Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

ponedeljek, 27. april 2020

Misli sv. Bernarda Iskanje in klicanje Gospoda

Trije vzroki so, ki se primerijo, da duše zaman iščejo Ženina: če namreč ali ne iščejo o pravem času, ali ne na pravi način, ali ne na pravem kraju. Kajti, če bi bil vsak čas primeren za iskanje, zakaj torej pravi prerok: »Iščite Gospoda, dokler ga je mogoče najti!« Brez dvoma bo prišel čas, ko ga ne bo mogoče najti; zato dostavlja, naj ga kličejo, »dokler je blizu« (Iz 55,6), zakaj prišel bo čas, ko ne bo več blizu. Kdo namreč bi ga takrat ne iskal ?

nedelja, 26. april 2020

POMEN MOLITVE ZA NAŠE ŽIVLJENJE (8) Molitev pospešuje rast v veri

Mahatma Gandhi je dejal: »Kakor je hrana nujno potrebna za telo, tako je molitev nujno potrebna za dušo. V resnici niti hrana ni tako potrebna za telo kakor molitev za dušo. Post je namreč večkrat potreben, da ohranimo telo zdravo, posta za molitev pa ne poznam.«
           
Neki redovnik je zapisal: »Posebej močno izkustvo, kako silna je moč molitve, mi je dala mati. Spremljal sem jo v njeni hudi bolezni in videl sem, kako je v molitvi zorela njena vera, kako je z rožnim vencem v roki premoščala dolge in težke noči. Trpljenje in molitev sta jo tesno zedinili s trpečim Gospodom. Njen obraz je izžareval pomirjajočo milino in zaupljivo predanost, ki jo je izžarevala tudi v svoje okolje. Ta živa izkušnja, ta milost, ki sem je bil deležen, mi pomeni največjo in najpomembnejšo zapuščino, ki me zavezuje k zvestobi.«

Bojana je povedala:   »Bila sem pravi nevernik, ničesar se mi ni zdelo res, kar sem slišala, poslušala sem pač, všeč mi je bilo petje med veroukom, zlasti črnskih duhovnih pesmi.            Ko je ne- ke nedelje kaplan povedal, da gre popoldne v Stično, in je povabil tudi nas, če kdo želi iti, sem zopet iz radovednosti šla, da bom sploh videla, kje je Stična, ker rada potujem, zanjo pa sem slišala prvič. Toda kaj se je zgodilo? Že med potjo sem kaplanu povedala, da mi vera nič ne pomeni, saj je pravzaprav sploh nisem imela. Veliko sva se o tem pogovarjala. Ko sem stopila v stiški samostan, sem zagledala skupino mladih deklet in fantov. Vsi so me prijazno pozdravili in mi podali roko, kot da se že dolgo poznamo. Že samo to me je prevzelo.        Ko smo se zbrali v kapeli pod geslom 'Molitev za prenovo Cerkve,' me je vse skupaj še bolj prevzelo. Zavzeto sem poslušala branje evangelija kot menda še nikoli. Ob meditaciji pa sem se poglobila v misel evangelija in začela spoznavati, da se v meni nekaj prebuja.«        Domov sem prišla kot prerojena. Naslednji mesec sem zopet šla. Vse to se je ponovilo, toda še z večjim ognjem. Začela sem rasti v veri. Mnogo sem molila in prosila Boga za resnično, neomajno vero. Od takrat sem se počutila mnogo bolj bogato. Začela sem dobivati duhovno moč. Začela sem upati, težave sem lažje premagovala. Mnogo prošenj k Bogu je bilo uslišanih. Začela sem odkrivati pravega Boga, videla sem ga vsepovsod, v naravi, ljudeh, živalih. Začela sem občudovati vse, saj je Bog ustvaril vse tako lepo.«

