CERKVENO LETO Praznik svetega Jožefa

Češčenje svetega Jožefa, moža Božje Matere Marije, sega v osmo oziroma deveto stoletje. Iz različnih martirologijev zvemo, da so ta praznik slovesno obhajali 19. marca že v 12. stoletju, v katerem so križarji zgradili v Nazaretu cerkev njemu v čast. Njegovo češčenje in obhajanje njegovega praznika so razširjali predvsem frančiškani, posebno sv. Bernardin Sienski (+1444). Šele na koncu 15. stoletja je papež Sikst IV. (1471–1484) uvedel praznik za celotno Cerkev. Gregor XV. ga je povzdignil v zapovedan praznik. Pij IX. je svetega Jožefa razglasil za zavetnika celotne Cerkve. Pij X. ga je povzdignil v slovesni praznik in mu dodal osmino. 

V povezavi s praznikom svetega Jožefa je pomembno omeniti, da je Pij XII. 1. maja leta 1955 uvedel v rimski koledar praznik svetega Jožefa pod naslovom »praznik svetega Jožefa delavca, ženina blažene Device Marije, spoznavalca in zavetnika delavcev«. Papež je pri tem hotel 1. maj kot dan dela, ki so ga delavci zunaj Cerkve že več desetletij prej obhajali kot simbol njihovih pravic, obogatiti s krščansko vsebino.

Molitev pri sv. maši sv. Jožefa predstavi kot pravičnega, ki mu je zaupana naloga zaščitnika deviške Matere Božje kot njen ženin, ter naloga varuha Božjega Sina v imenu Očeta. Jožef je vršil to najpomembnejšo službo kot zvesti in modri služabnik v pokorščini Bogu, brez mnogih besed, nesebično in s predano zvestobo. Že vstopni spev pri prazniški maši prikaže svetnika pod tem vidikom: »Glejte, to je zvesti in modri služabnik, ki ga je Gospod postavil nad svojo družino«. Takšen dober in zvesti služabnik je deležen gostije svojega Gospoda. Praznični evangelij (Mt 1,16.18–21.24a) govori o odločilni uri v Jožefovem življenju, ko mu angel razodene skrivnost, da je Marija Božja Mati, in mu naroči, naj Marijo vzame za svojo ženo ter dá njenemu Otroku ime Jezus. Jožef uboga, tako postane pred postavo zakoniti oče Jezusu, ki mu da ime, ki pomeni: »Bog rešuje«. Tako služi tudi Jožef zveličanju vseh. Starozavezno berilo (2 Sam 7,4–5a. 2–14a.16) na prazniški dan govori o obljubi Davidu, da bo njegovo kraljestvo večno, kar se je uresničilo šele z Jezusovim mesijanskim kraljestvom. Povezava med Davidom in Jezusom pa je v tem, da Jožef, Marijin mož, izhaja iz Davidovega rodu. Tako se tudi z Jožefom izvršujejo odrešenjske obljube in se nadaljuje odrešenjska zgodovina. Na podlagi novozaveznega prazniškega berila se lahko na slikovit način prikaže povezanost Jožefa in Abrahama: Abraham je oče vere. »Na osnovi upanja je proti upanju veroval, da bo postal oče mnogih narodov« (Rim 4,18). Tudi Jožef je veroval tako »neverjetni« Božji besedi. Tako lahko rečemo o obeh: »Zato se mu je vera štela v pravičnost.« S tem nam sveti Jožef daje zgled, kako moramo Božji besedi verovati in ji biti zvesti, da bo tudi v našem življenju lahko Bog vršil velika dela po naši veri vanj in zvestobi njegovim zapovedim. Priporočajmo se mu in ga predvsem prosimo, da nam Bog pošlje takšne može in očete, ki bodo znali otroke v naših časih vzgajati v veri, da bodo kos vsem življenjskim preizkušnjam ter da bodo tudi njihovi otroci zmogli naprej posredovati veliki zaklad vere naslednjim generacijam. Prosimo ga pa tudi za srečno zadnjo uro, kajti pri njegovi smrti sta bila navzoča Jezus in Marija, da bomo tudi mi ob smrtni uri prejeli Kristusa pod podobo evharističnega kruha in tako srečno prišli k Bogu, kjer bomo uživali večno srečo.

