ŽIVLJENJE IZ POSVETITVE JMS Božja ljubezen nas vabi k ljubezni (10) Teža in plačilo križa

Jezus bi nas lahko odrešil tudi brez križa. Izbral pa je križ, kar kaže, da je v njem posebna vrednost. To je takrat, kadar je križ povezan z ljubeznijo iz pokorščine in tako postane znamenje največje ljubezni. To je bilo pri Jezusu.

Naš križ prinaša podobne sadove kakor Jezusov križ. Seveda le, če svoj križ povezujemo z njegovim križem in ga nosimo s potrpežljivo ljubeznijo. Naš križ dobiva vso svojo odrešenjsko moč iz Jezusovega križa.

Sv. Pavel je ob dejstvu svojega trpljenja zapisal: »Zato se bom zelo rad ponašal s svojimi slabotnostmi, da bi se v meni utaborila Kristusova moč. Vesel sem torej slabotnosti, žalitev, potreb, preganjanj in stisk za Kristusa. Kajti močan sem tedaj, ko sem slaboten« (2 Kor 12,9s).

Pravilnega gledanja na križ se učimo pri svetnikih. Sv. Roza iz Lime je v pismu zdravniku Castillu zapisala, kaj ji je glede vrednosti trpljenja razodel Jezus: »Naj se vsi zavedajo, da za trpljenjem vedno prihaja milost. Naj se prepričajo, da pot do izredne milosti vodi samo skozi hudo trpljenje. Ene same stopnice vodijo v nebesa. Brez križa ni poti v raj.«

Bog po sv. Katarini Sienski pravi o popolnih: »Veselijo se, ko trpijo bolečine. Niso samo potrpežljivi, ampak se ponašajo z mnogimi stiskami zaradi mojega imena.«

Bolečina je kakor glas zvonca, ki nas kliče k molitvi. V bolečini spoznamo Božji obisk in klic k spreobrnjenju.

»Križ je pot do vseh kreposti,« je zapisal sv. Tomaž Akvinski.

Sv. Rajmund Penjafortski je svaril: »Bog varuj, da bi bili med tistimi, ki žive lagodno, mirno in varno in jih ne tepe Božja šiba. Živijo v zadovoljstvu, toda v trenutku lahko padejo v pekel. Nasprotno pa morajo vašo čistost in pobožnost preizkusiti pogosti udarci, ker ste Bogu všeč in po volji. Postati mu morate vdani do najpopolnejše iskrenosti. Če se pomnožijo nad vami bolečine, jih morate sprejeti z veseljem in kot dokaz Božje ljubezni.«

Tomaž Kempčan ugotavlja. »Če voljno nosiš križ, bo tudi tebe križ nosil in te privedel do zaželenega cilja, kjer bo namreč konec vsega trpljenja, čeprav ga tukaj ne bo.«

»Ko boš tako daleč, da ti bo bridkost sladka in prijetna zaradi Kristusa, tedaj vedi, da je dobro s teboj, zakaj našel si raj na zemlji. Dokler ti je težko trpeti in bi rad trpljenju ubežal, dotlej ti ne bo dobro in bridkost, ki pred njo bežiš, bo vedno za teboj. Če se vdaš v to, kar mora biti, to je, da trpiš in umiraš, bo kmalu bolje in našel boš mir.«

Če smo deležni teže križa, bomo deležni tudi plačila križa. Mala Terezija se sprašuje: »Ali je še kje večje veselje kakor trpeti iz ljubezni do tebe? Čim večje je trpljenje in čim manj pada drugim v oči, tem bolj blažen je tvoj nasmeh, moj Bog! Pa recimo, da bi tudi ti tega ne videl ali ne upošteval (kar seveda ne more biti), bi bila vendar srečna v svojem trpljenju, ker bi upala, da bom s solzami preprečila ali zbrisala vsaj en greh zoper vero.«

Končajmo z mislijo na Mater Marijo. Glede češčenja Marijinega brezmadežnega Srca je arški župnik sv. Janez Vianney dejal: »Ljubezen Marijinega Srca do nas je tako velika, da je v primeri z njo ljubezen src vseh mater kakor košček ledu. Vsaj jaz sem prejel iz Marijinega Srca že toliko milosti, da ne bi bilo nobene več, če bi to Srce ne bilo neizčrpno.«

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji XIV Prerokba o svetem očetu

»Ali so na kraju prikazovanj zgradili kapelico kot je naročila Marija?« se je Nika spomnila šestega prikazanja.

