Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 6.

Z molitvijo rožnega venca lahko ustavite vojno

To sporočilo je dala Marija pastirčkom med prvo svetovno vojno, to je večkrat izjavila s. Lucija, in to sporočilo je ponovila Marija v Medžugorju med balkansko vojno. Da ta trditev drži, potrjujejo številni čudežni dogodki, ki so se po molitvi rožnega venca vrstili skozi zgodovino. V Sloveniji je v času romanja malih kapelic v letu 2017 prihajalo veliko navdušenih odmevov, od duhovnikov in laikov, ki so pričevali o milostih, ki so jih doživljali tisti, ki so se z iskrenimi srci zbirali v molitvi okrog male Marije Romarice. Nekatere male Marije Romarice pa se sploh niso nikoli ustavile, ampak že pet let neprestano romajo, tudi ob posebnih priložnostih: po družinah prvoobhajancev, birmancev itd.

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 5.

Nekomu ta zamisel ni bila všeč

Izvedba tega projekta pa ni potekala brez žrtev. Naj omenim le eno, ki pričuje, da nekomu ta naša zamisel ni bila všeč. Bili smo v časovni stiski, da bi bile kapelice pripravljene (dobava, dostava, mizarska dela itd.) do datuma, ki je bil določen, ko naj bi nadškof Alojz Cvikl na Ptujski Gori, in nadškof Stanislav Zore na Rakovniku, slovesno blagoslovila in izročila kapelice dekanom. Dobavitelj fatimskih kipcev je namreč med prevozom tega dragocenega tovora iz Rima do Ljubljane doživel prometno nesrečo: kombi, v katerem so bili Marijini kipi, je bil močno poškodovan, tudi sam je utrpel lažje poškodbe in ostal v bolnišnici na opazovanju, toda Marijini kipi so ostali nepoškodovani. Vse te dobaviteljeve nevšečnosti smo seveda spremljali z molitvijo, in, hvala Bogu, se je vse dobro in pravočasno izteklo. V mesecu maju 2017, točno 100 let po Marijinih prikazovanjih v Fatimi, se je 80 malih kapelic s podobo fatimske Marije, z blagoslovom Cerkve, odpravilo na pot po slovenskih družinah znotraj župnij in dekanij, od maja do oktobra 2017.

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 4.

Marija dobi streho nad glavo

Da so ti fatimski kipci lahko dobili tudi streho nad glavo v ličnih kapelicah po vzoru tiste v Fatimi, ki jo je zasnoval akademski slikar Lojze Čemažar, pa gre zasluga in zahvala velikodušnosti slovenskih vernikov. Namreč, besede, ki jih je duhovnik iz Fatime namenil tistim, ki so bili zaskrbljeni za stroške Marijinega romanja: »Marija vam ne bo ostala dolžna,« so se čudovito uresničile pred našimi očmi. Prostovoljni prispevki, ki so jih verniki darovali v ta namen, so bili namreč tako obilni, da so nas spravili v zadrego … Spomnili smo se, kako so ravnali pred 100 leti pastirčki v Fatimi, ko so se znašli v podobni zadregi. Marijo so vprašali, kako naj porabijo denar, ki so ga na kraju prikazovanj pustili romarji, in Marija jim je dala natančna navodila, v katerih smo našli odgovor tudi mi: investicija v kapelice in Marijine kipce, kot spodbuda k molitvi rožnega venca, se je vsebinsko ujemala z navodili, ki jih je pred 100 leti v Fatimi dala Marija pastirčkom.

 

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 3.

Mala Marija Romarica

Ko smo se torej po sklepu Marijinega romanja po Sloveniji, polni hvaležnosti čudili obilici prejetih milosti, smo se obenem v skupni molitvi in medsebojnih pogovorih spraševali, kaj storiti, da bi bil ta izziv: Kip je odšel, Marija ostaja, resničnost. In prišel je navdih, da bi lahko Marijino romanje po Sloveniji podaljšali še v naslednje leto (2017) tako, da bi po naših družinah in domovih romali manjši fatimski kipci.

 

 

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 2.

»Priprava in pričakovanje povečujeta svete želje«

V teh milostnih letih priprave na fatimsko stoletnico smo izkusili resničnost zgoraj navedenih besed enega izmed cerkvenih očetov. Poleg vseh ostalih molitvenih dogodkov je priprava vključevala tudi vsakoletne duhovne vaje v različnih svetiščih Evrope. Po tej pomnoženi molitvi in poglabljanju v fatimske dogodke in sporočila, s pomočjo številnih publikacij p. Antona Nadraha, se nam je Marijino Srce močno približalo, nam razodelo svoja pričakovanja in nas pritegnilo s plamenom svoje ljubezni. Že omenjeni članek g. Turnška, ki je Marijino romanje imenoval tudi Marijin slovenski misijon, je vseboval tudi vabilo k nadaljevanju izpolnjevanja Marijinih naročil v Fatimi. Sicer nam je g. nadškof Turnšek nakazal pot v to blagodejno Marijino bližino že leto poprej (2015) na nepozabnih marijanskih duhovnih vajah v Fatimi, kar je nadaljeval naslednje leto (2016) tudi v Sloveniji, z dvema terminoma duhovnih vaj v času Marijinega romanja po Celjski škofiji, z naslovom: Duhovne vaje ob Mariji Romarici.

Mineva pet let od romanja kapelic s fatimsko podobo po naših družinah 1.

»Kip je odšel, Marija ostaja«

Tako se je glasil naslov komentarja g. nadškofa Marjana Turnška v Družini po ganljivem slovesu od Marije Romarice na Ptujski Gori oktobra 2016.