br. Matevž Pucelj

 

LETO V JOŽEFOVI ŠOLI (3)

Poglejmo, kako je prisoten sv. Jožef v ljudskih pobožnostih. V zadnjih stoletjih je versko premišljevanje postavilo v ospredje kreposti sv. Jožefa, med katerimi so: vera, ki se pri njem kaže kot popolno in pogumno sprejemanje Božjega odrešenjskega načrta, prizadevna in tiha pokorščina znamenjem Božje volje, ljubezen in zvesto izpolnjevanje postave, iskrena pobožnost ter trdnost v preizkušnjah, deviška ljubezen do Device Marije, dolžno izpolnjevanje očetovstva ter skrita delavnost. Prav zaradi tega ima češčenje sv. Jožefa velik odmev tudi v ljudskih pobožnostih.

Češčenju sv. Jožefa je posebej namenjenih sedem sred, pobožni vzkliki, molitveni obrazci, pobožno vajo sedem žalosti (skrbi) in sedem radosti sv. Jožefa ter litanije sv. Jožefa. Poznane so tudi tridnevnice in devetdnevnice k sv. Jožefu, rožni venec sedmih žalosti in radosti sv. Jožefa, škapulir sv. Jožefa, češčenje podobe sv. Jožefa. Prve srede v mesecu so dnevi posebnih milostih vsem, ki se zatečejo k njegovi priprošnji. Med verniki je znan tudi tridesetdnevni zaščitni plašč sv. Jožefa. Verniki so češčenje sv. Jožefa izražali tudi v procesijah, v Bratovščinah sv. Jožefa, nošenju škapulirja. Ohranilo se je tudi več pesmi, ki se nanašajo na sv. Jožefa. Po svojem dostojanstvu, zaslugah in po svoji svetosti je bil sveti Jožef v svojem življenju na zemlji prvi za Devico Marijo. Kakor na zemlji, tako v nebesih. Se pravi, da mu Bog za njegovo zemeljsko svetost in pravičnost tega dostojanstva v nebesih ni odvzel, ampak dopolnil in dovršil. Zato vam priporočam, da se odzovete na povabilo: »Pojdite k sv. Jožefu!« in se sami prepričate o mogočnem priprošnjiku, ki nam zmore pri Bogu izprositi vse milosti.

Tako je bilo tudi pred leti, v času, ko smo se v naši župniji odločili za obnovo notranjosti cerkve. Še pred samim začetkom del smo več molili v ta namen, da bi se vse dobro izteklo. Opravili smo tudi devetdnevnico v čast sv. Jožefu. Obnovitvena dela so se začela in šele takrat smo ugotovili, da je tudi veliko drugih del, ki jih prej nismo načrtovali. Kot večina cerkva spada tudi naša pod spomeniško varstvo, zato smo bili prepričani, da bomo deležni posebnega nadzora. Po nekaj dneh nam je župnik povedal, da je vsa dela v cerkvi zaupal sv. Jožefu. Po tem spoznanju smo ožji sodelavci in člani gradbenega odbora, poleg vseh opravil, ki jih je zahteval zasebni izvajalec, vsak dan še bolj goreče molili in prosili za njegovo pomoč. Gotovo je poskrbel sv. Jožef tudi za to, da nas komisija spomeniškega varstva med obnovo ni obiskala. Prišli so šele takrat, ko je bilo že vse končano in ogled zabeležili brez pripomb. V zahvalo smo v cerkvi namestili kip sv. Jožefa. Častno mesto je dobil na stebru ladje cerkve, ki je bil prej prazen. Za kaj vse je poskrbel sv. Jožef, se na koncu niti sami nismo zavedali, čutili pa smo njegovo prisotnost v naših potrebah in za to, da se je vso delo srečno končalo. Bog je bil češčen, ljubljen še bolj, na priprošnjo sv. Jožefa. Naše družine in župnijo pa smo posvetili sveti Družini.

