SKRIVNOST KRIŽA BOG IN TRPLJENJE (5) 1. Božje delovanje

Trpljenje Jezusa Kristusa ostaja skrivnost, ki jo moremo obkrožati samo spoštljivo. On sam je to ne le vnaprej vedel, ampak je njegov sad tudi vnaprej razdelil. »Nihče mi ne vzame življenja, jaz ga dajem prostovoljno« (Jn 10,8). »Vzemite in jejte, to je moje telo … Pijte vsi, to je moja kri zaveze, ki se za mnoge preliva v odpuščanje grehov« (Mt 26,27s). Jezus razpolaga s svojim trpljenjem. V čem pa obstaja? Ne predvsem v telesnem mučenju, ki so ga morali takrat prestati tisočeri. Ampak, če verjamemo besedilom, v nečem mnogo globljem: v zapuščenosti od Boga, ki ga on na poseben način imenuje Oče. Z njim je bil povezan kakor nihče drug, v njegovem »naročju« je že vedno počival. »Nihče ne pozna Očeta kakor Sin« (Mt 11,27). Nihče zato ne more doživeti takšne zapuščenosti od Boga kakor Sin. To je najgloblje trpljenje, ki je mogoče: iz izkušnje vedeti, kdo je Bog, in tega Boga (dozdevno za vedno) izgubiti.

Toda zdaj pride najodločilnejše. To trpljenje se po novozaveznih spisih dogaja, kakor danes govorijo mnogi teologi, kot znamenje, da se Bog čuti solidarnega s trpečimi. Pojem solidarnosti sicer izraža nekaj pravilnega – to vidimo iz tega, da je bil Jezus križan med dvema razbojnikoma. A to še zdaleč ne zadostuje, da bi izčrpali vsebino tega trpljenja. Privzeti moramo marveč pojem namestništva, ki ga spoznamo pri »Božjem služabniku« – očitno more eden zadostiti za prestopke mnogih. Izrael je to vedel. S tem smo na pravi poti, a še ne na cilju. Onkraj tega moramo vedeti, kdo je ta Eden. V spevih o Božjem služabniku se zdi, da je človek. Toda Jezus je sicer človek, in vendar več kakor to: on je Sin Očeta. Zato njegovo trpljenje ni samo najgloblje možno trpljenje, kakor je bilo rečeno, ampak more biti tudi za mnoge namestniško, ker ima moč, zaobseči vse grehe, a tudi vse trpljenje sveta in ga spremeniti v dejanje najvišje ljubezni. Najvišje ljubezni ne samo tistega, ki se daruje, ampak tudi tistega, ki ga daruje: »Bog je tako ljubil svet, da je daroval svojega edinega Sina« (Jn 3,16), da bi po njem, ki postane nosilec vse krivde, spravil svet (2 Kor 5,19–21). To je krščansko oznanilo, kakor ga sporoča Nova zaveza. In samo to oznanilo v svoji celoti more osvetliti naš problem: Bog in trpljenje.

Pasijon ni edino v Jezusovem bivanju; pasijon je med njegovim zemeljskim življenjem delavca in potujočega pridigarja ter njegovim vstajenjem k Očetu, ko svoje rane vzame poveličane s seboj v večno življenje. Krščanstvo ni enostranska religija trpljenja; pred trpljenjem je delo, ki je obrnjeno k svetu in ga spreminja. Sledi mu življenje pri Bogu, ki izroča Bogu vse, kar je človek doživel in prestal.

Jezusovo trpljenje je po krščanskem razumevanju »inkluzivno«, vključujoče, se pravi, da omogoča dostop k drugemu trpljenju, ki more z vključitvijo v njegovo trpljenje prav tako namestniško delovati spravno. Pavel to izrecno pove na več mestih (Kol 1,24; Gal 4,19 itn.). Takšno trpljenje kristjan, ki ve za njegovo vključenost, pojmuje kot najbolj smiselno, pravzaprav kot želeno, celo če postane »preobilno breme, ki presega vzdržljivost« (2 Kor 1,8). Štefan in drugi učenci v Apostolskih delih se blagrujejo, da smejo takšno trpljenje prestajati zaradi Kristusa in skupaj z njim. Kaj pa trpljenje neštetih drugih, ki ne vedo za to paradoksno blaženost? Tu zadenemo ob mejo svojih izraznih zmožnosti; spomnimo se samo, da je Kristus v svojem trpljenju presegel vse človeško trpljenje, in sicer namestniško. Tako ne more nobeno še tako gnusno in odvratno človeško trpljenje presegati njegovega, ampak mora biti vsebinsko vključeno v njegovo.

