Kratka razlaga:

            Premalo je, če v Svetem pismu iščemo le tolažbe, čeprav je res, da nas prav Božja govorica najbolj potolaži. Kdor bi to sveto knjigo le študiral, brez duha molitve, bi ne mogel odkriti njene globlje vsebine. Sveto pismo je knjiga Božjega odrešenjskega delovanja, ki nas kliče k sodelovanju. Na Božji nagovor pravilno odgovarjamo z molitvijo in z vsem svojim življenjem. S pomočjo Svetega pisma vse naše življenje postaja šola molitve in molitev.

            V Svetem pismu je polno molitev. Če hočemo Sveto pismo brati ali poslušati s kar največjo duhovno koristjo, se bomo pred branjem ali poslušanjem spomnili, da smo pred živim Bogom, ki nam govori in pričakuje našega odgovora. Mnogi se v molitvi povežejo s Svetim Duhom, ki je glavni pisatelj svetopisemskih knjig. On nam pomaga, da Sveto pismo za nas ne ostane mrtva črka, temveč postane živa beseda, ki nas vedno znova zadene v srce.

            Da bo branje in poslušanje Svetega pisma hranilo našo dušo, je treba v tej zakladnici duha in srca iskati predvsem duhovni pomen. Nujno je, da se Božji besedi bližamo z vero, ponižnostjo in vztrajnostjo. Laže bomo razumeli Staro zavezo, če bomo upoštevali, da je središče celotnega Svetega pisma Kristus. Vsa zgodovina sveta in človeštva je usmerjena nanj kot na svoj končni cilj. V poveličanem Kristusu bo vse dobilo svojo poslednjo dovršitev. Stara zaveza, ki je vzgojiteljica za Kristusa, je senca v primeri z lučjo evangelija; toda tudi evangelij je še vedno senca v primeri z lučjo večnega življenja.

            Brati je treba počasi in se ustavljati tam, kjer nas Božja beseda nagovori. Poudarek ni na tem, da bi veliko prebrali, temveč da bi prišli v zvezo z živim Bogom.

p. Anton

 

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (14) V Svetem pismu imamo duhovno hrano

Drugi vatikanski koncil uči: »Vse v Kristusa verujoče, zlasti še redovnike, cerkveni zbor močno in na poseben način spodbuja, naj si s pogostnim branjem Svetega pisma pridobijo 'vzvišeno spoznanje Jezusa Kristusa' (Flp 3,8). 'Nepoznanje Svetega pisma namreč pomeni nepoznanje Kristusa' (sv. Hieronim) ... Branje Svetega pisma mora spremljati molitev, da to branje postane pogovor med Bogom in človekom; kajti Boga, 'njega nagovarjamo, kadar molimo; njega poslušamo, kadar beremo Božje izreke' (sv. Ambrož)« (BR 25).

 

            Sv. Anton Marija Claret: »Kar me je najbolj ganilo in spodbudilo, je bilo branje Svetega pisma, ki sem ga zmeraj ljubil. Nekatera mesta so napravila name tako močan vtis, da se mi je zdelo, kakor da mi je neznani glas hkrati govoril na uho vse tisto, kar sem ravno bral.«

 

            Franc Ks. Meško, Iveri: »Marsikdo, ki stoji dandanes v življenju kakor majav trst, bi stal kakor nepremičen stolp, kakor trden svetilnik na varnem otoku sredi morja, če bi se oprl že v mladih dneh na Sveto pismo. Marsikdo, ki hodi skozi življenje z oblatenim, omadeževanim srcem, bi stopal svojo pot s sončnočisto dušo, če bi v mladosti dihnil vanjo očiščujoči, posvečujoči dih tega Božjega dela. Mnogi, ki so blodili malone do smrti, bi stopali varno in bi nikoli ne bili zašli, ko bi jim poprej pokazala pot ta knjiga Božje modrosti.«

 

Naj spregovorijo še nekateri, katerim je Sveto pismo veliko pomenilo. Pisatelj Ivan Pregelj je v Mislih zapisal: »Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem Sveto pismo.«

            V Henriku, gobavem vitezu pa je pisatelj Franc Ks. Meško dejal: »V vsem, kar je Božjega, je tolažba in sladka radost. Nikjer pa ne toliko, kakor na listih Svetega pisma.«

            Ruski pisatelj Merežkovski je zapisal: »Sleherni dan sem bral Novo zavezo in jo bom bral, dokler mi bodo dopuščale oči – v sreči in nesreči. Vselej se mi zdi, da berem nekaj čisto novega, doslej neznanega, nekaj, česar v vsej globini nikdar ne bom mogel doumeti. – Kaj sem storil na zemlji imenitnega? – Bral sem Sveto pismo!«

