ki jo Bog postavlja nasproti novega Adama Kristusa, od oznanjenja in prek rojstva v Betlehemu, svatbe v Kani Galilejski, križa na Golgoti do binkoštne dvorane: Mati Kristusa Odrešenika je Mati Cerkve« (str. 219–220). Papež nato pove, da je njegov odnos do Božje Matere popolnoma skladen z osmim poglavjem dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji. Dobesedno pravi: »Ko sem sodeloval na koncilu, sem se polno prepoznal v tem poglavju, v njem sem našel vsa svoja prejšnja izkustva tja do mladostnih let in tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo« (str. 220).

V papeževem geslu gre za obojestransko popolno osebno izročitev, ki ni le nekakšna pobožnost, ampak je posebno poglobljen način življenja. Gre za življenjsko povezanost med papežem in Devico Marijo, za uresničitev zaveze na Kalvariji pod Gospodovim križem. Tam je umirajoči Jezus izročil Marijo Janezu in Janeza Mariji. Kakor Janez Evangelist tako je tudi Janez Pavel II. vzel Marijo k sebi na svoj dom (prim. Jn 19,26–27). Papež kot poglavar vse Cerkve je poleg tega stalno izročal Materi Cerkve in posrednici vseh milosti vso Cerkev, ona pa jo je usmerjala h Kristusu. Ko je papež Benedikt XVI. Janeza Pavla II. razglasil za blaženega, je v nagovoru poudaril povezanost njegove duhovnosti z osmim poglavjem dogmatične konstitucije o Cerkvi II. vatikanskega koncila, ki govori o Materi Mariji.

Marija v okrožnici O Odrešenikovi Materi

 

V okrožnici O Odrešenikovi Materi (Redemptoris Mater), ki jo je papež Janez Pavel II. izdal 25. marca 1987, najprej govori o Mariji kot vzornici Cerkve. Nato naglasi, da »Marija ni samo vzornica in podoba, ampak mnogo več. Marija namreč ‚z materinsko ljubeznijo sodeluje pri rojstvu in vzgoji sinov in hčera matere Cerkve.‘« Papež nato razmišlja o pomenu Jezusovih besed na križu Mariji in Janezu: »Te besede določajo Marijino mesto v življenju Kristusovih učencev in izražajo njeno novo materinstvo, porojeno iz globine velikonočne skrivnosti Odrešenika sveta (…) Bistveno dejstvo materinstva je v tem, da se nanaša na osebo. Materinstvo vedno določa edinstveni in neponovljivi odnos med dvema osebama: odnos matere s sinom in sina z materjo (…) Reči smemo tudi, da je v teh besedah v popolnosti naznačena zamisel marijanske razsežnosti življenja Kristusovih učencev: ne le Janeza, ki je tisto uro stal pod križem skupaj z Materjo svojega Učitelja, ampak vsakega Kristusovega učenca, vsakega kristjana. Zveličar izroči svojo Mater učencu in mu jo hkrati dá za mater. Marijino materinstvo, ki postane človekova dediščina, je dar, ki ga Kristus sam osebno podarja slehernemu človeku. Odrešenik izroča Marijo Janezu in Janeza Mariji. Ob vznožju križa se začenja tista posebna podaritev človeka Kristusovi Materi, ki se je nato v Cerkvi na različne načine uresničevala in izražala (…) Marijanska razsežnost v življenju Kristusovega učenca se izraža na poseben način prav s takšno otroško izročitvijo Božji Materi, kakor se je začela z Odrešenikovo oporoko na Golgoti. S sinovsko predanostjo Mariji sprejme kristjan, podobno kakor apostol Janez, v ‚svojo lastnino‘ Kristusovo Mater in jo povede v celotni prostor svojega notranjega življenja, se pravi, svojega človeškega in krščanskega ‚jaza‘: ‚Vzel jo je k sebi‘ (…) Ta sinovski, otroški odnos, odnos, v katerem sin, otrok, zaupa samega sebe Materi, ne le da ima svoj začetek v Kristusu, marveč je mogoče reči, da je v poslednjem nanj naravnan. Reči smemo, da Marija še naprej nam vsem ponavlja prav iste besede, ki jih je izrekla v Kani Galilejski: ‚Karkoli vam reče, storite‘ (…) Marija je navzoča v Cerkvi kot Kristusova Mati in hkrati kot tista Mati, ki jo je Kristus v skrivnosti odrešenja dal človeku v osebi apostola Janeza. Zato Marija s svojim novim materinstvom v Duhu objema vse in vsakogar v Cerkvi, objema tudi vse in vsakogar po Cerkvi. V tem smislu je Marija, Mati Cerkve, tudi vzornica Cerkve.«

Rožni venec v Lurdu in Fatimi

Smo že globoko zakorakali v oktober, mesec rožnega venca. Ustavimo se najprej ob Mariji v Lurdu in Fatimi in njenem priporočanju molitve rožnega venca, nato pa še ob papežu sv. Janezu Pavlu II.