Bolj pretresljiv pa je dogodek iz preteklosti. Velik častilec svetega Jožefa, P. Patrignani nam v knjigi: »Pojdite k Jožefu« pripoveduje sledeči dogodek: »Leta 1631 je začela gora Vezuv v bližini Neaplja bruhati ognjeno lavo. Ta se je kakor široka reka razlila nad vso okolico, zlasti pa na mesto Torragreka. V tem kraju je bivala mati Kamila, goreča častilka svetega Jožefa. Pri njej je bil njen petletni nečak, kateremu je bilo ime Jožek. Da bi se rešila pred gorečo reko, je zbežala z otrokom. Goreča reka ji je bila takoj za petami. Na poti pa ji velika skala, ki je visela v morje, zapre pot. Bila je v dvojni nevarnosti. Če obstane, jo bodo plameni požgali, če pa gre naprej, pa je v nevarnosti, da pride v morje in utone. V tej veliki stiski se je spomnila na svojega zaščitnika sv. Jožefa. »Veliki svetnik«, zakliče, »tebi priporočim malega Jožeka, ti ga moreš rešiti.« Potem položi otroka na skalo, sama pa skoči proti morju. Toda ni padla v morje, ampak na pesek in to tako srečno, da se niti najmanj ni poškodovala. Bila je rešena, toda silno je bila v skrbeh, da je morala otroka pustiti v taki nevarnosti. Vsa iz sebe je letala sem in tja in tožila o svoji nesreči. Nenadoma začuje, da jo nekdo kliče po imenu. Bil je glas njenega nečaka Jožeka, ki ji je pritekel ves vesel naproti. »Moj ljubi otrok,« zakliče, »kdo te je rešil ognja, da nisi zgorel?« »To je storil sveti Jožef, kateremu si me izročila v varstvo,« odvrne otrok. »Prijel me je za roko in me pripeljal k tebi.« Mati Kamila je padla na kolena in se zahvalila Bogu in varuhu sv. Jožefu, ki ju je obvaroval gotove smrti«(po knjigi Pojdite k sv. Jožefu, leta 1938).

Jože Andrejek

 

LITANIJE SVETEGA JOŽEFA (1)

Cerkev časti svetega Jožefa kot deviškega moža blažene Device in Božje matere Marije ter Jezusovega »krušnega očeta«. Bl. papež Pij IX. je sv. Jožefa z odlokom »Quemadmodum Deus« 8. decembra 1870 razglasil za zavetnika vesoljne Cerkve. Ob 150-letnici je papež Frančišek razglasil »leto sv. Jožefa« (od 8. dec. 2020 do 8. dec. 2021). Kakor je nazareški Jožef na zemlji skrbel za sveto Družino in jo branil, tako jo zdaj varuje in podpira iz nebes s svojo mogočno priprošnjo pri Bogu.

Litanije v čast sv. Jožefu je 1. oktobra 1910 odobril papež sv. Pij X. Zlasti v tem letu naj bi jih čim pogosteje molili. Ob premišljevanju posameznih 25 vzklikov, ki opisujejo poslanstvo in naloge, kreposti in vrline »pravičnega moža«, se nam odstira njegova poklicanost in veličina v sodelovanju pri Božjem odrešenjskem načrtu.