 

Podobnost s fatimskimi pastirčki

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov, Lucije, Frančiška in Jacinte, po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čim več ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

 

Mučeniška prva sobota

Lojze je hotel začeti z obhajanjem petih prvih sobot v domači župniji 2. januarja 1943. Poglejmo, kaj je o tem napisal eno leto po njegovi mučeniški smrti Božji služabnik Anton Strle v knjigi »Lojze Grozdè, Mladec Kristusa Kralja« (Ljubljana 1944, str. 111–114):

»Drugi dan – na sv. večer – so mogli vsi [dijaki, gojenci Marijanišča v Ljubljani] oditi na počitnice. Tudi Lojze je šel. Bil je zelo resen, nekam zamišljen in malo je govoril.

Ko se je poslavljal od gospoda ravnatelja, ga je ta opozoril: »Glej, da ne boš šel domov, če bi bilo nevarno. Boš pazil na to? – »Bom,« je kratko dejal. S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot […]

Želji po domu se je pridružila nova, še močnejša misel: apostolat. Vsak dan je šel k sv. maši [ko je bil pri prijatelju v Podtaboru pri Strugah] in bil kakor navadno tudi pri sv. obhajilu. Po zahvali je vselej prebral kak odlomek iz 'Hoje za Kristusom', da bi čez dan živel iz večnostnih misli Kempčanovih. Po maši se je razvnemal: 'Kako dobra je vaša župnija! Toliko ljudi ob delavnikih pri sv. obhajilu. Pri nas pa ni tako. Pri nas bo treba še veliko dela. Bog ve, koliko ljudi bo opravljalo pet prvih sobot?' Brž je delal načrte, kako bo v domači župniji čim več storil za uspeh prvosobotne pobožnosti.

V nedeljo 28. decembra je Lojze za pripravo na prvi petek in obenem za novo leto ter za prvo soboto v mesecu opravil sv. spoved. Saj je sploh imel navado, da je bil vsako drugo sredo pri spovedi, ker je hotel na evharistični dan v tednu, v četrtek, sveto obhajilo sprejeti posebno lepo pripravljen. Naslednji dan se je odpeljal s sanmi, s katerimi je šel prijateljev brat v Ambrus, in se ustavil za en dan pri prijateljevih sorodnikih. Takoj je šel v cerkev, da si jo ogleda in naredi obisk sv. Rešnjemu Telesu. – Čez dan je pomagal pri sekanju drv. Na novega leta dan se je s sanmi odpeljal v Stično, kjer je opravil spravno pobožnost prvega petka. Zadnjikrat v življenju! To je bila obenem njegova sv. popotnica […]

Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je že pozno popoldne prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Na Mirni so voz obstopili partizani in Grozdeta že ob vstopu v vas prijeli. Odpeljali so ga v gostilno 'pri Koračinu', kjer se je vršilo prvo zasliševanje. Začelo se je že nekoliko temniti. Okoli šeste ure so ga nekaj časa imeli v gostilni pri Vidmarju. Pripovedujejo, da so ga tu slekli in tepli. Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse. Zvečer so hodili po hišah in vabili na 'veselo igro', kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb najdenega trupla. Morda bi bilo mučenje trajalo še dalj časa, če bi ne bilo prišlo povelje, da mora vse moštvo nemudoma oditi na Primskovo, kjer je bil napad. Zato so Grozdeta odvlekli v gozd. Dolgo ni bilo mogoče zvedeti, kam so spravili njegovo truplo, čeprav so otroci dobili naročilo, naj ga skrbno iščejo.«

Dijak zadnjega razreda klasične gimnazije Lojze Grozde, ki je imel namen, da bo širil prvosobotno pobožnost v domačem kraju, jo je začel s svojo mučeniško smrtjo in jo nadaljeval pri svoji Materi Mariji in troedinem Bogu.

 

Bl. Alojzij Grozde, apostol petih prvih sobot Prefekt Marijine kongregacije

Bl. Alojzij Grozde je apostol petih prvih sobot. To pobožnost je Marija naročila fatimski vidkinji Luciji, naj jo razširi med ljudi. Tudi njegov škof Gregorij Rožman je vneto spodbujal duhovnike in vernike, da se oklenejo tega Marijinega naročila.

Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

»Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.« Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, šel k sv. spovedi. Spravne pobožnosti prvega petka se je 1. januarja 1943 udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, pa je prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem. Uradno za datum njegove smrti velja 1. januar 1943.