Ljubezen do rožnega venca

Z rožnim vencem se je Karol spoprijateljil že v najnežnejših letih, saj so ga vsak dan molili v domači družini. Ta molitev spada v vsa tri obdobja papeževega odnosa do Device Marije, Kraljice rožnega venca. Kot papeža so ga ljudje pogosto videvali z rožnim vencem v roki. Papež Janez Pavel II. je s svojimi pogumnimi odločitvami vedno znova presenečal Cerkev in svet. Takšno presenečenje je bilo tudi tisto sredo pri splošni avdienci, 16. oktobra 2002, ko je napovedal leto rožnega venca. Ob začetku leta rožnega venca je napisal apostolsko pismo o rožnem vencu Rožni venec Device Marije. O sebi je v tem pismu s prisrčnimi besedami zapisal:

»Že od mojih otroških in mladostnih let je ta molitev zavzemala pomembno mesto v mojem duhovnem življenju (…) Rožni venec me je spremljal v trenutkih veselja in preizkušnje. Mnogotere skrbi sem položil v to molitev in v njej vedno prejel okrepčilo in tolažbo. Pred štiriindvajsetimi leti, 29. oktobra 1978, točno dva tedna po svoji izvolitvi na Petrov sedež, sem tako rekoč odprl svoje srce in dejal: ‚Rožni venec je moja najljubša molitev. Je čudovita molitev, čudovita v svoji preprostosti in svoji globini‘ (…) Koliko milosti sem prejel v teh letih od svete Device po molitvi rožnega venca: Moja duša poveličuje Gospoda! Svojo zahvalo Gospodu želim izraziti z besedami presvete Matere, v varstvo katere sem postavil svojo petrovsko službo: Totus tuus!«

Papež nato napove leto rožnega venca. S tem nas hoče spodbuditi k premišljevanju in zrenju Kristusovega obličja skupaj z Devico Marijo, v njeni šoli. Dobesedno pravi: »Moliti rožni venec namreč ni nič drugega kakor premišljevati Kristusovo obličje skupaj z Marijo. (…) Želim, da v potekanju tega leta v raznih krščanskih občestvih posebej gojijo, priporočajo in cenijo to molitev. Zato razglašam obdobje od oktobra tega leta do oktobra 2003 za leto rožnega venca.« Papež pravi, da prastara molitev rožnega venca »združuje preprostost ljudske molitve s teološko globino. Primerna je za ljudi, ki čutijo potrebo po zrelejši kontemplaciji. Cerkev je tej molitvi vedno pripisovala posebno učinkovitost. Najtežje skrbi je z zaupanjem polagala v skupno in vztrajno molitev rožnega venca. V časih, ko je bilo krščanstvo sámo ogroženo, so rešitev iz nevarnosti pripisovali tej mogočni molitvi. Devico presvetega rožnega venca so pozdravljali in častili kot posrednico odrešenja.«

Janeza Pavla II. si skoraj ne moremo predstavljati brez rožnega venca v rokah. Kako je cenil rožni venec, vidimo tudi po tem, da je vsako prvo soboto po vatikanskem radiu sam molil naprej to molitev. Velika in izredno pomembna novost, ki jo je papež s svojim apostolskim pismom uvedel, je pet novih skrivnosti rožnega venca, pet skrivnosti svetlobe, svetli del rožnega venca. V njih je zaobseženo Jezusovo javno delovanje, od krsta v Jordanu do postavitve svete evharistije. Te skrivnosti so v dosedanjih treh delih rožnega venca manjkale. Zdaj imamo štiri dele rožnega venca: veseli, svetli, žalostni in častitljivi del. Premišljujemo vesele, svetle, žalostne in častitljive skrivnosti. Papež končuje svoje pismo z molitvijo blaženega Bartola Longa: »O rožni venec, blagoslovljen po Mariji, blaga veriga, ki nas povezuje z Bogom, vez ljubezni, ki nas zedinja z angeli, stolp zveličanja zoper napade pekla, varen pristan v vesoljnem brodolomu, nikdar več te ne izpustimo. Ti, naša moč v smrtni uri. Tebi velja zadnji poljub našega življenja ob naši smrti. Zadnji pozdrav naših ustnic bodi tvoje milo ime, o Kraljica rožnega venca…!«

p. Anton

SV. JANEZ PAVEL II. VES MARIJIN (1)