»Seveda, v Irijski globeli so sezidali kapelico na mestu Marijinega drevesa. To je zadostovalo v prvih letih. Toda potem je prihajalo v Fatimo čedalje več romarjev. Najprej so zanje postavili veličastno baziliko posvečeno Naši ljubi Gospe rožnega venca. Toda tudi ta je kmalu postala premajhna, zato so zgradili še večjo baziliko Svete Trojice.«

»Kaj je bilo z Lucijo? Ona ni zbolela kot njena prijatelja?«

» Lucija je živela v samostanu in se trudila, da bi izpolnila Marijino naročilo glede skrivnosti, ki so ji bile zaupane. Marija je naročila otrokom, naj se naučijo brati in pisati. Takrat je samo Frančišek hodil v šolo, a ne prav navdušeno. Za dekleta takrat ni bilo v navadi, da bi obiskovale v šolo. Vendar so Luciji in Jacinti potem to dovolili. Otroci nekih skrivnosti niso smeli povedati. Lucija je to kasneje zapisala in sporočila svetu, ko je prišel čas za to.«

«Zakaj so morali počakati? Jaz že ne bi mogla tako dolgo molčati. Povedala bi svoji mami, pa naj bi se ona potem pomenila z nebeško mamo.«
»Mislim, da to ni tako preprosto. Bog je gotovo vedel, zakaj mora biti tako.«

»In kaj je bilo v tej skrivnosti?«
»Marija je pastirčkom obljubila, da bo po koncu vojne svetu podeljeno nekaj časa miru. Po Marijini napovedi bi se izognili vojni tudi, če bi Rusijo posvetili njenemu brezmadežnemu Srcu. To se ni zgodilo in izbruhnila je druga svetovna vojna.«

»Kako pa so otroci, ki še brati niso dobro znali, vedeli za Rusijo?«

»Otroci so mislili, da gre za žensko z imenom Rusija. Šele pozneje je Lucija razumela, da je Marija mislila na deželo, kjer se je ravno tedaj začel rojevati brezbožni komunizem. Rusijo je papež šele mnogo pozneje posvetil Mariji in verjamemo, da smo bili zato obvarovani pred novo svetovno vojno.«

»Je tudi tretji del skrivnosti govoril o vojni?«
»Pravzaprav ne. Otroci so videli škofa v belem, ki se je trudoma vzpenjal na nek hrib s križem na vrhu. Za njim so šli škofje, duhovniki, redovnice in tudi navadni verniki … Vrhu hriba so bili vojaki, ki so jih pobijali. Začeli so s škofom v belem. Lucija je to videnje popisala in ga v zapečateni kuverti poslala v Vatikan. Nanjo je napisala letnico 1960, ker je presodila, da je prej ne bi razumeli. Toda v Vatikanu tega pisma tudi tedaj niso objavili. 13. maja leta 1981 je bil storjen atentat na papeža Janeza Pavla II. Papež je sklepal, da je bil škof v belem prav on. Vendar ni umrl. Bil je prepričan, da je Marijina roka preusmerila smrtonosno kroglo.«

»O tem sem pa že slišala. Kroglo je sveti oče daroval Mariji. Vkovali so jo v njeno krono v Fatimi!«

«Prav si slišala. Mislim, da je to lep zaključek stoletne zgodovine fatimskih prikazovanj. Se vama zdi, da smo izpolnili Marijina pričakovanja?«

»Naš dedek pravi, da se moramo pri vsakem delu truditi. Vedno nam pač vse ne uspe. Tako se trudimo tudi, da bi ubogali Marijine prošnje. Ni vedno lahko.«

S to modro ugotovitvijo smo se poslovili. Verjamem, da nisem tega večera razmišljala o tem samo jaz, ampak tudi otroka – pastirčka sodobnega časa.

Valerija Ravbar

Lurd, »nerazložljiv pojav«

Obstaja na tisoče poročil o »nerazložljivih« pojavih, ki se vsako leto zgodijo v svetišču v Lurdu, ki je eno od najbolj obiskanih na svetu. Vendar Cerkev, ki za vsak primer posebej sprejema stroge kriterije za znanstveno analizo, dejansko smatra le redka ozdravljenja za čudežna.

Kljub vsemu je za mnoge ljudi že »čudež« pogovor s šarlatani, ki je brez kakršnega koli znanstvenega temelja. Ta drža, ki jo imajo tudi nekateri »intelektualci«, je v nasprotju s spoštovanja vrednim stališčem uglednih znanstvenikov, med katerimi je dr. Luc Montagnier, dobitnik Nobelove nagrade za medicino leta 2008, ki je med drugim odkril virus HIV.

