Posvetitev prinaša sadove

Na praznik Marijinega vnebovzetja, 15. avgusta 2020, sem se najprej sama posvetila Mariji, in sicer po knjigi sv. Ludvika Grigniona Montfortskega Posvetitev Mariji. Kar nekaj lepih sadov lahko občutim iz te posvetitve. Dober mesec po posvetitvi smo doma okrepili večerno molitev z molitvijo rožnega venca. Sprva sva se z mozem bala, kako bodo otroci pri njej sodelovali, a s pogovorom, nameni molitve kar lepo gre. Večkrat pa sva tudi pomislila, če bi se kot družina posvetili JMS, in sedaj, ko so otroci "doma" tudi v molitvi rožnega venca, čutiva, da je morda prišel čas.

Tadeja

 

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Da bi bolj ljubili Devico Marijo

Nekega lepega dne sem se odločila, da bom vsak dan molila rožni venec. V preteklosti sem opazila, da mi je ta molitev zelo pomagala v težkih trenutkih. Molim ga v avtu, v svoji sobi, po sv. maši in včasih, ko se zvečer vračam domov. V svoje molitve vključujem osebe, ki so mi drage in tudi svoje namene …

Včasih ga molim samo tako, da »premišljujem skrivnosti«. Rožni venec molim iz ljubezni do Marije, in to dejanje mi pomaga, da jo imam še bolj rada.

Sibila, 19 let, študentka gostinske šole

Vir: Famille Chrétienne

 

Mati Božja je z nami in nas lahko spremeni.

 

Mladi Čilenec Khristian Briones je bil, preden ga je rešila molitev rožnega venca, zasvojen z drogami. Žal se je čez nekaj časa po prihodu iz zapora spet ujel v past mamil. Ko je nekega dne nekomu ponudil cigareto, se mu ja ta zahvalil in rekel: »Bog te blagoslovi!« Ta spodbudni stavek ga je prepričal, da se je vrnil na pravo pot. »Jokal sem, molil in se oklenil rožnega venca. Pričel sem živeti svojo vero,« je poudaril Khristian Briones.

Poleg tega je še povedal: »Verujem, da Bog obstaja in da je Marija z nami in te lahko spremeni. Devica Marija je preprečila, da nisem umrl, in mi pomagala, da sem šel naprej […]. Bog deluje v meni, zato sem postal boljši kristjan.« Prek ateljeja rožnega venca hoče približno štirikrat na teden z zaporniki deliti sporočilo upanja, ki vsebuje katehezo in sv. mašo. Mladenič načrtuje celo ustanovitev fundacije za rehabilitacijo in vnovično vključitev zapornikov v družbo. Bivši zapornik je prepričan, da »z molitvijo lahko dosežemo cilj«.

Vir: Aleteia

 

Sodelovanje pri sv. maši med korono

Stopi, ljubi angel varuh

v cerkvi ti na prostor moj.

Bodi tam pri sveti maši,

v duhu združen bom s teboj.

Pri darovanju ti položi

na pateno še moj dar:

moje križe, moje delo

večnemu ponudi v dar.

Pri povzdigovanju moli

v sveti hostiji Boga:

prosi, naj še mene skrije

v rano svojega Srca.

Dušam v vicah, mojim dragim,

nesi sveto Rešnjo kri,

grešnike, umirajoče

z njo pokropi, greh izmij.

Ko se mašnik bo obhajal,

tudi meni, angel moj,

sveto hostijo prinesi,

moli Jezusa z menoj.

Prosi, da ves svet deležen

svete maše bo sadov,

meni pa na dom prinesi

svete maše blagoslov.

posredoval Bogdan Oražem

 

Iz življenja sv. Bernarda

V samostanski cerkvi v Clairvauxu je bil velik črn križ, ki se je dvigal nad glavnim oltarjem. Pred njim je Bernard pogosto klečal. Trpel je zaradi svojega načina življenja. Križ ga je gnal iz samostana v svet in iz sveta spet v samostan. Tako je globoko prodrl v skrivnost trpljenja in je postal mistik križa.

Bernard je bil samozavesten, ne pa ošaben; bil je poslušen, ne pa slepo hlapčevski. Bil je neustrašen, kadar se je boril za pravičnost stvari: »Ljubše mi je, da me imajo ljudje za neskromnega, kot pa da bi bil zavržen od Boga, ker zamolčim resnico in zatemnjujem pravico.« Ni mu bilo do časti in ugleda. Kadar so ga ljudje kot čudodelnika povzdigovali v nebo, mu je bilo neprijetno; tega ni bil vesel, ampak ga je bilo sram.

Da je bil Bernard velik duh, pričajo tudi njegova dela. Njegovi spisi, ki obsegajo razprave, govore, pisma in pesnitve, so bili dolga stoletja vzgojno in izobraževalno branje. Nobenih del cerkvenih očetov niso toliko prepisovali in tiskali kakor Bernardovih. Njegova dela dokazujejo njegovo globoko zatopljenost v Boga, izredno znanje Svetega pisma in veliko razumevanje za potrebe časa. Kljub na zunaj tako nemirnemu življenju je ohranil v sebi čudovito zbranost. Sam je izjavil, da so ga živeti naučili apostoli. Bil je predvsem učitelj duhovnega življenja. Hvalili in spoštovali so ga največji duhovi tedanjega časa. Nekdo je zapisal: »Ne le sebe, tudi druge usmerjaš k zveličanju. Orel si, ki gleda v sonce.« Celo protestanti (Luter, Kalvin) so ga imeli za »pobožnega in svetega pisatelja, ki je po njegovih ustih govorila sama Božja modrost.«

Umrl je 20. avgusta 1153 v Clairvauxu. Za svetnika je bil razglašen leta 1174. Papež Pij VIII. ga je leta 1830 povzdigil med cerkvene učitelje. Sv. Bernarda upodabljajo s križem v roki ali klečečega pred Križanim, ki se sklanja k njemu. Bil je velik Marijin častilec, zato ga upodabljajo tudi z Marijo in Jezuščkom.

 

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE Molitev (5)

Ob molitvi očenaš. Očenaš je Jezusova molitev. On jo je izročil svojim učencem in po njih tudi nam. Začenja se z besedo »Oče«. Jezus je torej učil svoje učence, naj nagovarjajo Boga tako, kot odrasli otroci nagovarjajo svoje zemeljske očete. Torej, Stvarnik in Vladar vsega vesoljstva, vsega sveta, vseh ljudi, hoče, da ga nagovarjamo z zaupnim in domačim »Oče«. Bog hoče, da smo z njim sproščeni in neprisiljeni. Nudi nam varen občutek svoje prisotnosti, svoje nevsiljive ljubezni in trajne skrbi. Želi, da se v pogovoru z njim vedemo po domače; ni nam treba iskati posebnih besed, niti se pred njim tresti, ko trkamo na njegova vrata, niti se nam ni bati, da ga bomo motili ali da mu bo zmanjkalo časa. Želi samo, da pridemo k njemu. Želi si zbližanja z nami. Bog je naš Bog prav zato, ker smo vsi ustvarjeni zanj. Njegova bližina in domačnost pa sta za nas nezaslužena milost, dar njegove ljubezni. To nas vodi k hvaležnosti iz vsega srca.