Ko sem se, pred nekaj dnevi, na povabilo p. Nadraha, skušala vrniti v vzdušje tistega časa, se je v mojem srcu prebudila tista topla, upanja in pričakovanja polna radost, ki nas je vodila skozi sedemletno pripravo na fatimsko stoletnico (2010–2017). To pripravo je leta 2010 v Fatimi priporočil papež Benedikt XVI. V Sloveniji je priprava dosegla svoj vrhunec v letu 2016, ko nas je obiskala Marija Romarica in v 5 mesecih obiskala 520 cerkva, iz katerih se je noč in dan dvigala molitev k Bogu po Mariji. Leto 2017 pa je bilo zaznamovano s posvetitvijo posameznih škofij Marijinemu in Jezusovemu Srcu, z romanjem malih kapelic s fatimsko podobo po naših družinah in z nadvse milostnim vseslovenskim obhajanjem fatimske stoletnice z gosti s Hrvaške in iz Fatime, v Stični 14. oktobra 2017.

 

Pater dr. Leopold Grčar ves Marijin

Pisati o p. Leopoldu Grčarju zahteva svetost. Ker pa mi še veliko manjka, bom skušal na kratko zapisati to, kar sem doživljal ob njem vseh teh 50 let. Za njegovo delo bi moral napisati knjigo o vsem, kar je Bog delal po njem in po Devici Mariji med nami. Bil je moj duhovni spremljevalec, spovednik, novomašni pridigar in romar na številnih romanjih Frančiškove družine z Brezij. Najino prvo srečanje je bilo v Nazarjah, v »Nazareški kapelici«, tamkajšnje župnijske cerkve. Takrat sem začutil njegovo izredno ljubezen do Matere Božje, poglobljeno duhovno evangeljsko  življenje. Pretresen pa sem bil, ko nam je nekoč na duhovnih vajah v Nazarjah odkrival misli sv. Bonaventura o Križanem in Zapuščenem Jezusu in Osamljeni Mariji pod križem. Kadar na romanju ni bilo obveznega godu, sem vedno bral odlomek iz evangelija: Mati pod Sinovim križem (Jn 19,25–27). Rad je ponavljal: »Tukaj je vse, kar moraš vedeti za življenje o Mariji. Marija sedem žalosti je spomenik vseh kreposti. Ljubi Osamljeno Marijo, bodi ji zvest, tudi takrat, ko bo najtežje v življenju, ko se bo zdelo, da je vse izgubljeno, ko boš morda poražen, na tleh, od vseh zapuščen, zavržen, osramočen in ponižan. Takrat ponavljaj Jezusu in Mariji in se jima zahvaljuj: »Vidva že vesta, zakaj je to potrebno.« Tukaj pod križem so se zgodile največje stvari z Marijo in z Jezusom.

Pomenljivo je, da je bil p. Leopold rojen na fatimski dan, 13. maja 1939. v Ložah. To ga je vse življenje osrečevalo in spominjalo, da je Marijin otrok – Ves Tvoj. Krščen pa je bil na ime Andrej. Otroška leta ga je zaznamovala ministrantska služba, ki ji je bil zvest vseh osem let. Mama ga je vsako jutro budila ob petih, da je lahko stregel pri maši, ob sedmih pa je bil že na poti v šolo.  Nato pa je kot 15-letnik vstopil v frančiškanski red na praznik povišanja Svetega Križa, 14. septembra 1954, v Novem mestu. Domači župnik ga je priporočil z besedami: »Andrej je mirnega značaja, kot ministrant pa je vesten. Najbolj ga veseli cerkvena služba.« Njegova prošnja na dan 1. svetega obhajila, da bi rad postal duhovnik, se mu je uresničila na isti dan, 29. junija 1965, v Mariboru, ko je prejel mašniško posvečenje po rokah škofa dr. Maksimiljana Držečnika. Kmalu po mašniškem posvečenju se je srečal z duhovnostjo Marijinega Dela – Gibanje fokolarov. Nekoč mi je rekel: »Veš, takrat sem šele odkril, kaj pomeni postaviti Boga na prvo mesto – živeti Marijo, biti Marija.« P. Leopold je bil ves Marijin, pred mojo novo sveto mašo sem prejel iz njegovih rok na duhovnih vajah pred podobo Marije Pomagaj karmelski škapulir, ves Marijin. Nepozabne so bile biblične ure na Brezjah, pa moj vstop v Frančiškovo družino na Monte Paolo v Italiji. S p. Stanetom, sedanjim ljubljanskim nadškofom, sta imela v Martjancih, kjer sem bil župnik, ekumenski misijon. Ob njegovem odhodu k nebeškemu Očetu so mnogi poskušali reči v zahvalo Bogu in Mariji, kaj je bil zanje p. Leopold: prijatelj, duhovni oče, spovednik, duhovni voditelj, ponižen redovnik in človek z velikim srcem; bil je svetnik. Nekdo je rekel, da je znal slikati Marijino podobo v srca ljudi.

Neke zimske nedelje sem prišel k njemu na pogovor in k spovedi. Ker sem v mladosti začutil Božji klic in nanj še nisem odgovoril, sem ga vprašal, kaj naj storim? Pogledal me je kot Jezus mladeniča, nato mirno dejal: »Pojdi pred Marijo Pomagaj, ona ti bo dala odgovor.« Tako je tudi bilo. Vstopil sem v bogoslovje, čeprav pri 45-letih. Danes sem srečen duhovnik, Bogu hvaležen po Mariji, da sem v življenju srečal tega svetega redovnika. P. Leopold prosi za nas!

Srečko Fras