PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (7) Marijino brezmadežno Srce – zaklad in biser človeštva (nagovor na 4. nedeljo v juliju 2020)

Evangelij govori o zakladu in biseru. Človek je našel zaklad, skrit na njivi. To ga je zelo razveselilo. Prodal je vse, kar je imel, in kupil tisto njivo. Drug človek je iskal lepe bisere. Našel je dragocen biser. Prodal je vse svoje premoženje, da je lahko kupil tisti biser. Jezus je upošteval naravne težnje v človeku. Kdo se ne bi razveselil, če bi dobil zaklad in dragocen biser? Iz evangelija vemo, da Jezus materialnih dobrin ni pretirano cenil, čeprav je v očenaš vključil prošnjo: »Daj nam danes naš vsakdanji kruh.« To je prošnja za vse potrebno za preživljanje. Zaklad in biser v evangeliju sta le nazorni podobi duhovnih stvarnosti nebeškega kraljestva. S takšno vnemo, s kakršno sta si človeka v evangeliju prizadevala, da prideta do zaklada in dragocenega bisera, bi se morali ljudje prizadevati za nebeško kraljestvo. Prodala sta vse svoje imetje. To za nas pomeni, da nismo navezani na materialne stvari in se predvsem prizadevamo za duhovne.

Danes obrnimo Jezusovo priliko na Marijino brezmadežno Srce. Srce tu pomeni Marijo, s poudarkom na ljubezni in vseh drugih krepostih. Marija ni nikoli sama zase. Ona je vedno posrednica k Sinu Kristusu. Zaklad in biser je Mati Marija z Jezusom v nebesih. Z drugimi besedami je to za nas prizadevanje za naše zveličanje. Poglejmo, kako se je v Fatimi razodevalo češčenje Marijinega brezmadežnega Srca.

Marijina prikazovanja v Fatimi so dala poseben pečat in polet češčenju brezmadežnega Marijinega Srca. Saj je bil glavni namen teh prikazovanj prav širjenje češčenja njenega brezmadežnega Srca. Ta namen pa je kot sredstvo povezan s končnim ciljem človeštva: doseči večno srečo pri Bogu v nebesih.

Pri drugem prikazanju, 13. junija 1917, je Marija naročila Luciji: »Jezus hoče s tvojim sodelovanjem doseči, da me bodo ljudje spoznali in ljubili. Na svetu hoče vpeljati češčenje mojega brezmadežnega Srca. Tistemu, ki se ga bo oklenil, obljubim zveličanje. Te duše bo Bog ljubil kakor cvetlice, s katerimi bom krasila njegov prestol.«

Pri tretjem prikazanju, 13. julija 1917, je Marija, potem ko je pastirčkom pokazala pekel, rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca. Če bodo ljudje storili, kar vam bom rekla, se bo rešilo mnogo duš in imeli bodo mir.« Nato je sledila napoved 2. svetovne vojne. Po tej napovedi je Marija rekla: »Da bi to preprečila [namreč 2. svetovno vojno in druge grozote], bom prišla prosit za posvetitev Rusije mojemu brezmadežnemu Srcu in za zadostilno obhajilo na prve sobote. Če bodo sprejeli moje prošnje, se bo Rusija spreobrnila in imeli bodo mir. Če pa ne, bo razširjala svoje zmote po svetu in pospeševala vojne ter preganjanja Cerkve. Dobri bodo mučeni, sveti oče bo moral veliko trpeti, razni narodi [države?] bodo uničeni. Končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce. Sveti oče mi bo posvetil Rusijo, ki se bo spreobrnila, in svetu bo podeljeno nekaj časa miru.«

Do 2. svetovne vojne po Marijini napovedi v Fatimi ne bi prišlo, če bi ljudje nehali žaliti Boga, hkrati pa bi na prve sobote v mesecu prejemali zadostilno obhajilo in bi bila Rusija pravočasno posvečena Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Mala Jacinta je pred odhodom v bolnišnico Luciji naročila: »Še malo, pa pojdem v nebesa! Ti boš ostala in boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu češčenje Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas za to, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu. Po njej naj prosijo za milosti, ker Srce Jezusovo hoče, da se ob njem časti Marijino brezmadežno Srce. Marijino brezmadežno Srce naj prosijo za mir, ker ga je Bog njej izročil.«

V Fatimi je Marija poudarila pomembnost češčenja Marijinega brezmadežnega Srca za rešitev današnjega človeštva, ki se je tako zelo oddaljilo od Boga. Bog je prepustil izvrševanje svojega usmiljenja Marijini priprošnji.