            France je izpovedal: »Začel sem brati verske knjige in šele sedaj vem, kako pomembna je dobra knjiga za življenje. V enem mesecu sem poglobil svojo vero bolj kot prej v dvajsetih letih. Iz vseh teh knjig sem našel nov smisel življenja, mnogo globljega kot poprej. Tudi pri molitvi sem našel stik z Bogom, ki ga bom skušal poglobiti in vzpostaviti trdno, nepremagljivo vez.           Ta sprememba me je prerodila kot osebnost. Drugače sem začel gledati na vse, kar se dogaja okoli mene.«
An

sobota, 25. april 2020

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V tem mesecu smo na pšeničnem klasu napolnili štiri zrna. Bog povrni vsem za vztrajno sodelovanje! Sv. Leopold Mandić je o sebi je dejal: »Ne morem povedati, kako sem srečen, da lahko vsak dan mašujem.« Svojim sošolcem bogoslovcem je večkrat govoril: »Pripravimo se na mašniško posvečenje! Duhovnikovo življenje postane življenje Kristusa, ki se daruje na oltarju. Duhovnik posoja usta Kristusu, ki posvečuje kruh in vino in ju spreminja v svoje telo in kri. Duhovnik z rokami drži pod podobama skritega Jezusa in ga deli drugim. Zato morajo njegove roke biti kakor Marijine, Jožefove in Simeonove. Ko duhovnik mašuje, opravlja najbolj važno opravilo svojega vsakdanjega življenja.«

petek, 24. april 2020

Anglija in Wales se posvetita Marijinemu brezmadežnemu Srcu

V soboto, 18. februarja 2017, se je v katoliški katedrali v Westminstru ob posvetitvi Anglije in Walesa Marijinemu brezmadežnemu Srcu zbralo veliko ljudi. Obred je vodil nadškof v Westminstru kardinal Vincent Nichols. Hkrati je kronal kip fatimske Device, ki je bil pred kratkim nameščen v katoliški stolnici v Londonu. V svoji homiliji je nadškof povabil vernike k molitvi rožnega venca. Ta posvetitev je zelo pogumno dejanje v teh nemirnih in težkih časih tako za Cerkev kot tudi za ves svet.
Vir: Infokatho

četrtek, 23. april 2020

Posvetila sem se Jezusovemu in Marijinemu Srcu.

