Na soboto pred nedeljo Božjega usmiljenja, leta 2005, se je s tega sveta poslovil papež Janez Pavel II., danes že sveti. Že je za nami 15 let od te smrti svetnika Božjega usmiljenja. Njegova velika zasluga je, da je v jubilejnem letu 2.000 sestro Favstino Kowalsko razglasil za svetnico. Hkrati je nedeljo po veliki noči, belo nedeljo, razglasil za nedeljo Božjega usmiljenja. Od tega pogumnega karizmatičnega dejanja je minilo 20 let. Bil je res papež Božjega usmiljenja. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica in je zdaj svetnica Božjega usmiljenja. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju.
Leta 1997 je na kraju, kjer
je sestra Favstina živela in zdaj čaka vstajenja, sv. Janez Pavel II. rekel:
»Sporočilo o Božjem usmiljenju je nekako zaznamovalo podobo mojega
papeževanja.« Dejal je tudi: »Sporočilo o Božjem usmiljenju mi je postalo blizu
in ljubo. Tako je, kakor da bi ga zgodovina vpisala v tragično izkušnjo druge
svetovne vojne. V teh težkih letih je bilo to sporočilo posebna pomoč in
neizčrpen vir upanja, ne le za ljudi v Krakovu, ampak za celotni poljski narod.
To je bila tudi moja osebna izkušnja, ki sem jo vzel s seboj na Petrov sedež in
ki v nekem smislu zaznamuje podobo mojega papeževanja.«
Pri svojem zadnjem obisku na
Poljskem, leta 2002, je posvetil novo baziliko v Łagiewnikih, svetišče Božjega
usmiljenja. Takrat je rekel: »Kako nujno današnji svet potrebuje Božje
usmiljenje. Iz globine človeškega trpljenja se na vseh koncih sveta dviga klic
po usmiljenju. Kjer vladata sovraštvo in maščevanje, kjer vojna povzroča
trpljenje in smrt nedolžnih ljudi, povsod tam je nujno potrebna milost
usmiljenja, da bi spravila duha in srce ljudi ter vzpostavila mir. Kjer ne
spoštujejo življenja in dostojanstva ljudi, je nujna usmiljena Božja ljubezen.
V njeni luči se izraža nedojemljiva vrednost vsakega človeka. Potrebujemo
usmiljenje, da se vsaka krivičnost konča v sijaju resnice.«
Takrat je ta véliki papež
izrekel tudi naslednje besede, ki so kakor nekakšna oporoka: »V tem svetišču bi
zato danes rad slovesno posvetil svet Božjemu usmiljenju z iskreno željo, da
sporočilo o usmiljeni Božji ljubezni, ki jo je tu oznanjala sestra Favstina,
doseže vse ljudi sveta in napolni njihova srca z upanjem. To sporočilo naj bi
se iz tega kraja razširilo povsod v naši ljubljeni domovini in v svetu. Naj bi
se izpolnila obljuba Gospoda Jezusa Kristusa: od tukaj bo izšla iskra, ki
pripravlja svet na moj končni prihod. To iskro Božje milosti moramo razžariti
in ta ogenj usmiljenja podariti naprej svetu. V Božjem usmiljenju bo svet našel
mir in človek srečno blaženost! Vam, dragi bratje in sestre, zaupam to nalogo.
Bodite pričevalci usmiljenja!«
Kaj to pomeni za nas v tem
času svetovne preizkušnje? Najprej, da sami zaupamo v Božje usmiljenje. Božje
usmiljenje, to je prizanesljiva Božja ljubezen do nas slabotnih ljudi. Nikoli
ne smemo obupati, ampak v še tako težki situaciji recimo in kar naprej
ponavljajmo: Jezus, vate zaupam!
Hkrati pa moramo biti
usmiljeni drug do drugega. Še posebej v času sedanje stiske. Bog je do nas
usmiljen, mi pa hočemo biti usmiljeni drug do drugega. Tako bomo pričevalci
usmiljenja! Tako bomo reševali današnji svet, ki je tako zelo potreben Božjega
in našega usmiljenja. Blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli! Amen!
Aleluja!