Hans Urs von Balthasar

 

MOLITEV POSVETITVE JMS (8 Jezus, »upodobi moje srce po svojem Srcu«.

Da bomo spoznali globino Jezusovega Srca, se moramo vanj poglabljati s premišljevalno molitvijo. Papež Janez Pavel II. nas vabi: »Skupaj z Marijo glejmo to Srce! Prepoznajmo ga v vsem evangeliju. Predvsem pa prepoznajmo to Srce v uri križanja, ko je bilo prebodeno s sulico in se je njegova skrivnost popolnoma razodela.«

Kako naj prepoznamo presveto Srce Jezusovo v vsem evangeliju? Od rojstva v jaslih do smrti na križu se nam razodeva njegova ljubezen. Iz ljubezni do nas je postal majhen otrok. Iz ljubezni si je izbral najbolj ubožne razmere. Za čas njegovega javnega delovanja je očividec apostol Peter dejal: »Hodil je iz kraja v kraj ter delal dobra dela in ozdravljal vse, ki so bili pod hudičevo oblastjo« (Apd 10,38). Njegovo dobro, ljubezni polno srce se razodeva v odnosu do bolnikov, ubogih, grešnikov, otrok, pomoči potrebnih. Kako čudovite so njegove prilike o izgubljenem sinu, izgubljeni ovci, usmiljenem Samarijanu. Čudovito je Jezusovo vabilo: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek« (Mt 11,28). Sočustvoval je z ljudstvom, ki je bilo »kakor ovce, ki nimajo pastirja, in jih je začel učiti mnogo stvari« (Mr 6,34). Ko je bilo ljudstvo, ki ga je poslušalo, lačno, je dejal: »Smili se mi množica, ker že tri dni vztrajajo pri meni in nimajo kaj jesti; lačnih pa nočem odpustiti, da na poti ne omagajo« (Mt 15,32).

Najbolj se je Jezusova ljubezen do nas razodela z njegovo smrtjo na križu. Sv. Janez Vianney je oznanjal: »Neko stvar ljubimo tem bolj, čim več nas je stala. Pomislite ob tem na ljubezen našega Gospoda do naše duše, ki ga je stala vso njegovo kri.« Jezus je šel prostovoljno na križ, da nas odreši naših grehov in nas napravi za nove ljudi, ki bodo njemu podobni. Jezusova prebodena srčna rana vsakemu rodu vedno znova oznanja, kako neizmerno nas on ljubi. Ta rana je najbolj pretresljivo in prepričljivo razodetje ljubezni njegovega Srca. Apostol Janez je zapisal: »Gledali bodo vanj, ki so ga prebodli« (Jn 19,37). Prav je, da polni hvaležnosti gledamo v to Srce, da se vedno bolj napolnimo z njegovo ljubeznijo in mu tako postajamo vedno bolj podobni.

Če bomo gledali Jezusovo prebodeno srce in druge njegove rane, nas bo to moralo prepričati o neizmerni Odrešenikovi ljubezni do nas. Globlje bomo spoznali resničnost Jezusovega stavka: »Nihče nima večje ljubezni, kakor je ta, da dá življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Odprli se bomo Jezusovemu Srcu in se dali oblikovati po njem. Le on sam nas more s svojo ljubeznijo tako spremeniti, da bo naše srce postalo podobno njegovemu presvetemu Srcu, da bo začelo nesebično ljubiti. Arški župnik sv. Janez Vianney je oznanjal: »Razpoznavno znamenje izvoljenih je ljubezen, kakor je znamenje pogubljenih sovraštvo.« V litanijah Srca Jezusovega se obračamo na Srce Jezusovo z vzklikom: »Srce Jezusovo, bogato za vse, ki te kličejo.« Obrnimo se nanj z zaupanjem: Jezus krotki in iz srca ponižni, upodobi naše srce po svojem Srcu.

p. Anton

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS SRCE JEZUSOVO NAŠE UPANJE (7) Srečanje Božje in naše ljubezni

Papež Pij XII. uči, da je češčenje Presvetega Srca Jezusovega »po svojem bistvu češčenje tiste ljubezni, s katero nas Bog ljubi po Jezusu, in hkrati dejanski izraz naše ljubezni, s katero mi ljubimo Boga in svojega bližnjega. Ali z drugimi besedami: to češčenje je usmerjeno k ljubezni, ki jo ima Bog do nas, k ljubezni, katero smo dolžni moliti, se ji zahvaljevati in jo v življenju posnemati« (št. 60). 