Fatimsko sporočilo nam priporoča več oblik češčenja brezmadežnega Marijinega Srca: pobožnost petih prvih sobot v mesecu, življenje molitve, žrtve in zadoščevanja ter zlasti posvetitev Marijinemu Srcu in življenje iz posvetitve.

Končajmo z napovedjo v 2. fatimski skrivnosti: »Končno pa bo zmagalo moje brezmadežno Srce.« To pomeni, da bo zmagal Bog. Drugače tudi ne more biti, saj je On stvarnik, odrešenik in končni cilj vsega ustvarjenega. K tej končni zmagi lahko vsak izmed nas prispeva svoj delež s tem, da upošteva Marijina naročila. Če bo tako, bomo našli duhovni zaklad in duhovni biser: Marijo z Jezusom in vso Sveto Trojico. Nič ni dragocenejšega in bolj osrečujočega od tega!

p. Anton

 

Rožni venec daje moč.

James Foley, ameriški novinar, ki so ga leta 2014 džihadisti v Siriji obglavili, je leta 2011 napisal tole pismo:

"Takrat sem molil, da bi moja mama vedela, da mi gre dobro. Začel sem moliti rožni venec, kot bi ga molila moja mama in moja babica. Molil sem ga celo uro. To mi je pomagalo, da sem obdržal jasnega duha. Molitev mi je vrnila moč, da sem se lahko pogovarjal z Bogom o svojih slabostih in upanju namesto da bi obupaval in ostal tiho."

Po 18 dneh ujetništva v Libiji se je lahko oglasil po telefonu in sporočil svojim da je živ. Govoril je s svojo mamo. Molil je da bi mati vedela, da mu gre dobro. Vprašal jo je:"Ali si začutila mojo molitev?" "Da, mnogi so molili zate. Si ti prejel naše molitve?« »Da, mama, sprejel sem jih. Verjetno so bile te molitve tisto, kar mi je dalo moč da sem preživel."

ROŽNOVENSKI ŠOPEK MATERI MARIJI Devica Marija jih je očitno zaščitila.

Leta 1944, ob zasedbi Nemčije, je bil obmejni del Švice izpostavljen bombardiranju zaveznikov. Nekega lepega pomladnega dne, okrog poldneva, sem se povzpela na hrib, ki se dviga nad našo vasico, ko me je presenetil bombni alarm. Letala z bombami so že krožila nad mojo glavo in naša protibombna obramba se je aktivirala. V naglici sem se zatekla v najbližjo hišo.

Nenadoma sem videla bombo, ki je bila usmerjena proti naši obrambi na tem hribu. Pričakovali smo, da bo vsak čas prišlo do eksplozije, vendar se ni zgodilo … Po prekinitvi alarma sem izvedela, da je bomba padla nekaj metrov stran od skupine gozdarjev na vlažen mah, ne da bi koga poškodovala. Je bil to zgolj slučaj? Zagotovo ne!

Poslej se vsako leto praznik Marijinega vnebovzetja zaključi tako, da gredo prebivalci iz doline v nočni procesiji in siju bakel za izpostavljenim Najsvetejšim vse do vrha tega hriba. Med potjo molijo rožni venec in prosijo za varstvo nebeško Kraljico.

Kmetje iz tega kraja so prepričani, da jih je Devica Marija očitno zaščitila. Veliko bomb je padlo v tisti okolici, vendar ni bilo niti mrtvih niti ranjenih.

Dne 15. avgusta 1945 je bila zahvalna procesija. Udeležili so se je ne le švicarski državljani ampak tudi nemški duhovnik iz bližnje župnije in veliko število francoskih oficirjev. Od takrat naprej župnija M. na Renu vsako leto z gorečnostjo organizira nočno procesijo v čast Božje Matere in Matere ljudi.