Bernardka je v Lurdu takoj na začetku Marijinih prikazovanj segla po rožnem vencu. Preden je Marija z Bernardko spregovorila, je z njo molila. V Lurdu je rožni venec dobil najvišjo nebeško potrditev. Marija se je prikazovala z rožnim vencem v roki. Ko ga je Bernardka pri vsakem prikazanju molila, je tudi nebeška Gospa prebirala jagode rožnega venca, molila pa je z Bernardko le Slava Očetu. Lurd je bil vseskozi kraj poglobljene molitve, tudi molitve rožnega venca, zato mu nekateri rečejo kar »glavno mesto molitve«. V Lurdu molimo s takšno lahkoto in naravno, kakor vdihavamo zrak.

Molitev rožnega venca je pri fatimskih prikazovanjih Matere Božje zelo v ospredju. Marija je med prikazovanji imela v rokah rožni venec. Vedno je Luciji, Frančišku in Jacinti naročala, naj rožni venec redno molijo. Tega so se držali, čeprav domači družini nista imeli navade, da bi ga redno skupaj molili. Otroci so ga molili tudi pred začetkom prikazovanj.

Že med prvim prikazanjem je nebeška Gospa naročila, naj rožni venec molijo vsak dan, da bodo izprosili svetu mir in konec vojne.

Ko sta Lucija in Jacinta po prvem Marijinem prikazanju Frančišku povedali, da bo prišel v nebesa, a da bo prej po Marijini želji moral zmoliti še veliko rožnih vencev, je zelo zadovoljen vzkliknil: »O Gospa moja! Rožnih vencev zmolim, kolikor hočeš!« Pogosto se je oddaljil od Lucije in Jacinte in sam zase premišljeval ali molil rožni venec. Če mu je Lucija prigovarjala, naj se pride igrat, bo pozneje molil skupaj z njima, je odgovarjal:

»Tudi potem bom molil. Se ne spominjaš, da je naša Gospa rekla, da bom moral zmoliti še veliko rožnih vencev?«

Ko so otroci na dan po prvem prikazanju Device Marije prišli na pašo, je sedemletna Jacinta zamišljena sedla na kamen.

Lucija jo je povabila: »Jacinta, pojdi se igrat!«

»Danes se ne maram igrati,« je odgovorila mala Jacinta

»Zakaj ne?«

»Ker premišljujem. Tista Gospa je rekla, naj molimo rožni venec.«

Jacinta, ki je skupaj z Lucijo in Frančiškom vsak dan molila rožni venec, je spodbujala tudi svojo mamo:

»Moja draga mama, vsak dan morate moliti rožni venec.«

»Ni navada. Torej bom zdaj še rožni venec molila?« je vprašala mama.

»Molite, moja mama, molite!« je spodbujala sedemletna hčerka.

Pri tretjem prikazanju je Gospa otrokom naročila, naj po vsaki skrivnosti rožnega venca dostavijo posebno molitev, ki jo tudi mi običajno molimo: »O Jezus, odpusti nam naše grehe …«

Ko so avgusta otroci prišli v ječo, so tam molili rožni venec skupaj z drugimi jetniki. Lucija pripoveduje: »Jacinta je imela na vratu svetinjo. Prosila je jetnika, naj jo obesi na žebelj, ki je bil zabit v steno, in kleče pred to svetinjo smo začeli moliti. Jetniki so molili z nami, če so znali moliti, drugi so vsaj klečali.«

Pri zadnjem prikazanju, 13. oktobra 1917, je Marija razodela, da je »Gospa rožnega venca«. Tega dne se je prikazala tudi v skupnosti svete Družine, kar kaže na veseli del rožnega venca. Lucija jo je videla podobno žalostni Materi Božji, kar nakazuje žalostni del. Ko je bila podobna karmelski Materi Božji, je razodevala častitljivi del rožnega venca.