Že nekaj časa objavljamo zapise o pokojnih, tudi o svetniških kandidatih, blaženih in svetnikih, ki so se odlikovali v češčenju Božje Matere in jim lahko pripišemo vzdevek: ves Marijin. To je bilo celo geslo papeža sv. Janeza Pavla II., Totus tuus! (Ves tvoj) V več nadaljevanjih bomo prikazali njegovo izredno povezanost z Materjo Marijo. V tej izročenosti Njej je napredoval vse življenje do končnega srečanja z Njo in Kristusom. Naslonili se bomo na drugi del knjižice: Anton Nadrah, Sv. Janez Pavel II. ves Marijin.

 

1.                  Vključenost v poljsko marijansko pobožnost

 

Karolova duhovna rast ob Mariji

Poljaki so Marijin narod in še danes zelo častijo svojo duhovno Mater. Tako je bilo tudi v Wojtyłovi družini in v njegovi domači župniji Wadowice. V župnijski cerkvi je bila stranska kapela posvečena Materi nenehne pomoči. Tja so hodili molit k Mariji gimnazijski dijaki že pred poukom in v popoldanskih urah. Med ljudmi je bila zelo razširjena škapulirska pobožnost karmelske Matere Božje, kajti v Wadowicah je bil na griču karmeličanski samostan. Papež je nosil od desetega leta dalje vse življenje škapulir Karmelske Matere Božje. V župnijski in karmeličanski cerkvi se je vse do zrelih let oblikovala Karolova marijanska pobožnost.

Pri Karolu imamo glede njegovega odnosa do Matere Marije tri obdobja: 1) mladostno obdobje vključenosti v poljsko marijansko pobožnost; 2) srečanje s sv. Ludvikom Grignionom Montfortskim; 3) povezanost s fatimsko Marijo po atentatu. Pri tem naslednje obdobje ne pomeni opustitve prejšnjega, ampak predvsem njegovo poglobitev in nove odtenke. Čim bolj človek v povezanosti s svojo duhovno Materjo napreduje, tem lažje razume tega svetnika in mistika marijanske duhovnosti ter njegove čudovite in kar čudežne sadove, ki jih je v svojem dolgem papeževanju doprinesel Cerkvi in svetu.

Kakor Devica Marija v Jezusovem zemeljskem življenju ni stopala v ospredje, ampak je bila popolnoma naravnana na svojega Sina in njegovo slavo, tako tudi pri sv. Janezu Pavlu II. ni v ospredju ona, ampak njen Sin. Vendar kakor Jezusa Kristusa ne bi bilo, če ne bi bilo Matere Marije (ker je on tako hotel!), tako tudi sv. Janeza Pavla II. ne bi bilo tako velikega, kakor je zdaj, če ne bi v njegovo življenje tako močno posegala Božja Mati.

Marijine božjepotne cerkve so imele na Poljskem posebno vlogo. Pogosto je v mladosti in pozneje, ko je bil že škof, Karol hodil na božjo pot na Kalwario Zebrzydowsko, ki je glavna božja pot v krakovski nadškofiji. Tam je v molitvi predstavljal Gospodu razne probleme Cerkve, predvsem v težkem času spora in boja s komunizmom. Od dvanajstega leta naprej, ko sta se z očetom pridružila romarjem v Čenstohovo, mu je bila vedno zelo pri srcu čenstohovska »črna Marija«, kraljica vseh Poljakov.