Papež Benedikt XVI. nas v svoji okrožnici Bog je ljubezen poučuje: »Vera, ki se zaveda Božje ljubezni, ki se je razodela v prebodenem Jezusovem srcu na križu, s svoje strani poraja ljubezen. Ljubezen je luč – naposled edina – ki vedno znova osvetljuje temni svet ter nam daje pogum za življenje in delovanje. Ljubezen je mogoča, in moremo jo udejanjati, ker smo ustvarjeni po Božji podobi. S to okrožnico bi vas rad povabil: živite ljubezen in s tem dovolite, da Božja svetloba pride v svet« (št. 39).

Sv. Marjeti Alakok je Jezus 27. decembra 1673 med molitvijo pred Najsvetejšim razodel: »Moje Božje Srce je tako prevzeto od ljubezni do ljudi, posebno še do tebe, da ne more več zadrževati v sebi plamenov svoje goreče ljubezni. Mora se razširiti po tebi ter se razodeti, da ljudi obogati s svojimi dragocenimi zakladi, ki jih razkrivam in ki hranijo v sebi dovolj posvečujočih in zveličavnih milosti, ki so potrebne, da ljudi rešijo pogube. Izbral pa sem si tebe, četudi brezno nevrednosti in nevednosti, za izpolnitev tega velikega načrta, zato da bom vse napravil sam.«

 

Glavna je notranja prvina: ljubezen in zadoščevanje.

Papež Pij XII. poudarja: »Naj bodo vsi trdno prepričani, da pri češčenju vzvišenega Srca Jezusovega niso prva in najvažnejša stvar zunanje pobožne vaje; in tudi ni glavni razlog češčenja to, da bi si izprosili tiste dobrote, ki jih je Kristus Gospod obljubil v posebnih razodetjih, obljubil zato, da bi ljudje z večjo gorečnostjo izvrševali glavni dolžnosti katoliške vernosti, ki sta ljubezen in zadoščevanje, s tem pa največ storili tudi za lastno duhovno korist« (št. 63).

»Češčenje Presvetega Srca namreč od nas zahteva, da povsem in brez pridržka izročimo in posvetimo svojo voljo ljubezni Božjega Odrešenika, katere živi pokazatelj in znamenje je njegovo ranjeno srce« (št. 4).

Sv. Janez Eudes (+ 1680), veliki častilec Srca Jezusovega, je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti enakega duha, enako dušo, enako življenje, enaka čustva, enako srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje, vaše vse.«

Treba je upoštevati, da je pri mnogih kristjanih navzoča notranja prvina češčenja Srca Jezusovega, namreč ljubezen. Tako so ti verniki povezani s Srcem Jezusovim, čeprav ga posebej ne častijo pod tem vidikom in se mu niso izrecno posvetili. Ni najvažnejše, da imamo ime 'Srce Jezusovo' pogosto na jeziku. Predvsem je pomembno naše življenje v ljubezni do Boga in do bližnjega.

p. Anton

 

Nekatere duhovne prireditve v Stični v letu 2021

Prvosobotna pobožnost, prenesena na nedeljo, bo v stiški baziliki od 9.00 (po osmi maši) do 11.00: 5. septembra in 3. oktobra, ko bo posvetitev ali obnovitev posvetitve Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Srečanja posvečenih JMS po zoomu ob prvih ponedeljkih v mesecu ob 20.00 bodo: 6. septembra, 4. oktobra, 8. novembra in 6. decembra.

Fatimska pobožnost (predvidoma s procesijo s fatimskim kipom, če bodo razmere to dovoljevale) bo ob 18.30 v stiški baziliki: 13. septembra in 13. oktobra.

Srečanja Bernardove družine, posvečenih JMS in članov Apostolata darovanja bodo na 4. nedeljo v mesecu ob 15.00 v stiški baziliki: 22. avgusta, 26. septembra, 24. oktobra, 28. novembra in 26. decembra.

Letne duhovne vaje za vse bodo v opatovi kapeli od 30. avgusta ob 18.00 do 2. septembra po kosilu. Spremljal jih bo g. nadškof dr. Marjan Turnšek. Prijave: Srečko Fras fras.srecko@gmail.com ; GSM 041/939 394. Potrebno je izpolnjevanje pogoja PCT.

