II. Drugi večer

Naslednjega dne sta Nika in Miha vsa upehana pritiskala na zvonec. Vso pot sta tekla, da bi imeli več časa za pogovor.

»Včeraj sta rekla, da rada molita. Katero molitvico imata najraje?«

»Sveti angel. To je bila prva molitvica, ki sem jo znala. Moja mama ji reče večerna pesmica,« je hitela pripovedovati Nika. Miha se ni mogel spomniti in je najprej modro molčal, potem pa povedal: »Tudi kadar ne molim svetega angela, vem, da je z menoj. Ko sem se nekoč s kolesom zapodil na cesto, je rekla mama, da me je moj angel varuh zadnji trenutek potegnil proč.«

»Pa, če se vama bi prikazal angel?« sem skušala speljati pogovor na fatimske dogodke.

»Če bi videl angela, bi pokleknil in molil,« se je odločil Miha, a Nika ni bila tako prepričana.

»Mene bi bilo strah,« je rekla.

»Tako sta se obnašala tudi Frančišek in Jacinta, pastirja v Fatimi. Oba sta bila malce preplašena tudi pozneje, ko se jim je prikazovala Marija. Samo najstarejša Lucija je govorila z njo.«

»Mislim, da se tudi Urška ne bi bala in bi govorila z Marijo,« je bil prepričan Miha. Nika je razmišljala naprej:

»Zakaj se Marija ni prikazala predsedniku države in ministrom ali škofu? Ti bi lahko pomagali. Njih bi ljudje bolj poslušali.«

»Kako so pastirčki sploh lahko povedali, kaj jim je naročila Marija? Kako, da so jim verjeli?«

»Ja, taka vprašanja se nam pojavijo. Tudi meni. Toda Marija je vedno, ne samo v Fatimi, izbrala za svoja naročila male ljudi. Otroke. Njihova srca niso pokvarjena. Kar vanje položi Bog, ostane nespremenjeno.«

»Zakaj se je Marija prikazala ravno na Portugalskem? Zakaj ne pri nas?«

»Vedno v zgodovini so se pojavljala obdobja, ko je bila vera preganjana. Tako so na Portugalskem tedaj ukinili cerkvene praznike, prepovedali procesije in zvonjenje, katoliške šole pa zaprli. Toda ljudje na podeželju so kljub močnemu pritisku ostali verni. Fatima je bila precej odmaknjena od sveta, zato so se je spremembe manj dotaknile. Večina ljudi je še vedno verovala v Boga in hodila v cerkev. Zato je Bog poslal pomoč.«

»Kako je bilo takrat v naših krajih?«

»Takrat je tudi pri nas divjala vojna, pozneje so jo poimenovali prva svetovna vojna. Vidva sta premajhna, da bi vedela, kaj je to vojna.«

»Seveda veva, videla sva na TV. Jaz ne maram takih filmov.«

»Takrat pred malo več kot sto leti so ljudje vojno zares doživljali. Trpeli so tudi tisti, ki niso bili na bojiščih. Na vojno so morali njihovi sorodniki. Gledali so trpljenje mater, ko so dobile sporočilo, da so njihovi sinovi padli. Čeprav je ravno v tistem obdobju veliko ljudi zapustilo Boga, so mnogi goreče molili, da bi se končala.«

»Tudi pri nas?«

»Seveda. Tudi moj ded je bil v vojni, a se je vrnil živ. Babica je veliko molila. In tudi moja mama, čeprav je bila še otrok.«

»Toda njim tega ni naročila Marija.«

»Ne, ljudje so molili sami od sebe. Posebno, če jim je bilo hudo. Saj pravi pregovor: Kadar je stiska največja, je Božja pomoč najbližja.«

»Kako pa sta Jacinta in Frančišek vedela, da jih je obiskal pravi angel? Lahko bi se samo kdo oblekel vanj.«

»O tem se bomo pogovarjali jutri. Naj vaju do tedaj varuje vajin angel varuh.«

Valerija Ravbar

I.Prvi večer

Preden sta voščila dober dan, sta Nika in Miha skoraj v en glas vzkliknila: «Pri naših sosedih imajo punčko!« To je bila seveda vesela novica, posebej še, ker se je sestrica pridružila petim bratcem.