Župnik Jožef M. Seigerschmied leta 1938 napisal lepo knjižico »Pojdite k Jožefu«, v kateri razlaga vzklike v litanijah svetega Jožefa. V uvodu pojasni naslov »Pojdite k Jožefu«, kakor je rekel egiptovski kralj ob času hude lakote. Isto kliče tudi nam najvišji Kralj nebes in zemlje po svoji Cerkvi v teh hudih časih. Ta premišljevanja naj bodo kakor »šopek vijolic«, ki jih hočemo v marcu pokloniti sv. Jožefu. »Vijolica cvete ob prvih žarkih pomladanskega sonca … Tudi sv. Jožef je živel ob času, ko so na zemljo posijali prvi žarki sonca pravice, Jezusa Kristusa … Vijolica ne vzbuja pozornosti s sijajno obleko. Skrita je v grmovju. Tudi življenje sv. Jožefa je bilo skrito, svetu nepoznano … Eno pa ima vijolica, v čemer presega drugo cvetje, in to je njena čudovito prijetna vonjava. V vonjavi lepih čednosti se je odlikoval sv. Jožef.« In pisec doda misel sv. Tomaža Akvinskega: »Nekaterim svetnikom je Bog dal, da pomagajo le v nekaterih potrebah. Sv. Jožefu pa je dal, da pomaga v vseh potrebah, da ščiti in varuje tiste, ki se k njemu zatekajo.«[1]

 

V prvi litanijski prošnji najprej vzkliknemo: »Sveta Marija, prosi za nas!« Cerkev postavlja Marijo na prvo mesto, saj je kot Brezmadežna najbolj podpirala svojega moža, svetega Jožefa, v stremljenju po popolnosti. Ni pravega češčenja svetega Jožefa brez češčenja Marije. Tudi molitev v čast sv. Jožefu, ki jo je odobril papež Leon XII. 15. avgusta 1889, se začenja tako: »K tebi, o sveti Jožef, pribežimo v svojih stiskah. In ko smo na pomoč poklicali tvojo presveto nevesto, prosimo zaupljivo tudi tvojega varstva.«

 

»Sveti Jožef!« Prvi vzklik je pozdrav, je počastitev in zaupna izročitev. Z njim ponovimo in izgovorimo angelov pozdrav: »Jožef!« To ime pomeni: »Bog naj doda!« Pomeni torej rast in napredovanje. Očak Jakob je pred smrtjo blagoslovil svoje sinove in rekel o Jožefu: »Rodovitna mladika je Jožef, rodovitna mladika ob studencu« (1 Mz 49,22).

 

»Slavni sin Davidov« (proles David). Tako Cerkev pozdravlja svetega Jožefa. In tako ga je Gospodov angel poklical v sanjah: »Jožef, Davidov sin!« (Mt 1,20). V Matejevem in Lukovem evangeliju je Jezusov rodovnik, v katerem je rečeno, da je bil Jožef kraljevega rodu. Jezusov rodovnik ostaja pomemben: Jožef je Jezusov oče po postavi. Po njem Jezus spada po pravu, »zakonito« k Davidovi rodovini. In vendar izhaja od drugod, »od zgoraj« – od Boga samega. Skrivnost izvora, dvojnega izvira, nas nagovarja povsem konkretno: Jezusovo poreklo je treba navesti, in vendar je skrivnost. Samo Bog je njegov »Oče« v dejanskem pomenu. Rodovnik mož ima svetno-zgodovinsko težo. In vendar je na koncu Marija, ponižna devica iz Nazareta, v kateri se zgodi nov začetek; človeškost se začenja na novo. Jezus se je rodil iz Jožefove žene v mesijanski Davidovi rodovini (Mt 1,16; prim. Rim 1,3; 2 Tim 2,8; Raz 22,16). Luka nam pove, da je Jezus po postavi veljal za Jožefovega sina, čeprav je Jezusovo resnično poreklo že prej opisal v prvih dveh poglavjih svojega evangelija.[2] Zato vzklik: »Slavni sin Davidov!« To nam pove, da sta Jožef in Marija izbrani cvet in najžlahtnejši sad izvoljenega ljudstva Izraela. Apostol Pavel poudarja: »Oni so Izraelci. Njim pripadajo posinovljenje in slava, zaveze in zakonodaja, bogoslužje in obljube; njihovi so očaki in iz njih po mesu izhaja Kristus, Bog, ki je nad vsem, slavljen na veke. Amen« (Rim 9,4–5).