Frančišek in Jacinta sta v svoji zadnji bolezni zelo veliko molila rožni venec. Njuna mati je povedala, da tudi po sedem do osem rožnih vencev na dan. Ko Frančišek dan pred smrtjo ni mogel več moliti rožnega venca, je prosil Lucijo in Jacinto, naj ga molita namesto njega. Naj nam bodo ti otroci zgled in spodbuda, da bomo rožni venec vse življenje radi molili.

Spomnimo se na papeža Janeza Pavla II., ki je dejal: »Od mojih otroških let je imela ta molitev v mojem duhovnem življenju važno mesto. Rožni venec me je spremljal v veselih trenutkih in v preizkušnjah. Njemu sem izročil tolike skrbi, v njem sem vedno našel tolažbo. Rožni venec je moja najljubša molitev. Čudovita molitev! Čudovita v svoji preprostosti in svoji globini. Koliko milosti sem v teh letih prejel od svete Device po rožnem vencu: Moja duša poveličuje Gospoda!

Moliti rožni venec ni nič drugega kot skupaj z Marijo premišljevati Kristusov obraz. Glavni razlog za molitev rožnega venca je v tem, da pri vernikih pospešuje kontemplacijo (zrenje) krščanske skrivnosti. Naše krščanske skupnosti morajo postati avtentične šole molitve. Rožni venec spada med najboljša in najbolj hvale vredna izročila krščanske kontemplacije.«

Rožni venec je molitev za mir in za družine. Za mir je treba vedno moliti. Vedno je kje ogrožen, zdaj še posebej v Ukrajini. Marija je v Fatimi naročala pastirčkom, naj rožni venec molijo za mir. Papeži so pogosto naglašali, da je rožni venec molitev za mir. Jezus je naš mir. Marija je Kraljica miru. Ko molimo rožni venec, naj bi ga molili tudi za mir na svetu.

Poleg miru je danes v krizi družina, in sicer v teoriji in praksi. Države sprejemajo zakone, ki niso naklonjene družini. Ponovna uvedba rožnega venca v naše družine bo učinkovita pomoč družinam, da bodo ostale verne, da bodo živele v medsebojni ljubezni ter v ljubezni do Jezusa in Marije.

p. Anton

Mati tolažbe

Čim bliže je človek Bogu, bliže je ljudem. To vidimo pri Mariji. Dejstvo, da je popolnoma pri Bogu, je razlog, da je tudi tako blizu ljudem. Zato je lahko mati vsake tolažbe in vsake pomoči, mati, na katero si vsakdo v katerikoli potrebi upa obrniti v lastni šibkosti in grehu. Kajti Marija ima razumevanje za vse in je za vsakogar odprta moč ustvarjalne dobrote.

Homilija, 8. december 2005

 

Mati ljubezniva

Ljudje vedno izkušajo dar njene dobrote, okušajo neizčrpno ljubezen, ki jo deli iz dna svojega srca. Pričevanja hvaležnosti, ki jih izkazujejo na vseh celinah in v vseh kulturah, so priznanja tiste čiste ljubezni, ki ne išče sebe, ampak hoče le dobro. Češčenje vernikov je hkrati znamenje nezmotljivega čuta za to, kako je takšna ljubezen mogoča: po najglobljem združenju z Bogom, po prežetosti z njim, ki tistega, ki je pil iz studenca Božje ljubezni, Bog sam napravi za izvir, »iz katerega bodo tekli studenci žive vode« (prim. Jn 7,38). Marija, devica in mati, nam kaže, kaj je ljubezen in kje ima svoj izvor, svojo vedno obnavljajočo moč. Njej izročamo Cerkev, njeno poslanstvo v služenju ljubezni.

Bog je ljubezen, 42

Mati prečista

Ko gledamo Marijo, si ne moremo kaj, da se ne bi v nas, njenih otrocih, prebudilo hrepenenje po lepoti, po dobroti, po čistosti srca. Njena nebeška čistost nas vleče k Bogu in nam pomaga premagovati skušnjavo povprečnega življenja, ki jo sestavljajo kompromisi z zlom, ter se odločno usmerjati k pristnemu dobremu, ki je vir veselja.

Opoldanski nagovor, 8. december 2005