Bivši direktor Pasteurjevega inštituta in sijajni znanstvenik je svoje mnenje o čudežih v Lurdu predstavil v knjigi Le Nobel et le Moine (Nobelovec in menih), v kateri je predstavljen pogovor s cistercijanskim menihom Michelom Niassautom. Ko se v dialogu približuje tema o nerazložljivih ozdravljenjih v Lurdu in na vprašanje p. Michela, kaj o tem meni nevernik, Montagnier odgovarja: »Kadar je nek pojav nerazložljiv in če je resnično kot takšen preverjen, ni nobenega razloga, da bi ga zanikali.«

Montagnier trdi, da je »v lurških čudežih nekaj nerazložljivega« in kritizira stališče nekaterih znanstvenikov, ki »delajo napako, ko zavračajo to, česar ne razumejo. Ta drža mi ni všeč. Pogosto navajam misel astrofizika Carla Sagana: 'Odsotnost dokaza ne dokazuje neresničnosti.'« Montagnier nadaljuje: »Kolikor sem preučeval čudeže v Lurdu, verjamem, da gre pri njih za nekaj nerazložljivega.«

Vir: Aleteia

Gospodova dekla

Ustavimo se ob Marijinem odgovoru angelu: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi.« V čem se izraža Marijina vloga dekle? V popolni odpovedi sebi in popolni predanosti Bogu, v iskreni poslušnosti njegovim načrtom, vse do konca svojega življenja, pa naj bo še tako težko. Pritrditev ob angelovem oznanjenju vpliva na vse nadaljnje Marijino življenje, ki je bilo prežeto s Svetim Duhom, s katerim je bila napolnjena. To življenje je popolnoma usmerjeno na Jezusa. Marija ne živi zase, ampak za Jezusa. Za Jezusa je pravzaprav živela že pred angelovim oznanjenjem, le da se tega ni zavedala. Ni namreč še vedela, da bo postala Božja mati.

Angelovo oznanjenje, da bo postala Božja mati, je najvišja in edinstvena Božja odlika za kakšno žensko: postati mati Boga-človeka. Še več. Po tej odliki Marija ne presega le vseh ljudi, ampak tudi vse angele. Zato je kraljica vseh angelov in svetnikov. Značilno pravi sv. Bonaventura: »Bog bi lahko ustvaril večji svet in sijajnejša nebesa, ni pa mogel stvarí više povzdigniti, kakor jo je povzdignil, ko jo je napravil za svojo mater.«

Lahko bi se prevzela in se pred ljudmi poviševala, a ostala je skrajno ponižna dekla, popolnoma na razpolago Božjim načrtom. Bog po takšni ponižnosti dela največje čudeže milosti in svetosti. Ker je Bog Oče naprej vedel, da bo hotela biti Gospodova dekla, jo je izbral in povišal za Gospodovo mater.

Pritrditev Božjim načrtom je hkrati odpoved sebi in svojim načrtom. Pri tem se ljudje običajno oziramo nazaj na to, kar smo morali žrtvovati in za to žrtev pričakujemo od Boga nagrado. Marija za svoje zvesto služenje ni pričakovala nobene nagrade. Vendar je prav ta odpoved sebi in svojim pričakovanjem v korist Božji volji vedno zelo rodovitna. Marija je v Božjih očeh tako velika, tako povišana, ker je hotela biti Božja dekla, Bogu popolnoma na razpolago. Isto razpoloženje je izraženo v očenašu: »Zgodi se tvoja volja!« Kdor vedno tako živi, je svet. Po takih ljudeh dela Bog velike čudeže v človeških dušah.

p. Anton

PO MARIJI K JEZUSU DUHOVNE VAJE Z MARIJO (2) Gospodova mati

V šestem mesecu je Bog poslal angela Gabriela v galilejsko mesto, ki se imenuje Nazaret, k devici, zaročeni z možem, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in devici je bilo ime Marija. In vstopil je k njej in rekel: »Pozdravljena, milosti polna, Gospod je s teboj!« Pri teh besedah se je vznemirila in premišljevala, kaj naj pomeni ta pozdrav. Angel ji je rekel: »Ne boj se, Marija, kajti našla si milost pri Bogu. Glej, spočela boš in rodila sina, in daj mu ime Jezus. Ta bo velik in se bo imenoval Sin Najvišjega. Gospod Bog mu bo dal prestol njegovega očeta Davida in kraljeval bo nad Jakobovo hišo vekomaj; in njegovemu kraljestvu ne bo konca.« Marija pa je rekla angelu: »Kako se bo to zgodilo, ko ne spoznam moža?« Angel ji je odgovoril in rekel: »Sveti Duh bo prišel nadte in moč Najvišjega te bo obsenčila, zato se bo tudi Sveto, ki bo rojeno, imenovalo Božji Sin. Glej, tudi tvoja sorodnica Elizabeta je spočela sina v svoji starosti; in to je šesti mesec njej, ki jo imenujejo nerodovitno. Pri Bogu ni namreč nič nemogoče.« Marija pa je rekla: »Glej, dekla sem Gospodova, zgodi se mi po tvoji besedi!« In angel je šel od nje (Lk 1,26–38).

