Podobnost s fatimskimi pastirčki

Življenje zadnjih let Lojzeta Grozdeta je v marsičem podobno življenju fatimskih pastirčkov, Lucije, Frančiška in Jacinte, po srečanjih z Devico Marijo v letu 1917. Lojze je zelo častil Devico Marijo in bil v Marijini kongregaciji v Marijanišču zelo dejaven član. Kakor fatimski pastirčki je vsak dan molil rožni venec, včasih tudi po več. Molil ga je tudi za sošolce, ki jih je hotel pridobiti za dobro stvar ali jih odvrniti od nevarnosti. Kakor fatimskim pastirčkom je tudi njemu šlo za to, da z molitvijo in žrtvijo reši čim več ljudi za večnost. Zelo je cenil žrtve. Zapisal je: »Z žrtvami se osvajajo duše za Kristusa.« Pri svojih zadnjih duhovnih vajah v juliju 1942 je v dnevnik zabeležil sklep: »Vsak dan vsaj ena žrtvica za uspeh v pridobivanju za Kristusa.«

Lojze je bil zelo povezan z Jezusom v svetem Rešnjem telesu. Zadnji dve leti ga je prejemal vsak dan in je tudi druge vabil k pogostnemu obhajilu. Sv. maša s sv. obhajilom je bila središče njegove pobožnosti. Pogosto je hodil pred Najsvetejše v kapelo. Sv. evharistija je bila sonce njegovega življenja. Med fatimskimi pastirčki je zlasti Frančišek rad pogosto zahajal v cerkev in dolgo molil pred Najsvetejšim.

 

Mučeniška prva sobota

Lojze je hotel začeti z obhajanjem petih prvih sobot v domači župniji 2. januarja 1943. Poglejmo, kaj je o tem napisal eno leto po njegovi mučeniški smrti Božji služabnik Anton Strle v knjigi »Lojze Grozdè, Mladec Kristusa Kralja« (Ljubljana 1944, str. 111–114):

»Drugi dan – na sv. večer – so mogli vsi [dijaki, gojenci Marijanišča v Ljubljani] oditi na počitnice. Tudi Lojze je šel. Bil je zelo resen, nekam zamišljen in malo je govoril.

Ko se je poslavljal od gospoda ravnatelja, ga je ta opozoril: »Glej, da ne boš šel domov, če bi bilo nevarno. Boš pazil na to? – »Bom,« je kratko dejal. S seboj je vzel latinski misal, Hojo za Kristusom za vsakdanje duhovno berivo in nekaj knjig in podobic o Materi Božji iz Fatime, da bi z njimi v svojem domačem kraju širil pobožnost prvih sobot […]

Želji po domu se je pridružila nova, še močnejša misel: apostolat. Vsak dan je šel k sv. maši [ko je bil pri prijatelju v Podtaboru pri Strugah] in bil kakor navadno tudi pri sv. obhajilu. Po zahvali je vselej prebral kak odlomek iz 'Hoje za Kristusom', da bi čez dan živel iz večnostnih misli Kempčanovih. Po maši se je razvnemal: 'Kako dobra je vaša župnija! Toliko ljudi ob delavnikih pri sv. obhajilu. Pri nas pa ni tako. Pri nas bo treba še veliko dela. Bog ve, koliko ljudi bo opravljalo pet prvih sobot?' Brž je delal načrte, kako bo v domači župniji čim več storil za uspeh prvosobotne pobožnosti.

V nedeljo 28. decembra je Lojze za pripravo na prvi petek in obenem za novo leto ter za prvo soboto v mesecu opravil sv. spoved. Saj je sploh imel navado, da je bil vsako drugo sredo pri spovedi, ker je hotel na evharistični dan v tednu, v četrtek, sveto obhajilo sprejeti posebno lepo pripravljen. Naslednji dan se je odpeljal s sanmi, s katerimi je šel prijateljev brat v Ambrus, in se ustavil za en dan pri prijateljevih sorodnikih. Takoj je šel v cerkev, da si jo ogleda in naredi obisk sv. Rešnjemu Telesu. – Čez dan je pomagal pri sekanju drv. Na novega leta dan se je s sanmi odpeljal v Stično, kjer je opravil spravno pobožnost prvega petka. Zadnjikrat v življenju! To je bila obenem njegova sv. popotnica […]

