IV. Drugo prikazanje angela

Naslednji dan smo nadaljevali pogovor o tem, kako je fatimske pastirje obiskoval angel miru. Tokrat ga niso srečali na pašniku ampak na domačem dvorišču.

»Vodnjaki so bili včasih zelo pomembni za vsako vas, za vsako domačijo. To je še posebej veljalo v sušni Portugalski, kjer je malo padavin in malo izvirov. Tako so tudi pri Luciji doma imeli na vrtu vodnjak. Obrasel je bil z drevjem, da je bil v senci. V najbolj vročih poletnih dneh so otroci opoldne prignali živino domov in jo pod večer spet odgnali na pašnik. Zato so opoldne posedali v senci ob vodnjaku in se igrali s kamenčki. Nenadoma so pred seboj zagledali angela.

»Ali zdaj ni veter majal drevesnih krošenj?« se je Nika spomnila pripovedi o prvem prikazanju.

»Morda jih je, pa so bili otroci preveč zatopljeni v igro. Kar na lepem so zaslišali angelov opomin: Molite! Mnogo molite! Presveti srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«

»Kakšne žrtve naj bi darovali?« je vprašala Nika.

»To so vprašali tudi pastirčki angela. Prejeli so takle odgovor: Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir. Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Otroka sta molčala, dolgo nista nič rekla.

“Midva ne žaliva Boga. Imava ga rada in Marijo tudi.«

»Mislim, da tako čuti večina otrok. Tudi tisti, ki ne vedo za Boga in ne molijo. Otroci so večinoma dobri v srcu in se bojijo greha. Toda, ko odrastejo, vse prevečkrat dovolijo grehu, da se polasti njihovega srca.

Tudi potem, ko je angel izginil, so še čutili njegovo navzočnost. Frančišek ga je samo videl, slišali pa sta ga Lucija in Jacinta, pogovarjala pa se je z njim le najstarejša Lucija. Ko jima je naslednji dan razlagala, kaj jim je naročil, marsičesa nista razumela.«

»Tudi midva ne razumeva. Zakaj ima samo Portugalska svojega angela, naša domovina pa ne?«

»Tudi naša domovina ga ima. Ampak takrat ga je najbolj potrebovala Portugalska.«

»So zdaj pastirji komu povedali za prikazovanja?«

»Ne, niso. Celo med seboj niso dosti govorili, tudi moči za igro niso imeli. Samo molili so. Angel jim je naročil, naj ob vsaki priložnosti darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe. Darovali so Bogu vse, kar jih je bolelo in prizadelo. Takrat še niso iskali drugih načinov za pokoro.«

»Rekli so, da je bil angel bel in prosojen, nič niso omenili, da bi imel peruti. Angeli so vedno naslikani s perutmi. Tako lahko takoj priletijo k nam, če smo v nevarnosti.«

»V resnici ne vemo, kakšni so angeli. Mi si jih samo predstavljamo s krili.«

»Najbrž so bili otroci tako presenečeni, da si ga niso dobro ogledali. Narisala bom angela, kakršen jaz mislim, da je bil.«

Nika zelo rada riše. Vzela je papir in barvice ter narisala angela podobnega tistemu na sliki, ki visi nad njeno posteljo. To je Nikin angel varuh, otroci v Fatimi so srečali angela, ki je varuh miru.

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji III.Prvo prikazanje angela

Nika in Miha sta veliko razmišljala o angelu, ki se je prikazal otrokom v Fatimi. Pastirčki so se mu približali brez bojazni, Nika pa ni bila prepričana v svoj pogum.

»Mislim, da bi zbežala,« je rekla.

»Jaz pa ne. Angel varuh nas varuje, moramo mu zaupati,« se je odrezal Miha.

»Najprej je angela videla Lucija in še tri njene sovrstnice, s katerimi je bila skupaj na paši. Molile so rožni venec, ko se jim je zazdelo, da lebdi v zraku nad drevjem nek lik, bel kot bi bil iz snega, a hkrati prosojen zaradi sonca, ki se je upiralo vanj. Ko so nehale moliti, je izginil. Lucija o tem ni nikomur pripovedovala, pač pa so izklepetale druge tri deklice. Ljudje so se jim zaradi tega posmehovali. Vendar bi Lucija vse skupaj pozabila, če se ne bi prikazanje ponovilo naslednjo pomlad.

»Sta bila takrat poleg tudi Jacinta in Frančišek?« je vprašala Nika, ki sta ji fatimska bratec in sestrica postajala čedalje bolj simpatična.

»Ja, kajti Lucija se je čedalje manj družila z drugimi deklicami. Tudi na pašo je hodila samo še z bratrancem in sestrično. Pasli so le na ozemlju njihovih staršev, da jih drugi otroci niso motili. Ko so pomalicali in zmolili rožni venec, so se začeli igrati s kamenčki. Presenetil jih je nenavaden šum drevesnih krošenj. Dan je bil lep in ni se obetala nevihta. Potem pa so nad drevesi opazili čudno svetlobo, iz katere se je izoblikoval mladenič, ves prosojen in zelo lep. Ko se je približal, jih je nagovoril: Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj.

Pokleknil je na zemljo, se s čelom dotaknil tal in izgovarjal molitev, ki so jo morali otroci trikrat ponoviti za njim:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.«

»Ne vem, če bi si lahko tako hitro zapomnil tako dolgo molitev, tudi če bi jo ponovil več kot trikrat,« je bil prepričan Miha.

»Pravzaprav sta angela slišali samo obe dekleti, Frančišek pa ne. Molitev se je pozneje naučil od njiju.«

»Vendar to ni bil angel varuh, ampak angel miru. Kaj to pomeni? Kaj pomeni, da je angel miru? »

»To je bil pač čas, ko so si po vsem svetu najbolj želeli mir tudi v mali portugalski Fatimi.«

»So potem vedno molili to molitvico?«

»Ja, a tudi mnoge druge. Sta bila pozorna, katere besede je angel uporabil v molitvi? Vero, upanje in ljubezen.«

» Naša babica ima na verižici tri obeske: križ, sidro in srce. Pravi, da pomenijo vero, upanje in ljubezen.«

»Res, včasih so bili taki obeski zelo priljubljeni. Ko izginja med ljudmi vera, izginjata tudi upanje in ljubezen. Angel je otrokom zagotovil, da sta Srci Jezusa in Marije pozorni na njihove molitve.«

»Kaj so rekli drugi ljudje, ko so jim povedali za angelovo naročilo?«

»Nikomur niso povedali. Še med seboj so o tem le malo govorili. Samo molili so do utrujenosti«

»Jaz včasih med večerno molitvijo zaspim, če sem utrujen.«

»Tudi jaz zaspim sredi rožnega venca. Ampak Bog to razume.«