 

ZA ZIDOVI SAMOSTANA I. Marija sedem žalosti

Sredi meseca septembra obhajamo praznik Žalostne Matere Božje. Bolj kot žalostna je Marija sočutna ali trpeča. Žalostna je zaradi krivic, ki jih je doživljal in jih še doživlja njen Sin. Žalostna je zaradi naše nezvestobe. Žalost pa je občutila tudi zaradi svojega trpljenja, čeprav je to trpljenje darovala za naše odrešenje. Ob naslonitvi na Sveto pismo govorimo o sedmih Marijinih žalostih ali bolečinah. Število sedem pomeni polnost in obsega tudi vse druge bolečine. V baziliki v Stični je v bližini Marijinega kipa, ki drži mrtvega Sina v naročju, sedem tabel, ki predstavlja sedem bolečin Jezusove in naše Matere.

1. bolečina: Starček Simeon je ob Jezusovem darovanju v templju Mariji napovedal: »Ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu nasprotuje, in tvojo lastno dušo bo presunil meč, da se razodenejo misli mnogih src« (Lk 2,34–35). Tega dogodka se spominjamo v veselem delu rožnega venca: »Ki si ga, Devica, v templju darovala.« Za njenega ljubega Sina pa je starček napovedal, da je postavljen ne samo v vstajenje, ampak tudi v padec mnogih v Izraelu in da mu bodo nasprotovali. To se je najbolj pokazalo ob Jezusovem trpljenju in smrti. Katero mater ne bi zabolelo, če bi kdo za njenega otroka napovedal kaj takega? Tako je že v templju Marijino Srce zadel prvi meč bolečin. Trpela je ob svojem Sinu in zanj, trpela pa je tudi za nas, za naše odrešenje. Kot junaška Žena je vse to sprejela nase, zate in zame, in darovala.

2. bolečina: Kralj Herod je komaj rojenega Odrešenika hotel umoriti, zato je dal pomoriti vse betlehemske dečke do dveh let starosti. Kako hudo je moralo biti Božji Materi, si lahko mislimo. Njega, ki je Odrešenik vseh ljudi, tudi Odrešenik Heroda, hoče ta krutež umoriti, ker se boji za svoj prestol. Marija mora z Jožefom in Detetom bežati v neznano tujino. Vse to sprejme in daruje za naše odrešenje.

3. bolečina: Dvanajstletni Jezus je ostal v templju, ne da bi to povedal staršem. Tri dni sta ga Marija in Jožef iskala. Marijino bolečino boste starši razumeli, če se boste živo zamislili, da se je vaš dvanajstletni otrok izgubil. Zakaj je Jezus prizadejal to bolečino svoji materi in sv. Jožefu? Marija ga je vprašala: »Otrok, zakaj si nama to storil? Glej, tvoj oče in jaz sva te z bolečino iskala.« Njegov odgovor je bil za Marijo in Jožefa uganka. Nič se staršema ni opravičil. Vprašal ju je: »Kako, da sta me iskala. Mar nista vedela, da moram biti v tem, kar je mojega Očeta?« (Lk 2,48–49). Marija svojega sina ni razumela. Premišljevala je in molila ter tako vedno bolj razumela Sinovo poslanstvo odrešenika sveta. Zakaj je nebeški Oče to bolečino dopustil? Mar ne za naše odrešenje, da bi se duhovno izgubljeni otroci vrnili na pravo pot. Tudi mi marsičesa ne razumemo. Če sprejmemo in darujemo, bomo storili najbolj prav.

4. bolečina: Jezus in Marija se srečata na križevem potu. Jezus je obsojen kot največji zločinec, obložen s težkim križem, brez vsake časti, poln krvavečih ran, s trnovo krono na glavi. Kakšna bolečina za Marijo! Kako oster meč bolečin za njeno nežno čuteče materinsko srce! Čemu vse to? Odgovor: za tvoje in moje odrešenje. S tem je zaslužila, da je postala naša duhovna Mati. Pri odrešenju človeštva lahko tudi mi sodelujemo, če svoje trpljenje darujemo.

5. bolečina: Jezus umrje na križu. Katera mati se ne bi zgrudila od bolečin, če bi njenega sina pribili na križ? Marijin Sin, popolnoma nedolžen, visi in umira na križu med dvema razbojnikoma kot največji razbojnik. Vojaki in Jezusovi nasprotniki se norčujejo iz njega. Kako je moralo boleti Jezusovo Mater! Sprejela je to bolečino za naše odrešenje, za svoje duhovne otroke, za vse številne milijarde ljudi vse do konca sveta. Kako sprejemamo smrt naših dragih? Če se zatečemo k materi Mariji, nas bo razumela in potolažila.