 

»Luč očakov« (lumen patriarcharum). V Stari zavezi je Bog izbral očake, da je po njih v izvoljenem narodu ohranil vero v enega Boga, ga vodil, mu napovedoval prihodnjega Odrešenika in v njem ohranil svoje obljube. Najodličnejši in zadnji med njimi je bil sveti Jožef. Mnoge dobre lastnosti je sveti Jožef podedoval od svojih prednikov. Sveti Tomaž Akvinski pravi, da je »sveti Jožef imel Abelovo preprostost, Noetovo svetost, Abrahamovo pokorščino, Jakobovo potrpežljivost, Jožefovo čistost, Davidovo krotkost, Elijevo gorečnost in srčnost Makabejcev. Sveti Jožef je bil prvi med očaki, prava luč očakov« (Pojdite k Jožefu, 42). Je vez med staro in novo zavezo. Je dopolnitev Abrahamove vere in blagoslova: »Blagoslovil te bom in naredil tvoje ime veliko, da bo v blagoslov« (1 Mz 12,2).

Anton Štrukelj

---

[1] Jožef M. Seigerschmied, »Pojdite k Jožefu!«, Glasnik presv. Srca Jezusovega, Ljubljana 1938 in 1939, 5–8.

[2] Prim. Joseph Ratzinger, Jezus iz Nazareta. Jezusovo otroštvo, Družina, Ljubljana 2012, 19 in 20.

 

2. Sv. Jožef – zavetnik vesoljne Cerkve (150-letnica)

Papež Frančišek v začetku svojega apostolskega pisma »Patris Corde« spomni, da mineva 150 let, odkar je blaženi Pij IX. 8. decembra 1870 razglasil sv. Jožefa za zavetnika katoliške Cerkve. Hkrati omenja, da »za Marijo, Jezusovo materjo, noben svetnik ne zavzema toliko prostora v papeškem učenju kakor Jožef, njen ženin. Moji predhodniki so poglobili sporočilo, vsebovano v nekaj podatkih, ki so nam jih posredovali evangeliji, da bi bolje poudarili Jožefovo središčno vlogo v zgodovini odrešenja: blaženi Pij IX. ga je razglasil za 'zavetnika katoliške Cerkve', častitljivi Pij XII. ga je predstavil kot 'zavetnika delavcev' in sv. Janez Pavel II. kot 'Odrešenikovega varuha'. Ljudstvo se mu priporoča kot 'priprošnjiku za srečno smrt' (KKC 1014) … V sv. Jožefu lahko vsi najdejo človeka, ki ostaja neopažen, moža vsakdanje, obzirne in skrite prisotnosti, priprošnjika, oporo in vodnika v trenutkih težav. Sv. Jožef nas spominja, da imajo vsi tisti, ki so na videz skriti ali v 'drugi vrsti', neprimerljivo vlogo v zgodovini odrešenja. Vsem gre beseda priznanja in hvaležnosti.«

Omembe vredne so zgodovinske okoliščine pred 150 leti. Prvi vatikanski koncil se je začel natančno eno leto pred tem (8. decembra 1869), a je bil 20. oktobra 1870 preložen za nedoločen čas. V resnici je drugi vatikanski koncil (1962–1965) veljal za nadaljevanje prvega. Ta je bil nasilno prekinjen, ker je francoski cesar umaknil svojo vojsko, prej namenjeno varovanju cerkvene države, da bi jo poslal v vojno s Prusi. 20. septembra 1870 so italijanske čete vkorakale v Rim in kmalu po ljudskem glasovanju razglasile priključitev cerkvene države italijanskemu kraljestvu. Pri nasilni združitvi Italije pod vodstvom piemontske savojske vladarske hiše je imelo veliko vlogo prostozidarstvo.

To dogajanje je neposreden povod za odlok, v katerem piše: »V teh žalostnih časih sovražniki napadajo Cerkev z vseh strani. Najhujše tegobe jo tako zelo zatirajo, da hudobni ljudje menijo, da so peklenske sile končno premagale Cerkev«. Imenovanje sv. Jožefa za varuha Cerkve naj bi odgovorilo na to preizkušnjo. Ker si je italijanska vlada lastila pravico, da potrjuje papeške dokumente, je odredba izšla »samo« kot odlok Kongregacije za svete obrede in ne kot papeška bula ali apostolsko pismo.