»Kako ji bo pa ime?« me je zanimalo. »Marija«

»O, kako lepo ime!«

»Ja, najlepše,« je pritrdila Nika. »Tako je ime tudi moji mami in Jezusovi mami.«

«Naša teta je bila na romanju v Medžugorju. Obljubila je, da bo tudi naju vzela s seboj, ko bova večja. Tam se je Marija prikazala otrokom. Ste vi že bili tam?«

»Seveda sem bila. Ali pa vesta, da se je Marija prikazala tudi pastirjem v Fatimi? Ali sploh vesta, kje je Fatima?«

»Ne,« sta po kratkem premisleku oba odkimala.

»To je na drugem koncu Evrope, na Portugalskem. Fatima je majhen kraj, vsaj pred dobrimi sto leti je bil tak. Leži na visoki planoti, kjer je poleti zelo vroče. Zato nimajo takih bogatih travnikov kot pri nas. Zato so tu ljudje redili drobnico, ki so jo otroci pasli. Pravzaprav so bili otroci, o katerih vama pripovedujem, doma v majhnem zaselku Ajustrel kaka dva kilometra od Fatime.«

»To je tako, kakor če mi rečemo, da smo doma iz Stične, čeprav živimo 4 km proč. Ampak za Stično ve ves svet, za našo vas pa ne«, se je odrezal Miha.

»Točno tako. No, pašnik oziroma globel, kamor so gonili svoje črede, ni bil daleč od vasi. Temu kraju so rekli Irijska globel. Med številnimi pastirji, ki so vsak dan prignali svojo čredo, sta bila tudi Jacinta in Frančišek - brat in sestrica.«

»Tako, kakor sva midva«, sta navdušeno vzkliknila.

»Ja, samo, da je bil Frančišek starejši za dve leti kot Jacinta.«

»Jaz pa sem dve leti starejša od Miha. Ampak se vseeno vedno skupaj igrava. Samo v šoli nisva v istem razredu.«

»No, Jacinta in Frančišek sta bila skoraj vedno v družbi malce starejše sestrične Lucije.«

»Z nama pa je sestrična Urška. Ona naju je naučila dosti stvari, jaz pa sem njo naučila rolati,« se je pohvalila Nika.

»Ja, prav tako kot vi trije ,« sem jima prikimala. »Tudi ti trije fatimski pastirci so bili skoraj vedno skupaj, predvsem pa, ko so pasli ovce.«

»Pri nas nimamo ovc in tudi živine ne pasemo. Najbolj se zabavamo, ko se s sosedovimi igramo na dvorišču.«

»Kaj se najraje igrata?«

»Igramo se zemljo krast, skrivamo se in lovimo.«

»So se tudi fatimski pastirčki igrali te igre ?«

»Mogoče. Zelo radi so imeli igro s kamenčki, gumbi in igro dobitkov. »

»Teh igric ne poznava.«

»Tudi jaz ne. Ali pa imajo pri nas drugačna imena.«

»Midva se zelo rada igrava. Ampak mama nama določi, koliko časa sva lahko na dvorišču. Morava se pripravljati za šolo in tudi doma pomagava pri delu, posebno poleti.«

»Takrat, ko se je dogajala fatimska zgodba, šole niso jemali tako zares kot danes. Če so imele ovce dovolj paše, tudi ni bilo dela z njimi. Tako so imeli pastirčki čas, da so poleg igre tudi veliko molili.«

 »Tudi midva moliva, »sta zagotovila otroka.

»Vem, pa se bomo o tem pogovarjali jutri. Doma morata biti, preden se zmrači, da jih ne bo preveč skrbelo.«

Fatimski pastirji Z Niko in Mihom o Fatimi

Internet kvari babice (uvodna zgodba)