Iz Stične se je odpeljal z vlakom do Trebnjega. Tam je že pozno popoldne prisedel na voz, ki je bil na poti proti Mirni. Na Mirni so voz obstopili partizani in Grozdeta že ob vstopu v vas prijeli. Odpeljali so ga v gostilno 'pri Koračinu', kjer se je vršilo prvo zasliševanje. Začelo se je že nekoliko temniti. Okoli šeste ure so ga nekaj časa imeli v gostilni pri Vidmarju. Pripovedujejo, da so ga tu slekli in tepli. Dobili so pri njem samo latinski misal, več knjig o fatimski Materi Božji in Hojo za Kristusom; to je bilo vse. Zvečer so hodili po hišah in vabili na 'veselo igro', kakor so rekli, v sokolskem domu. Tam so Lojzeta dalj časa grozovito mučili, kakor je bilo pozneje videti iz poškodb najdenega trupla. Morda bi bilo mučenje trajalo še dalj časa, če bi ne bilo prišlo povelje, da mora vse moštvo nemudoma oditi na Primskovo, kjer je bil napad. Zato so Grozdeta odvlekli v gozd. Dolgo ni bilo mogoče zvedeti, kam so spravili njegovo truplo, čeprav so otroci dobili naročilo, naj ga skrbno iščejo.«

Dijak zadnjega razreda klasične gimnazije Lojze Grozde, ki je imel namen, da bo širil prvosobotno pobožnost v domačem kraju, jo je začel s svojo mučeniško smrtjo in jo nadaljeval pri svoji Materi Mariji in troedinem Bogu.

 

Bl. Alojzij Grozde, apostol petih prvih sobot Prefekt Marijine kongregacije

Bl. Alojzij Grozde je apostol petih prvih sobot. To pobožnost je Marija naročila fatimski vidkinji Luciji, naj jo razširi med ljudi. Tudi njegov škof Gregorij Rožman je vneto spodbujal duhovnike in vernike, da se oklenejo tega Marijinega naročila.

Lojzetovo veliko zavzetost za obhajanje petih prvih sobot in s tem v zvezi za posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu vidimo v dejstvu, da je hotel za to navdušiti ljudi v domačem kraju, še prej pa svoje sovrstnike. Značilen je v tem pogledu njegov nastop na marijanski akademiji 8. decembra 1942, ko je kot prefekt Marijine kongregacije čisto v duhu navodil škofa Rožmana in fatimskih sporočil spregovoril: »Biti moramo apostoli češčenja Marijinega Srca, truditi se moramo, da se ji posveti vse slovensko dijaštvo in vse slovensko ljudstvo. (…) Hočemo zadoščevati za grehe drugih in za svoje Božjemu Srcu Jezusovemu in prečistemu Srcu Marijinemu, ki so ju tudi Slovenci tako hudo žalili in ju še žalijo. – Hočemo reševati druge, ki so v nevarnosti, da se za vekomaj pogubijo.«

»Z Marijino pomočjo hočemo najprej posvetiti sami sebe.« Prav za svojo osebno svetost si je Grozde zelo prizadeval. Za pripravo na prvi petek v januarju 1943 in za pripravo na prvo soboto je v nedeljo, 27. decembra 1942, šel k sv. spovedi. Spravne pobožnosti prvega petka se je 1. januarja 1943 udeležil v stiški baziliki. Za prvo soboto, 2. januarja, pa je prejel palmo mučeništva, saj raziskave kažejo, da je bil usmrčen ponoči med 1. in 2. januarjem. Uradno za datum njegove smrti velja 1. januar 1943.