6. bolečina: Jezusa snamejo s križa in položijo Mariji v naročje. Kakor je Božja Mati imela pred 33 leti Jezusa kot dojenčka v naročju, ga ima zdaj mrtvega. Vse je dopolnjeno. Stiška bazilika je posvečena Žalostni Materi Božji. Kip jo predstavlja z mrtvim Sinom v naročju. Nad kipom Žalostne Matere Božje vidimo Marijino prebodeno Srce. Toda prav na vrhu je krona. Marijina bolečina je obrodila čudovit sad: Jezus jo je po smrti v nebesih poveličal med angeli. Svoje trpljenje je darovala za naše odrešenje. Kako hvaležni ji moramo biti za to! Zdaj iz ljubezni do nas prihaja na zemljo. Pred dobrimi100 leti je prišla v Fatimo.

7. bolečina: Jezusa položijo v grob. Zrno je moralo pasti v zemljo, da je obrodilo stoteren, dá, celo neizmerno velik sad – naše odrešenje. Marija sicer občuti neizmerno bolečino. Katera Mati je ne bi občutila ob grobu svojega sina? Toda ona trdno veruje, da bo njen Sin vstal. To je vera močne žene. V takšni veri bi ji morali biti tudi mi vsaj malo podobni. Za velikim petkom vedno pride velika noč. Spomnimo se na Mater Marijo, ko stojimo ob odprtem grobu naših dragih.

p. Anton

Zahvala in prošnja

Vsem, ki ste za letošnje leto že dali svoj prostovoljni prispevek za tiskanje in razpošiljanje mesečnega glasila V Materini šoli, Bog stoterno povrni! Prispevek je dala približno tretjina naročnikov in s tem pokrila dobro tretjino stroškov. Letni stroški tiskanja in razpošiljanja znesejo več kot 18.000 evrov. Samostan je doslej pokrival vsakoletni primanjkljaj, a za naprej tega ne bo več zmogel. Nujno prosimo za vaš odziv in pomoč, da po svojih zmožnostih čim prej daste prostovoljni prispevek in s tem glasilo ne bo prenehalo izhajati. Morda kdo, ki je že dal svoj prispevek, še kaj doda za tiste, ki ne morejo nič prispevati, a radi berejo glasilo. Zato je tej številki ponovno priložena položnica za prostovoljni prispevek. Hvala za vaše razumevanje. Če kdo glasila ne želi prejemati, naj ga po obratni pošti vrne, da mu ga ne bomo več pošiljali.

Uredništvo

 

ODMEVI

Berem, premišljujem evangelij po Mariji Valtorti. Jezus govori Mariji: »Izročam ti jih v varstvo. Dajem ti dediščino. Ničesar nimam na zemlji, razen Matere, in jo darujem Bogu: Žrtev z žrtvijo in svoje Cerkve, njo pa izročam tebi. Bodi njena rednica. Prejle sem razmišljal: v koliko ljudeh bo v teku stoletij oživel človek iz Keriota z vsemi svojimi hibami in pomislil sem, da bi vsak razen Jezusa zavrgel tega človeka, ki ga je ena sama hiba. A jaz ga ne bom zavrgel. Jaz sem Jezus. Dokler boš na zemlji, boš takoj za Petrom v cerkveni hierarhiji. On bo glava in ti vernica, prva od vseh kot Mati Cerkve, ker si rodila Mene, Glavo tega mističnega Telesa: ne boš zavračala veliko Judov, ampak boš pomagala, svetovala Petru, njegovim bratom, Janezu, Jakobu, Simonu, Filipu, Bartolomeju, Andreju, Tomažu in Mateju, da ne bodo zavračali, ampak pomagali. Brani me v mojih privržencih in brani me pred tistimi, ki bi radi razdrli in razpršili nastopajočo Cerkev. In v stoletjih, o Mati, bodi vedno Tista, ki posreduje in ščiti mojo Cerkev, moje duhovnike, moje vernike pred zlom, pred kaznijo, pred njimi samimi… Koliko Iškarijotov, o Mati, se bo pojavilo v stoletjih in koliko podobno duševno bolnim, ki ne bodo mogli razumeti, koliko podobnih slepcem in gluščem, ki ne bodo znali videti in slišati ali negibnih, ki ne bodo znali priti. Mati, vse vzemi pod svoj plašč. Samo ti lahko preprosiš Vsemogočnega, da ne kaznuje posameznikov in množic. Kajti Trojica ob vedno uslišala svojo Cvetlico«.

Marija: Tako bom storila, Sin. Kar se tiče mene, greš lahko mirno proti svojemu cilju. Tvoja Mati te bo vedno branila v tvoji Cerkvi, vedno.

Pepi