Papež sam v knjigi Prestopiti prag upanja pravi, da je v osmem poglavju dogmatične konstitucije o Cerkvi, ki govori o Mariji, našel »tudi tisto posebno povezanost, ki me v vedno novih oblikah združuje z Božjo Materjo. Prva oblika, ki je najstarejša, je povezana s podobo Marije Pomočnice v župnijski cerkvi v Wadowicah, pred katero sem stal v otroških letih, povezana je z izredno zgovornim in simbolično bogatim izročilom karmeličanskega škapulirja, ki sem ga spoznal v mladosti prek karmeličanskega samostana ‚na griču‘ v rojstnem mestu. Povezana je tudi z izročilom romanja na božjo pot Kalwaria Zebrzydowska, na enega tistih krajev, ki privlačijo množice romarjev, zlasti z juga Poljske in Zakarpatja. Posebnost te pokrajinske božjepotne cerkve je v tem, da ni samo marijanska, temveč tudi globoko kristocentrična. In romarji, ki prihajajo tja, med bivanjem pri cerkvi hodijo predvsem po ‚stezah‘, ki so nekakšen križev pot, kjer človek prek Marije najde svoje mesto poleg Kristusa. Prizor križanja je tudi topografsko najvišja točka, ki obvladuje vso cerkveno okolico. Slovesna Marijina procesija, ki je pred praznikom Vnebovzetja, je samo izraz vere krščanskega ljudstva v posebno sodelovanje Božje Matere pri vstajenju in slavi lastnega Sina. Od najzgodnejših let je bila marijanska pobožnost v meni tesno povezana s kristološko razsežnostjo. V tej smeri me je vzgajalo prav svetišče na Kalwarii. Poglavje zase je Jasna Gora s svojo podobo črne Marije. Jasnogorsko Devico že stoletja častijo kot kraljico Poljske. To je božja pot vsega naroda. Poljski narod je stoletja iskal in še išče pri svoji Gospe in Kraljici podporo in moč za duhovni preporod. Jasna Gora je kraj posebne evangelizacije. Veliki dogodki v življenju Poljske so vedno nekako povezani s tem krajem: tako stara kot sodobna zgodovina mojega naroda ima na jasnogorskem griču točko svoje najmočnejše zbranosti« (str. 220–221).

Naša priprošnjica »Učiti se Jezusa«

Marija se je učila od Jezusa! Vse od njenega prvega »zgodi se«, v dolgih navadnih letih skritega življenja, medtem ko je vzgajala Jezusa, ko je v galilejski Kani na njeno priprošnjo naredil prvo znamenje in končno takrat, ko ga je na Kalvariji gledala na križu – ves čas se je iz trenutka v trenutek »učila Jezusa«. Najprej v veri in potem v lastnem telesu je sprejela njegovo telo in ga rodila. Iz dneva v dan ga je v zamaknjenju častila, mu služila z odgovorno ljubeznijo, v svojem srcu prepevala Magnifikat. Naj vas Marija vodi, ko »se učite Jezusa«! Glejte ga, pustite, naj vas on oblikuje.

Nagovor, 26. maj 2006

Naša priprošnjica

Mariji, Gospodovi materi, je verno ljudstvo dalo ime Priprošnjica: ona je naša zagovornica pri Bogu. Takšno jo poznamo vse od svatbe v Kani: kot dobrohotno ženo, polno materinske priprošnje in ljubezni, ženo, ki opazi stisko drugega in jo zato, da bi pomagala, prinese pred Gospoda.

Homilija, 12. september 2006

»Kar koli vam reče, storite« (Jn 2,5)

Vredno se je še nekoliko bolj poglobiti v evangeljski odlomek o svatbi v Kani, da bi bolje razumeli Jezusa in Marijo, še posebej pa zato, da bi se od Marije naučili pravilno moliti. Marija Jezusu ne izrazi nobene določene prošnje. Reče mu samo: »Vina nimajo« (Jn 2,3). Vse prepusti Gospodovi presoji. V Nazaretu je svojo voljo izročila tako, da jo je potopila v Božjo voljo: »Glej, Gospodova služabnica sem, zgodi se mi po tvoji besedi!« (Lk 1,38). Takšna je vseskozi njena temeljna drža. In tako nas uči moliti: ne pred Bogom zatrjevati svoje volje in svojih želja, pa naj se zdijo še tako pomembne in razumne, ampak jih prinesti predenj in mu prepustiti odločitev, kaj bo storil. Od Marije se učimo dobrote, ki je pripravljena pomagati, vendar tudi ponižnosti in velikodušnosti, da sprejmemo Božjo voljo v zaupanju, da bo njegov odgovor, kakršenkoli bo že, v naše, v moje resnično dobro.

Homilija, 11. september 2006

PO MARIJI K JEZUSU MISLI O MARIJI Benedikt XVI.