 

Jezus nas je močno ljubil

Papež Janez Pavel II. je o češčenju Jezusa v najsvetejšem zakramentu ob sklicevanju na osebno izkustvo lepo zapisal: »Prijetno je muditi se pri njem in se kakor ljubljeni učenec nasloniti na njegove prsi (prim. Jn 13,25), da se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca. Če naj se krščanstvo v našem času odlikuje predvsem po 'umetnosti molitve', moramo zopet začutiti obnovljeno potrebo, da v duhovnem pogovoru in v prežetosti z ljubeznijo obilno vztrajamo pred Kristusom, ki je navzoč v najsvetejšem zakramentu. Kolikokrat, dragi bratje in sestre, sem to izkusil in iz tega prejel moč, tolažbo in podporo!« (CE 25,2).

Biti v Jezusovi družbi je prijetno, kakor je bilo prijetno apostolom, ko so bili z njim pri zadnji večerji. Deležni so bili Jezusove ljubezni, še posebej apostol Janez. Če smo pri evharističnem Jezusu, »se nas dotakne brezmejna ljubezen njegovega srca«. Ob evharističnem Jezusu se bomo naučili 'umetnosti molitve'. Po papeževih besedah naj bi obilno vztrajali pred Kristusom, in sicer »v duhovnem pogovoru in prežetosti z ljubeznijo«. Kot papež sam, bomo tudi mi iz evharističnega češčenja prejemali »moč, tolažbo in podporo«.

Jezus nas vabi: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek. Vzemite nase moj jarem in učite se od mene, ker sem krotak in v srcu ponižen, in našli boste počitek svojim dušam; kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko« (Mt 11,28–30).

Zelo tolažilno je dejstvo, da je v svetu, ki se pogosto zdi tako daleč od Boga, Bog sam navzoč in dejaven: navzoč pod podobo kruha osebno, resnično, stvarno in bistveno, kot Bog in človek, navzoč s svojo ljubeznijo ter s svojo ustvarjalno močjo. Njegova dejavnost in njegova moč je ljubezen. Pri svojem Očetu stalno posreduje za nas in nam deli svoje darove.

Gre za ponižno, zakrito navzočnost. Biti moram veren, da to navzočnost sprejmem. Imeti moram srce, ki je zmožno ljubiti, da ga povabim v svoje srce in da ga tudi obiščem, saj me v tabernaklju stalno pričakuje. Če je moj najboljši in najzvestejši prijatelj, ga ne bom pustil samevati. Slovenska zemlja in ves svet je posejan z njegovo ljubečo navzočnostjo.

Po sveti Evharistiji se na najodličnejši način izpolnjuje Jezusova napoved, ki jo je izrekel pred svojim vnebohodom: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20).

Jezus iz ljubezni do nas ni postal samo človek, ni samo umrl za nas na križu, ampak pri vsaki mašni daritvi postane navzoč pod podobo kruha. Iz ljubezni do nas se daruje nebeškemu Očetu. Iz ljubezni do nas prihaja v svetem obhajilu v naša srca. Iz ljubezni do nas noč in dan prebiva v naših tabernakljih.

Jezus me gleda. Sem v svetlobi tega pogleda. Isti Jezusov pogled, ki se je ustavil na bogatem mladeniču iz evangelija, se je ustavil tudi na meni. »Jezus se je ozrl vanj in ga vzljubil« (Mr 10,21). Nekaj čudovitega je, če živimo z zavestjo, da ta Jezusov pogled počiva na nas. Kadar smo pred Najsvetejšim, v veri gledamo Jezusa. Še bolj pa je res, da on gleda nas. Gospod je nekoč rekel sv. Tereziji Avilski: »Moja hči, misli name, kakor jaz mislim nate. Misli name in me glej.«

Pred Jezusom se bo razživela molitev češčenja, zahvale in prošnje. Lepota in globina vsakega srečanja je odvisna od mesta, ki ga zavzema kakšen človek v našem življenju. Isto velja za srečanje z Jezusom pod podobo kruha. Gre za vprašanje, kaj nam Jezus pomeni in kakšno mesto zavzema v našem življenju. Pisatelj Hoje za Kristusom Tomaž Kempčan svetuje: »Ljubi vse zavoljo Jezusa, Jezusa pa zavoljo njega samega!«

 

ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS 10 let po 1. slovenskem evharističnem kongresu (3) Živo ver'jem, Jezus, v te

Papež Janez Pavel II. je na veliki četrtek leta 2003 podpisal svojo štirinajsto okrožnico »Cerkev iz Evharistije« (CD 101). V njej je zapisal: »Evharistija, zveličavna Jezusova navzočnost v skupnosti verujočih in njena duhovna hrana, je najdragocenejša dobrina, kar jih more Cerkev imeti na svojem romanju skozi zgodovino« (CE 9,1).