Moje otroštvo je potekalo ob petrolejki. Ne spominjam se, da bi me to kdaj motilo. Ob njeni brleči svetlobi sem se naučila brati in pisati. Predvsem pa je dajala svoj čar večerom, ki smo jih z babico preždeli na kmečki peči. Babica je bila drobcena ženica, sive lase je spletala v kito, ki jo je zvila na temenu. Očal ni nikoli nosila , pomagala si je z nekakšnim monoklom, ki ga je po potrebi odmikala ali približevala očem. Uporabljala ga je, kadar nam je vnukom prebirala zgodbe iz knjig. Toda še lepše so bile tiste, ki nam jih je pripovedovala. To so bili spomini na njeno otroštvo in davno umrle sorodnike. To so bile stare pesmi, ki se jih je na pamet učila v šolskih letih in jih ni nikoli pozabila. Babica nas je naučila večino molitvic. O Mariji in svetnikih nam je pripovedovala, kakor da bi jih bila poznala. V njenih pripovedih so stopili z oltarjev in se nam približali. Vse, kar smo jo vprašali, je znala razložiti tako, da smo bili zadovoljni. Brezmejno smo ji zaupali in ji verjeli. Deda se komaj še spomnim, saj je umrl ko sem imela pet let. Nosil je prekrasne francjožefovske brke. Med prvo svetovno vojno je bil v vojnem ujetništvu v Rusiji. Od tam je prinesel domov nešteto neverjetnih zgodb. O ledeni Sibiriji, kjer so se vozili s sanmi in so jih zasledovali tropi volkov, pa o nepreglednih poljih pšenice, ki so jih revolucionarji zažgali tako, da so lisicam privezali na repe goreče predivo in jih spustili med pšenico. Najbolj nas je prevzela pripoved o Čerkezih, ki naj bi jih srečal in so imeli v glavi eno samo oko. Babica mu je verjela, pa smo mu verjeli še mi. Kar je rekel ded, je bilo sveto. Tako skromen je bil svet našega otroštva, pa je vendar odpiral pred nami ves svet in zgodovino. Predvsem pa budil domišljijo.

Tudi danes v naših sobah stojijo kmečke peči. Bolj za okras, saj babice nimajo ne časa ne volje, da bi na njih posedale z vnuki. Prav tako mi nismo znali prenesti njihovih zgodb svojim vnukom.

Če bi zvečer, ko je vsa družina zbrana doma, vnuki radi izvedeli kaj iz starih časov, jim babica priporoči internet, kjer tako in tako vse piše. Ona si mora pač ogledati nadaljevanko na TV. Ko jih z avtom pelje v glasbeno šolo, bi morda ob znamenjih ob cesti rada rekla nekaj besed, pa so otroci poglobljeni vsak v svoj mobitel. Ne, to res ni priložnost, da bi pripovedovala, kakšna je bila nekoč njena pot v šolo.

Kadar pritečeta na obisk mala nečak in nečakinja, bi rada od mene izvedela vse mogoče, pa se vse prevečkrat konča s tem, da me podučita o novostih pri mobitelu in naročita po spletni pošti kako torbico ali ovitek. Zgodi se tudi, da preprosto buljim v internet in pozabim, da sta pri hiši.

In ob neki taki priložnosti, ko se mi ni ljubilo pogovarjati z njima, je vzkliknil desetletni Miha:

»Internet je pokvaril tudi teto Valčko!«

Ali res? Kaj pa, če bi vsaj za nekaj dni obrnila hrbet internetu in bi se z Niko in Mihom preprosto samo pogovarjali?

Nekaj misli ob koncu

Eno leto po atentatu, 13. maja 1982, je Janez Pavel II. v Fatimi dejal: »Sporočilo fatimske Gospe, čeprav je tako materinsko, je hkrati močno in odločno. Zdi se strogo. Je takšno, kakor če bi govoril Janez Krstnik ob obali Jordana. Vabi k pokori. Opozarja. Kliče k molitvi.« Marija sama je prevzela vlogo starih prerokov in Janeza Krstnika. Pripravljati hoče na Kristusa in njegovo kraljestvo. Veljajo besede msgr. Bertoneja: »Fatima je med modernimi prikazovanji nedvomno najbolj preroška!«

Zelo bogato in raznoliko fatimsko sporočilo je izredno uporabno pri katehezi in pastorali. Za znanega mariologa S. De Fioresa je »živ evangelij in izredno učinkovit poljuden katekizem. Privlačnost Fatime izhaja iz dejstva, da moremo uporabljati njeno zelo jasno in naravno sporočilo [kot pripomoček] za lahko katehezo vsega evangelija in neprekosljivo pastoralno dejavnost.«

Čeprav je preteklo že več kot sto let od fatimskih dogodkov, Fatima ne pripada preteklosti. Po padcu komunizma so se pojavile in razširile nove nevarnosti za vero in sploh človeštvo, npr. teoretični in praktični materializem ter zanikanje krščanskih korenin v Evropi. Zato je po besedah sv. Janeza Pavla II. fatimsko sporočilo »aktualno in nujno bolj kot kdajkoli prej«. Je pravo zdravilo prav za naš čas.

