»POJDITE K JOŽEFU« (1)

Profesor dr. Anton Štrukelj je v Communiu, 31. letnik (2021)1, objavil spis o sv. Jožefu »Pojdite k Jožefu (1 Mz 41,55)«, ki bo v več nadaljevanjih ponatisnjen v našem glasilu. Drugi del, ki obravnava litanije sv. Jožefa, bomo objavljali posebej. Opombe so v glavnem izpuščene.

 

POJDITE K JOŽEFU PRAZNIK SV. JOŽEFA (1)

Odkar je Cerkev uvedla 1. maja god sv. Jožefa delavca, ima praznik tega svetnika dne 19. marca naslov: »sv. Jožef, ženin blažene Device Marije, spoznavalec in zavetnik vesoljne Cerkve.« Vsak del tega naslova ima v sebi pomembno vsebino. 

Ženin blažene Device Marije

Temelj vseh odlik sv. Jožefa je v tem, ,da je bil od vekomaj izbran za »ženina«, za deviškega moža Marije, iz katere si je druga božja oseba po moči Svetega Duha privzela človeško naravo, da bi odre šila vse človeštvo. O Mariji pravi II. vatikanski cerkveni zbor, da je »najgloblje vstopila v zgodovino odrešenja« (C 65), tistega odrešenja, ki se »razodeva in nadaljuje v Cerkvi, katero je Gospod ustanovil kot svoje skrivnostno telo« (C 52). Skupaj z :Marijo in takoj za njo pa je v odrešitveno zgodovino vstopil tako globoko kakor nobeno drugo ustvarjeno bitje tudi njen deviški zaročenec sv. Jožef. Ker je bil z Marijo zvezan v resničnem zakonu, je pred postavo veljal za očeta učlovečenega božjega Sina in v resnic izvrševal nad njim očetovske pravice in dolžnosti ter bil njega krušni oče.

Zakaj je Bog hotel, da je bil božji Sin iz Marije deviško spočet, in da torej ni bil Jožefov naravni .sin, kakor je to iz Sv. pisma popolnoma jasno (Mt 1, 18-.23; Lk 1, 26 38)? Zakaj ni bil Kristus spočet tako kakor vsak drug človek?

Gotovo se to ni zgodilo zaradi tega, ker bi morda normalni, naravni postanek človeka bil nekako obremenjen z madežem ali vsaj z neko sumnjo omadeževanosti. V Sv. pismu ni niti sence takšnega maniheistično pobarvanega gledanja na zakon in družino. Saj je vendar zakon od Boga samega postavljena uredba. Pač pa je božji Sin hotel postati človek na deviški način edinole zato, da bi se s tem ;na vidni način razodelo: Učlovečenje Besede je absolutna, nepreračunljiva, svobodna skrivnost božje milosti; zato ne izhaja od spodaj, iz sveta, marveč edinole od zgoraj, to je iz, božje moči; tukaj je pretrgan zemeljski tok sveta, pa naj bi bil spleten tudi iz najplemenitejših stvarnosti, tu prihaja neposredno »od zgoraj« nepreračunljivo božje usmiljenje - gre za učlovečenje Božjega Sina, ki mu je vzrok svobodno dejanje večnega Boga. Ta lahko učinkuje brez človeškega sodelovanja, čeprav si tisto, kar naj z učlovečenjem postane, privzema iz človeškega mesa in rodu.

Ali bi potem ne bilo bolje, da se Devica Marija sploh ne bi bila poročila? — Če količkaj pomislimo na posledice, ki bi iz tega pritekale za Marijo In Kristusa, bomo tudi tukaj vzkliknili s psalmistom: »Vsa svoja dela, Gospod, si z modrostjo naredil« (Ps 103, 24)! Judje bi, če bi se Marija ne poročila, imeli njenega otroka, ki je bil spočet od Svetega Duha, za nezakonskega. Senca sramote in preziranja za. Marijo in za Jezusa bi bila po tedanjem judovskem pojmovanju še posebno kričeča in se ne bi dala izbrisati.

Namen deviškega zakona med Marijo in Jožefom, kakor ga moremo razbrati iz Sv. pisma v zvezi s prvotnim izročilom, je torej v prvi vrsti ta, da bi se skrivnost učlovečenja izvršila na primeren način: zlasti da ne bi sodobniki imeli Jezusa za nezakonskega otroka. Jožef je bil tako rekoč senca, ki je zakrivala Jezusa dokler ne bi bili Judje in pogani z velikimi Jezusovimi, čudeži, posebno z vstajenjem in vnebohodom, pripravljeni za sprejem resnice o skrivnostnem, čudežnem prihodu božjega Sina na svet. Od tod je razumljivo, da je ostal Jožef sam skrit in neopažen ves čas svojega življenja na zemlji; ostal pa je skrit tudi še po svoji. smrti skozi stoletja v češčenju Cerkve. Najprej je namreč morala biti razodeta skrivnost Kristusove božje narave in v zvezi z njo Marijino deviško materinstvo, šele potem je mogel zasijati v luči odrešitvenega božjega načrta tudi duhovni lik sv. Jožefa.