V vseh naših tabernakljih, posebej takrat, ko je najsvetejši zakrament izpostavljen za češčenje, gre za zveličavno Jezusovo »navzočnost v skupnosti verujočih«. Tudi mi smo skupnost verujočih; Jezus na nas deluje s svojo milostjo in nam daje svojega Svetega Duha, ki nas posvečuje. Vedno znova, ko pridemo pred Najsvetejše, bi se morali spomniti na papeževe besede, da imamo pred seboj najdragocenejšo dobrino, »kar jih more imeti Cerkev na svojem romanju skozi zgodovino«.

V isti okrožnici je papež zapisal tudi besede: Evharistija je »središče in višek življenja Cerkve« (CE 31,1). Mi smo Cerkev, zato je in mora biti Evharistija »središče in višek« tudi našega življenja.

Ko govorimo o sveti Evharistiji, mislimo na vse tri vidike: navzočnost, daritev, hrana. Jezus pri vsaki mašni daritvi iz ljubezni do nas postane navzoč pod podobo kruha in vina. Pod tema podobama se za nas in skupaj z nami daruje nebeškemu Očetu in nato kot daritveno Jagnje prihaja v naša srca. V dneh priprave na praznik svetega Rešnjega telesa in krvi smo pozorni na Jezusovo evharistično navzočnost in na češčenje.

Papež Janez Pavel II. je že v apostolskem pismu OB ZAČETKU NOVEGA TISOČLETJA zapisal: »Verniki naj tudi čez dan ne opuščajo obiska najsvetejšega zakramenta, ki ga moramo hraniti v cerkvah na vidnem mestu in z največjim spoštovanjem, upoštevajoč liturgične določbe. Obisk Najsvetejšega je preizkus naše hvaležnosti, znamenje ljubezni in dolžno priznanje Gospodu Jezusu, ki je tu navzoč.«

Po papeževih besedah naj bi se pri obisku Najsvetejšega pokazale tri stvari: hvaležnost, ljubezen in priznanje Gospodu. Za veliko stvari moramo biti Jezusu hvaležni. Ker je med nami navzoč iz ljubezni do nas, mu bomo ljubezen tudi vračali. S svojo vero v njegovo resnično navzočnost in s češčenjem mu bomo izkazovali dolžno priznanje.

Ob papeževem povabilu, naj bi tudi čez dan ne opuščali obiska Najsvetejšega, se postavlja vprašanje, kako zagotoviti, da bodo naše cerkve tudi čez dan odprte, če ne ves čas, pa vsaj nekaj ur.

Kadar smo pred Najsvetejšim, moramo obuditi vero v njegovo resnično navzočnost in njegovo ljubezen do nas. Isti Jezus, ki se je za nas učlovečil in se rodil v jaslih, isti Jezus, ki je hodil po naši zemlji, oznanjal veselo vest o Božjem kraljestvu in delil dobrote, isti Jezus, ki je za nas umrl in vstal, je zdaj poveličan med nami, navzoč pod podobo kruha.

Verjemimo Jezusu, ki je rekel: »To je moje telo.« Te besede po duhovniku pri vsaki mašni daritvi vedno znova ponavlja. Jezus je pod podobo kruha! Jezus je v beli hostiji! »Prelepo, da bi bilo resnično!« je vzkliknila neka neverna Afričanka iz Zambije. Katoličani pa smo srečni ob tej navzočnosti, ker verujemo v njeno resničnost. Če verujemo premalo čvrsto, bomo prosili Gospoda, naj nam s svojo milostjo pomaga, da bo naša vera vedno bolj trdna.