Neki govornik je moral napraviti spominski govor kralju Filipu Makedonskemu. Takole je začel: »Mislim, da največ povem, če rečem, da si oče Aleksandra Velikega, ne pa, če opevam tvoje zmage v različnih vojnah.«

Tako tudi o Mariji največ povemo, če naglasimo, da je Božja mati, mati Kristusa, ki je pravi Bog in pravi človek, naš Stvarnik in Odrešenik. Marija je bila od vekomaj od Boga izbrana in določena za Božjo mater. V tej milosti je prejela in skozi vse življenje prejemala vso potrebno Božjo pomoč. Ob še tako veliki osebni svetosti nikoli ne bi mogla postati Božja mati, če je Bog sam ne bi odbral za to edinstveno odliko. Danes ne bi o njej razmišljali ne peli pesmi ne zidali cerkva in ne imeli največjih romarskih krajev njej na čast. Odbranost za Božje materinstvo izražajo besede: »Gospod je s teboj,« ki jih je angel izrekel pred Marijino privolitvijo. Gospod je bil z Marijo že od vekomaj, že takrat, ko je bila Marija še v Božji zamisli.

Vse Marijine odlike so bile naravnane na dar Božjega materinstva in na Marijin svobodni sprejem tega materinstva, na njen 'zgodi se'. Vse prejšnje Marijino življenje je bilo priprava na njeno privolitev, da postane Božja mati. Marija je bila vedno na razpolago Bogu. V tej splošni pripravljenosti je bila že od začetka vključena tudi pripravljenost, da postane Božja mati, čeprav ji je bilo to poslanstvo še nepoznano.

Ker je Marija Božja mati, je bila deležna vseh drugih odlik: Bila je brez izvirnega greha in brez osebnih grehov, milosti polna, vedno devica in po smrti tudi s poveličanim telesom vzeta v nebeško slavo. Zato z navdušenjem pojemo: »Lepšega v nebesih ni, kakor si, Marija, ti; s soncem si oblečena, z zvezdami si kronana.«

Legenda pripoveduje: Ko sta bila Adam in Eva izgnana iz raja, si je Eva izprosila od keruba, da sme od čudovitih cvetlic iz raja vzeti s seboj rožo, vrtnico, za spomin na čudoviti izgubljeni raj. Rožo je posadila. Postala je mati vseh drugih cvetlic na zemlji.

Marija je duhovna roža, spomin na izgubljeni raj. Tako jo imenuje tudi naša stara, verjetno še srednjeveška pesem Lepa si, lepa si, roža Marija. Bila je napovedana že v raju: »Sovraštvo bom naredil med teboj in ženo ter med tvojim in njenim zarodom« (1 Mz 3,15).

Roža, vrtnica, je kraljica cvetlic, zato je primeren naziv za Marijo. Marija kot Roža skrivnostna presega vse stvari. Roža ima rada samotne kraje, na primer na obronku gozda; tam cvete nepoznana. Kadar jo vrtnar presadi, se hitro prilagodi novim razmeram in razveseljuje človeka. Nazareška Roža skrivnostna je cvetela, ponižna in nepoznana, v tihi nazareški hiši, dokler je nebeški Vrtnar ni presadil v vrt Cerkve, ko je postala Božja mati in mati Cerkve.

Med najlepše slike Matere Božje spada Rafaelova Marija v Sikstinski kapeli v Vatikanu. Umetnik je pojasnil njen nastanek takole: »Opazoval sem vsako mater, ki sem jo srečal. Na vsaki sem našel nekaj lepote. Kot čebela med sem zbiral to lepoto in jo skušal vso združiti v svoji Mariji.«

»O kako lepa Gospa!« je vzklikala mala Jacinta po prvem Marijinem prikazanju v Fatimi 13. maja 1917. Marijina zunanja lepota je odraz njene notranje lepote, lepote njene duše, njenega Srca. Na to lepoto smo pri naši Materi Mariji posebej pozorni. Ona je za Jezusom Kristusom najsvetejša med ljudmi vseh časov.