V galilejski Kani 

»Vina nimajo« (Jn 2,3). V Sveti deželi so poroko praznovali ves teden; praznovanja se je udeležila vsa vas, porabili so torej velike količine vina. V tem trenutku sta se mladoporočenca znašla v težavah in Marija to preprosto pove Jezusu. Ne prosi ga za točno določeno stvar ali še manj za to, da bi uporabil svojo moč, naredil čudež, ustvaril vino. Zadevo preprosto zaupa Jezusu in njemu prepusti odločitev, kaj bo storil. Tako v preprostih besedah Jezusove matere vidimo njeno ljubeznivo priprošnjo za ljudi, materinsko pozornost, ko opazi, da je drugi v stiski; vidimo njeno srčno dobroto in pripravljenost pomagati. To je Mati, h kateri romajo ljudje vseh rodov. Njej zaupajmo svoje skrbi, potrebe in bolečine. Dobroto Matere, ki je pripravljena pomagati, prvič opazimo prav v Svetem pismu.

Homilija, 11. september 2006

 

SKRIVNOST KRIŽA SKRIVNOST KRIŽA (19) Križ starosti (2)

Slišal sem že ljudi, ki so rekli: Ko bom star, bom živel kot dobrodušen starček. Tudi to je velika zmota in napačno upanje. Ni mogoče postati dobrodušen z upokojitvijo. Dobrodušen je potrebno biti vse življenje. V starosti človek živi iz tega, kar se je v mladosti naučil. Dobrodušnosti se je treba učiti. Povrhu vsega je starost tudi čas, ko človek ne more več tako kontrolirati svojih dejanj. Bolezen in vse, kar pride, nam onemogoči zadrževati v ozadju vse, kar je neplemenito in moteče. V ospredje prihaja tudi tisto, kar drugače ne bi. Človek v starosti živi zelo neposredno: iz človeka pride vse, kar čuti. Mlad človek lahko svoja dejanja premisli in naredi samo tisto, za kar se odloči. Tudi besede izbira in lahko pazi nanje. Star človek pa nima več te moči, zato iz njega pride tudi kaj nerodnega in neprimernega. Na starost ni mogoče biti dobrodušen in prijeten, če tega nisi živel vse življenje. Življenje v starosti je neke vrste življenje iz dediščine in mladosti. Zato je potrebno, da je človek dober že od vsega začetka in ne šele v starosti. Starost na nek način samo povečuje tisto, kar se je v tebi usedlo. Če se ni usedla dobrota in ljubezen, tudi v starosti ne more priti ven, četudi bi zelo želel.

Kot sem že rekel, je človekovo življenje prijateljevanje z Bogom. Vsako prijateljstvo raste. Rasti prijateljstva bi lahko rekli proces zorenja prijateljstva. Z nikomer ne moreš že prvi dan postati nerazdružljiv prijatelj. Prijatelja morata imeti veliko skupnega. Del njunega življenja mora biti povezan, skupen. Ni potrebno, da živita skupaj v eni hiši, dovolj je, da sta si duhovno blizu. Prijateljstvo se utrjuje in raste z obiski, s srečevanjem, s pogovori in preko pisem. Če vsega tega ni, ne moreta postati prijatelja, pa čeprav bi želela, saj je potrebna skupna rast. Tudi ljubezen je sestavni del prijateljstva. Prijatelj živi za drugega prijatelja, zanj se je pripravljen darovati in mu pomagati. Prijateljstvo je iskreno in globoko takrat, kadar se dvoje življenj prepleta v ljubezni.

Tudi v prijateljstvu z Bogom se dogaja enako. Boga ne morem vzljubiti že prvi dan iz vse svoje moči. Potrebno se je nanj privajati in ga iskati. Srečanja z Bogom se morajo poglabljati. Tudi to prijateljstvo je rast, je proces, ki traja vse življenje. Nemogoče je, da bi vse, kar mi lahko Bog razodene, razodel v enem samem dnevu. Bog se lahko razodeva in podarja človeku samo toliko, kolikor je sposobno sprejeti njegovo srce. Odnos se mora vedno bolj poglabljati in postajati živ. Bog mi ne sme ostati tujec, ki bi ga klical na pomoč samo takrat, ko vse drugo odpove. Bog mora postati sopotnik mojega življenja. Tako kot dva prijatelja iščeta stikov, se obiskujeta in si pomagata, tako je treba ravnati tudi v prijateljstvu z Bogom: z njim je treba iskati stikov. Treba ga je obiskovati v molitvi, v sveti maši. Iskati je potrebno vse možnosti, da se lahko z njim združujemo. Bog se z veseljem in ljubeznijo odkriva, a se nikoli ne vsiljuje.