Maria Siegt, avgust 1972

 

Odmevi

Biti kruh življenja za druge – za tiste, ki iščejo Resnico, za tiste, ki jo odklanjajo, in za tiste, ki zanjo še ne vedo … Biti obhajilo drugim s svojim življenjem, z dobroto, ljubeznijo, s pozornostjo, prizanesljivostjo, z odpuščanjem. Biti obhajilo za druge pomeni, iz ljubezni do Boga se za druge vsak dan razpeti, se v dajanju sebe popolnoma izničiti. Tako je delal Jezus in tako želi, da bi delali tudi mi. Daje se nam v hrano, da bi sami notranje živeli in da bi iz našega življenja živeli tudi drugi.

Bernardovi izreki o Kristusu

Kristus je prišel k nam, da bi bil blizu tem, ki so potrtega srca, da bi bil z nami v naši stiski. Z nami bo, če bomo zdaj skrbeli, da ga bomo imeli med seboj kot svojega sopotnika, ki bo v domovini naš plačnik. Še več: da bo naša pot on, ki bo nekoč naša domovina.

Bolje je zame, Gospod, da sem v stiski, če si le ti z menoj, kakor da bi brez tebe kraljeval, se brez tebe gostil, bil brez tebe poveličan. Bolje je zame, da se v težavah stiskam k tebi, da imam na poti s seboj tebe, kakor da bi bil brez tebe, pa čeprav v nebesih.

Iz življenja sv. Bernarda (3)

Leta 1115 sta bili ustanovljeni novi opatiji Clairvaux in Morimond. Petindvajsetletni Bernard je postal opat v Clairvauxu. Tu je bil položaj precej težak. Treba je bilo vse začeti znova. Vsega je Bernardu in njegovim sobratom manjkalo: stanovanje, hrana, poljsko orodje. Krčili so gozd, položili so temeljni kamen za samostan. Bratje so bili veseli, če so dobili za jed črn ječmenov kruh in proseno kašo. Včasih niso imeli za hrano drugega kot želod. Nekateri so se hoteli vrniti v Cîteaux. Bernard pa je vztrajal, rekoč: »Oh, to je srečen boj, ki ga človek bije za Jezusa in z Jezusom. Nič nam ne more iztrgati zmage razen sramotnega bega. Zmago izgubi, kdor zbeži. Človek zmaga, če umre.«

35 LET BERNARDOVE DRUŽINE Molitev (2)

Moli lahko vsak, naj bo otrok ali star, zdrav ali bolan, izobražen ali neuk, pravičen ali grešnik – vsak ima pravico prositi. Skupna goreča molitev ima posebno moč: »Če se dva izmed vas na zemlji združita v katerikoli prošnji, ju bo uslišal moj Oče, ki je v nebesih. Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi« (Mt 18,19 s).

Pomembna je tudi vsebina prošnje – duhovna ima prednost, npr. če prosimo za ponižnost, za poglobitev vere, upanja in ljubezni. Pazili bomo, kako prosimo. Pred Boga moramo priti s ponižnim srcem. Potrebna je tudi predanost Bogu in njegovi volji.

Za posredovanje prosimo tudi svetnike, še posebej svoje krstne zavetnike. Posebno mesto ima Devica Marija. Naša molitev bo skupaj z Marijino priprošnjo in priprošnjo kakega svetnika učinkovitejša.

Učenci so Jezusa prosili, naj jih nauči moliti. Takrat jih je naučil očenaš. Moliti se naučimo s tem, da molimo. Molimo s premislekom. Važno je, da je naše srce pri Bogu. Pomembna je kvaliteta molitve in ne število. Vzor za to, kakšna naj bo naša molitev, je očenaš. Vsaka dobra molitev nas pripravi za sprejem Božjih darov. Naše srce mora biti rodovitna zemlja, ki bo sprejemala Božje darove. Moliti je treba v istem duhu, kot je molil Jezus: »Zgodi se tvoja volja!« Naša volja mora biti v skladu z Božjo voljo.