Končno je prišel dan, ki sem ga že dolgo želela – dan, ko sem se v celoti predala presvetemu Jezusovemu in brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Odkar sem izvedela za to pobožnost, je preteklo že precej časa. Na začetku se mi je zdelo, da je pobožnost zame nedosegljiva. Bila je kot svetla luč, ki sveti in vabi k sebi na obzorju, a jaz sem od nje preveč oddaljena, da bi jo mogla doseči. To ne more biti zame, grešnico, ki se vedno znova ujamem v zanke vsega tistega, česar nočem, grešnico, ki se vedno znova zaman trudim za vse, kar hočem. Ko sem brala besedila o posvetitvi, sem se dobesedno prestrašila zapisanega dejstva, da je bistvo posvetitve zavestna in popolna odpoved grehu, zapeljivosti zla in hudemu duhu … Res je, da vse to še kako močno želim, a se predobro poznam in kljub vsem močnim željam vedno znova padem in grešim. Vse skupaj sem torej na začetku razumela tako, da, kdor se posveti, ne sme nikoli več grešiti, in sama tega nisem sposobna. Vmes mi sicer večkrat, kot odmev, na misel prihaja beseda: »Ne potrebujejo zdravnika zdravi, ampak bolni. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike« (Mr 2,17). In spomnim se, koliko stvari, ki so se mi sprva zdele nemogoče in nedosegljive, je Bog po svoji milosti že naredil v mojem življenju. Le zaupati moram. Če Mu ne zaupam, pomeni, da Ga ne ljubim, da ne verjamem, da je vsemogočen. Če Mu zaupam, potem verujem. Čeprav je vera v mojem srcu drobna kot gorčično zrno, je On tisti, ki ji po svoji milosti lahko da rast do velikosti drevesa, na katerem bodo počivale ptice neba. On daje rast. Ampak jaz moram sodelovati, narediti, kar je v moji moči. Tako premišljuje in obračam svoje misli dneve in mesece. Trudim se z molitvami in prošnjami … padam, vstajam. Vedno znova nadaljujem pot, čeprav večkrat z mesta, ki je duhovno nekaj kilometrov po poti nazaj od mesta, kjer sem padla. Upati. Začeti znova. Nikdar obupati. On bo dal moč. On bo pokazal pot. Mati bo dala nasvet in prosila zame. Pobiram se s tal in nadaljujem pot z oporo, ki mi jo daje Božja beseda, spisi svetnikov, vsakršna duhovna literatura. Neizmerno začnem ceniti trenutke, ki so mi dani, da lahko berem, da še toliko vidim, da imam na razpolago tisti čas … Čeprav samo pol ure, nekaj minut skupaj.
Moja pobožnost devetih zaporednih prvih petkov in petih zaporednih prvih sobot je mojo dušo prevetrila. Za rast kreposti pa jo je preorala redna mesečna sveta spoved. Kako resnično je, da se človek lahko trudi, a le Bog daje rast. In tudi to sem izkusila, da Učitelj pride, ko je učenec pripravljen. Zadnje knjižice za posvetitev JMS ste mi poslali ravno pravi čas, da sem lahko po svojih močeh karseda zbrano še enkrat opravila devetdnevnico, na način, da sem »podpisano« posvetitev in izročitev lahko opravila ravno na praznik Jezusovega darovanja v templju, na svečnico, ki je – kako simbolično tudi za mojo posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu – dan posvečenega življenja. Mirna sem. Počutim se varno, kljub temu, da vem, da bom gotovo še padala, grešila. Spoznala sem, da je nečimrno, da od sebe pričakujem popolnost, preden se smem postaviti pred Očeta. Le Bog je popoln. On pa od nas želi le, da se za to trudimo, ne glede na to, da cilja v tem življenju ne bomo dosegli. Tako se (na)učimo, da je pomembna pot, neprekinjena hoja po poti posvečevanja, ki sama po sebi postane cilj, na katerem nas čaka zveličanje. Ne pričakuj od sebe popolnosti. Zaupaj. Prepusti se, izroči se, posveti se. Jezusovo in Marijino Srce bosta poskrbela, da se dopolnijo vse pomanjkljivosti. Ta veliki dar lahko sprejmeš le, če si sam praznih rok.
Zanimivo je, kako človek hodi večkrat po isti poti, mimo istih reči, pa nekoč opazi hišo ali drevo, ki ga prej ni nikdar, čeprav je bilo ves čas tam. Enako je z branjem besedila. Bereš tretjič, petič iste stavke, a ne dojameš. Ko pa je srce pripravljeno, morda dovolj čisto in izpraznjeno sebe, razumeš in dojameš. To se je meni zgodilo z branjem naslednjih vrstic iz priročnika za posvetitev JMS:
»S posvetitvijo po Mariji izročimo Jezusu svojo dušo in telo, duhovni napredek, svoje molitve, žrtve in dobra dela, svoje skrite duhovne boje, prizadevanje za čistost duše, različne križe, zdravstveno stanje, svojo družino, znance in prijatelje, svoj poklic in materialne dobrine. V nas se začne novo življenje, ki je oblikovano po Jezusovem in Marijinem Srcu.
Če se zavestno podarimo Jezusovemu in Marijinemu Srcu, se nam tudi onadva podarita na nov način. Gre za zavezo dveh ljubezni. Ko se podarimo Jezusu in Mariji, smo njuna last in onadva bosta skrbela za nas kot za svojo lastnino.«
Ko sem resnično dojela, kaj to pomeni, sem v svoji duši dobesedno zavriskala, kot nekoč sv. Frančišek Asiški. To iščem, to hočem, srčno želim to storiti! V teh nekaj stavkih je dejansko zaobseženo prav vse, kar želim, kar me skrbi, za kar molim … In dana je najmočnejša možna obljuba vsakršnega varstva in pomoči – Božjega Sina in Njegove Matere. Je kaj večjega od tega?
V prilogi torej z veseljem v srcu pošiljam obrazec posvetitve JMS. Sprejmite me v to lepo družino posvečenih JMS, da bomo še bolj duhovno povezani tudi med seboj.
O.