Mogoče se komu iz vsega povedanega zdi, da je Bog neke vrste sebičnež, ki hoče imeti človeka popolnoma zase, kar pa nikakor ne drži. Bog človeka ne jemlje samo zase, ampak ga odpira za druge. Ravno v odnosu z Bogom človek zori tudi za odnose z bližnjimi. V Bogu pravzaprav najdemo vse svoje bližnje. Uči nas, kako jih je potrebno spoštovati in ljubiti. Pomaga nam, da jih znamo ceniti kot samega sebe. Moj bližnji dobi pravo vrednost šele v luči mojega odnosa do Boga. Bog mi daje pravo spoznanje, kdo je moj bližnji in kako ga moram ljubiti. Vse, kar Bog stori v mojem srcu, me ne zapira pred bližnjim, marveč me zanj odpira. Že samo ljubezen, s katero me Bog ljubi, me kliče k bližnjemu in v njej se uresničujem kot človek. Vse bogastvo, ki nastaja v meni po mojem prijateljstvu z Bogom, je tako praktično, da ga lahko porabim za bližnjega. V Bogu postajam človek za bližnjega in brat svojemu bratu.

Vse življenje je rast v prijateljstvu z Bogom. Takrat nikoli nisem osamljen, vedno nosim s seboj svojega Boga, ki me vodi, nagovarja in usmerja. Varuje me v mojih stiskah in mi pomaga nositi križ v urah trpljenja. On je tisto sonce, ki sije v mojo dušo in mi daje zoreti. Vsak dan je luč mojega dneva in svetloba v noči mojih skušnjav. On potuje z menoj skozi leta mladosti in me pripravlja za starost. Z Bogom je potrebno živeti vse življenje in stopati v vedno bolj tesno prijateljstvo z njim. Izkušati je treba njegovo ljubezen in zvestobo ter se prepričati, da je on edini, ki mi lahko pomaga živeti moje življenje. Moje življenje postaja vedno bolj ožarjeno od njegovega prijateljstva. To pa je proces staranja. Z drugo besedo bi lahko rekel, da je staranje zorenje v Bogu. To ni kopičenje let, pač pa je približevanje nebesom. Samo tako življenje, z drugo besedo staranje, me lahko naredi dobrodušnega in prijetnega v letih moje starosti. V taki starosti ni niti časa za dolgočasje niti žalosti za lepimi lasmi ali gladko kožo. To je čas preseljevanja k Bogu. Zato star človek nikakor ni nekoristen član družine, ampak je kakor njena svetilka, ki nas navdušuje, da se je vredno podati v tesno prijateljstvo z Bogom. Ko se pogovarjamo z zrelim starim človekom, nas obide neko veselje in želja obenem, da bi tudi mi tako preživeli svoje življenje. Izžareva namreč neko posebno lepoto in šarm. Ne moti nas, če ima sive lase ali nagubano kožo na obrazu, saj lepota prihaja od znotraj, iz srca. Čutimo, da ta človek svojega življenja ni živel zaman, ampak ga je živel polno in rodovitno. Bog ga je vsak dan bolj bogatil in postajal njegov prijatelj. Star človek je postal kakor dragocen zaklad, ves presijan od Boga. Biti star pomeni biti poln Boga. Je nekaj drugega kot imeti veliko let. Zorenje ne poteka vzporedno s številom let, pač pa je odvisno od globine našega prijateljstva z Bogom. Če je ta odnos res živ, lahko človek dozori v malo letih. Število let našega življenja pa je v Božji zamisli. Samo on ve, v kako dolgo poslanstvo nas je poklical. Pridigar nas kliče k hvaležnosti za vsak podarjen dan. Tudi če človek živi veliko let, naj se vseh veseli.

Tako nam daj spoznati štetje naših dni, da pridemo do srčne modrosti. Vrni se, Gospod! Doklej? Bodi usmiljen do svojih služabnikov! Zjutraj nas nasiti s svojo dobroto, da bomo vriskali in se veselili vse svoje dni. Razveseli nas kakor ob dneh, ko si nas tepel, ob letih, ko smo videli nesrečo. Naj se pokaže tvoje delo tvojim služabnikom, tvoj sijaj nad njihovimi sinovi. Milina Gospoda, našega Boga, naj bo nad nami!

p. Branko Petauer