Odlok se začenja s tipološko razlago Svetega pisma: starozavezni očak Jožef je pripravljal odrešenjsko-zgodovinsko nalogo sv. Jožefa: »Kakor je Bog Jožefa, sina očaka Jakoba, postavil za gospodarja nad vsem Egiptom, da bi ljudstvu zagotovil za življenje potrebno žito, tako je Večni, ko je bil čas dopolnjen in je hotel poslati na svet svojega Edinorojenca, da bi svet odrešil, postavil drugega Jožefa, ki mu je bil prvi predpodoba. Večni ga je določil za gospodarja in kneza svoje hiše in svojih dobrin; njegovi skrbi je zaupal najbogatejše zaklade.« Povabilo »Pojdite k Jožefu« (Ite ad Ioseph), ki je uveljavljeno že v času sv. Terezije Avilske in ki ga prevzema tudi papež Frančišek, izhaja iz te razlage (1 Mz 41,55).

Kongregacija za svete obrede seveda poudarja zlasti novozavezno utemeljitev: Jožef »se je poročil z brezmadežno Devico Marijo, iz katere je bil po moči Svetega Duha rojen naš Gospod Jezus Kristus, ki je hotel v očeh vseh veljati za Jožefovega sina in mu je bil pokoren. Tistega, ki so ga toliki preroki in kralji želeli videti, Jožef ni le videl, ampak se je z njim pogovarjal, ga z očetovsko nežnostjo objemal …; z neprimerljivo skrbjo je hranil tistega, ki naj bi ga verniki jedli kot kruh večnega življenja. Zaradi tega vzvišenega dostojanstva, ki ga je Bog podelil svojemu nadvse zvestemu služabniku, je Cerkev vedno nadvse častila in slavila svetega Jožefa, po vrsti za deviško Božjo materjo, njegovo nevesto; stalno ga je prosila za pomoč v pretečih nevarnostih.«

Kakor je Jožef na zemlji varoval Jezusa in Marijo, tako naj bi se kot zavetnik zavzemal za vso Cerkev. Njegova naloga čistega Ženina Božje matere in krušnega očeta učlovečenega Božjega Sina se po svoje nadaljuje v zgodovini Cerkve. Sv. Jožef je zavetnik Kristusove Cerkve, ker je varoval skrivnost učlovečenja Božjega Sina, Glave svete Cerkve.

Kakor rečeno, se apostolsko pismo papeža Frančiška sklicuje na odlok Kongregacije za svete obrede iz leta 1870 in na apostolsko pismo Pija XI. »Inclytum Patriarcham« (1871), a tudi na apostolsko pismo sv. Janeza Pavla II. »Redemptoris custos« (1989). Ni pa navedena okrožnica »Quamquam pluries« papeža Leona XIII., ki je najobsežnejši in najtemeljitejši dokument papeškega cerkvenega učiteljstva o sv. Jožefu. Papež Frančišek omenja osebno pobožnost, saj vsak dan že več kot štirideset let po hvalnicah moli lepo molitev k sv. Jožefu.

Svoje spoštovanje do sv. Jožefa je papež Frančišek izrazil že na začetku svojega papeževanja, ko je ime sv. Jožefa sprejel v vse evharistične molitve (kar je pripravil že papež Benedikt XVI., Joseph Ratzinger) in v svoj grb dodal simbol Jezusovega krušnega očeta. Že sv. Janez XXIII. (Giuseppe Roncalli) je ime sv. Jožefa leta 1962 sprejel v (takrat edino) evharistično molitev rimskega obreda, v rimski kanon, in 19. marca 1961 razglasil Jezusovega rednika za zaščitnika drugega vatikanskega koncila.

Anton Štrukelj