Med Marijo in Jožefom je obstajal resničen, čeprav deviški zakon. Marija je bila na zunaj navadno judovsko dekle v resnici pa od vekomaj izbrana za Odrešenikovo mater in zato že v prvem trenutku bivanja vsa ožarjena s sijajem posvečujoče milosti in prosta tistih posledic izvirnega greha, ki - mnogokrat tako usodno - zamegljujejo naš razum in povzročajo nered v naših nagnjenjih. In tudi sv. Jožefa je Bog brez dvorna obdaril. s posebnim obiljem milosti. Ko sta Marija in Jožef sklenila zakon, sta ob skrivnostnem vodstvu božje previdnosti napravila hkrati sklep ali celo zaobljubo, da ne bosta nikdar uporabila. vseh pravic, ki sta jih dobila s sklenitvijo zakona.

Kako sta potem sploh mogla skleniti zakon? Najpreprosteje si mislimo tako, da ju je Bog notranje razsvetlil glede tega, da zakonski drug dejansko nikoli ne bo zahteval uporabe zakonske pravice in bo tako v tem zakon u Marijino devištvo nedotaknjeno.

Na neki način pa je bil ta zakon še posebno naravnan na potomstvo, namreč na Kristusa, ki naj bi tako na primeren način postal človek. Prav tisti razlog, ki je zahteval devištvo Kristusove matere, je zahteval tudi obstoj resničnega zakona med Marijo in sv. Jožefom. Ta zakon je torej Marijo namenoma varoval v njenem deviškem materinstvu. Veliki teolog kardinal L. Billot pravi: »Ta edinstveni zakon je vzvišen nad vse druge zakone. Kajti zakon, je v svoji prvotni ustanovitvi na neki način naznanjal prihodnjo skrivnost učlovečene božje Besede: zakoni nove zaveze to skrivnost posnemajo kakor podoba svoj vzor; a zakon Kristusovih staršev je sprejel, zvesto negoval in na najbolj dostojen način uvedel na svet sámo učlovečeno Besedo iz nebes.«

dr. Anton Strle

 

Slovenski fatimski pastirčki

Tiste, ki se po vzoru fatimskih pastirčkov odločijo pritrdilno odgovoriti na Marijino vprašanje z dne 13. maja 1917, lahko imenujemo PASTIRČKI. Marijino vprašanje pa se glasi: »Ali se hočete darovati Bogu tako, da boste prenašali vse trpljenje, ki vam ga bo v življenju hotel poslati, v zadoščenje za grehe, s katerimi je žaljen, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov?« Lucija je v imenu vseh odgovorila: »Hočemo! Pokojni frančiškan p. dr. Leopold Andrej Grčar (1939 – 2020), ki goduje 2. aprila, je bil eden izmed njih. Bogu in Mariji hvala zanj! Naj počiva v miru in prosi za nas!

H Gospodu je odšel na slovenski kulturni praznik in god svete Jožefine Bakhite 8. februarja 2020, na prvo soboto v mesecu. Zadnja desetletja je deloval v svetišču na Brezjah, kjer je uredil muzej jaslic in leta 2001 ustanovil Društvo ljubiteljev jaslic. Bil je tudi iskan spovednik, pridigar in duhovnik na ljudskih misijonih.

Dragica Čepar

 

Čudežno rešen pred neizbežno smrtjo

Nekega večera leta 1856 se je opat Riou, duhovnik škofije Puy-en-Valey (Francija), na konju vračal s potovanja v svoj samostan in ob tem molil rožni venec. Razbesnelo se je močno neurje in noč je postala tako temna, da je duhovnik izgubil nadzor nad svojim konjem. Ko je prispel do ovinka, pod katerim je bil zelo globok prepad, je nenadoma začutil, da je začel padati v brezno. Kotalil in prekopicaval se je več kot petindvajset metrov v globino! Njegov plašč, klobuk, kuta in vsa oblačila so se pri tem raztrgala. Njegov konj je poginil, ker je z glavo udaril ob skalo. Opat Riou se je dvignil na noge nepoškodovan! Redovnik je po pravici pripisal zasluge za čudežno rešitev pred neizbežno smrtjo presveti Devici Mariji.

Msgr. Millot, Pojdimo k Jezusu

 

Bog je potrpežljivo vstopil na svet po Mariji.

Papež Frančišek je 17. decembra 2018 v radijski oddaji govoril z zaporniškim kaplanom v Padovi Markom Pozza o molitvi zdravamarije in o magnificatu.

Papež je pojasnil: »Ko je Bog vstopil na svet po Mariji, je to storil v potrpežljivosti. Kadar opazim potrpežljivo krščansko ljudstvo (bolniki, ki sprejemajo svojo bolezen, družinske matere, starejše osebe, ki prenašajo osamljenost, zaporniki in mnogi, ki v potrpežljivosti prenašajo bridkosti), takrat mi pride na misel, da kdor potrpežljivo prenaša trpljenje, se pridružuje Božjemu trpljenju v Kristusu.«

»Vstopiti v potrpežljivost,« nadaljuje pogovor papež, »je sposobnost, na ramah prenašati življenjske preizkušnje v upanju in s pogledom uprtim naprej. Samo trpeči človek je sposoben sprejeti potrpežljivost. Kdor nima izkušnje krščanskega trpljenja, kvečjemu lahko doseže strpnost.«

Papež Frančišek je poudaril, da je beseda »Cerkev« ženskega spola in ne moškega. »Kleriki smo moški, vendar [sami zase] nismo Cerkev. Cerkev je žena, ker je nevesta.«

Razgovor je zaključil z besedami: »Govorimo o 'materinstvu' Cerkve, ki izhaja iz Marijinega 'materinstva', o nežnosti Cerkve, ki ima izvor v Marijini blagosti.«

Zenit