Ko je bil papež Benedikt XVI. na Portugalskem, je 11. maja 2010 v Lizboni pomen fatimskih dogodkov takole ocenil: »Gospod nam je rekel, da bo Cerkev na različne načine vedno trpela do konca sveta. Pri tem je pomembno, da sporočilo, odgovor Fatime, v bistvu ne meri na različne pobožne vaje, ampak na temeljni odgovor, to je stalno spreobračanje, pokora, molitev in tri božje kreposti: vera, upanje in ljubezen … Z eno besedo: prav bistvenega se moramo na novo učiti: spreobrnjenje, molitev, pokora in božje kreposti.«

Na fatimski dan, 13. maja 2010, je isti papež v Fatimi opozoril: »Devica Marija je prišla iz nebes, da bi spomnila na evangeljske resnice, ki so za človeštvo, ki je pozabilo na ljubezen in odrešenje, vir upanja.«

Ko smo prebrali in premislili fatimske dogodke in z njimi povezano svetovno zgodovino, lahko priznamo, da je bila preprosta sestra Lucija izbrana in postavljena na oder sveta kot glavna junakinja. Usoda človeštva dvajsetega stoletja je bila v veliki meri odvisna od njenega uspeha pri širjenju češčenja Marijinega brezmadežnega Srca in od izpolnitve Marijinih prošenj, ki jih je po Luciji posredovala človeštvu. Ne bomo daleč od resnice, če bomo rekli, da je tudi usoda človeštva v 21. stoletju in sploh v 3. tisočletju odvisna od izpolnitve Marijinih prošenj, saj so vse povezane z evangelijem.

Ni dovolj, da smo se seznanili s fatimskimi dogodki. Bog ne potrebuje le takih, ki veliko vedo, ampak še bolj take, ki se po angelovih, Marijinih in Jezusovih navodilih tudi ravnajo. Živ in zelo junaški zgled so nam pastirčki. Nismo jih zmožni v vsem posnemati. Pomembno je, da izpolnimo Božjo voljo, ki je za nas drugačna, kot je bila zanje. Vsaj del njihove gorečnosti pa bi zelo pospešil novo evangelizacijo in z njo rast v veri, upanju in ljubezni. S pomočjo njihovega zgleda in priprošnje bomo lahko storili več in bolje kakor doslej. Tako bo Marijino brezmadežno Srce zmagalo tudi z našo pomočjo.

p. Anton

Zakaj pôzna objava fatimske skrivnosti?

Marsikdo se vpraša, zakaj je bila fatimska skrivnost objavljena tako pozno in zakaj je trajalo tako dolgo, da so bila naročila v zvezi z njo tudi izvršena. Fatimski pastirčki so skrivnost prejeli že 13. julija 1917, izvršilno nalogo v povezanosti z njo pa Lucija 10. decembra 1925 (pet prvih sobot) in 13. junija 1929 (posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu). Mar ne bi pravočasno razkritje skrivnosti ugodno vplivalo na poglobitev verskega življenja, kakor je vplivalo na pastirčke?

Vélika obljuba Marijinega brezmadežnega Srca o pobožnosti petih prvih sobot je bila nakazana že v Marijinem prikazanju 13. julija 1917, v podrobnosti pa jo je Lucija prejela 10. decembra 1925 v Pontevedri v Španiji. Šele 13. septembra 1939 je škof v Fatimi razglasil pobožnost prvih sobot, ko se je že začela druga svetovna vojna. Pri nas jo je razglasil škof dr. Gregorij Rožman leta 1942 in določil, da se po vseh župnijah začne obhajati na 1. soboto v januarju 1943.

Prošnjo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ki je bila nakazana že 13. julija 1917, je sestra Lucija prejela 13. junija 1929 v Tuyu v Španiji. Posvetitev je izvršil šele papež Janez Pavel II. 25. marca 1984 na Trgu svetega Petra v Rimu.

Tretji del fatimske skrivnosti o preganjanju Cerkve in posebej svetega očeta je bil fatimskim pastirčkom razodet prav tako 13. julija 1917, objavljen Cerkvi in svetu pa šele 26. junija 2000.

Glede razkritja treh delov skrivnosti se je Lucija ravnala po Božji volji, ki se je razodevala po dovoljenju iz nebes in po predstojnikih na zemlji. Že ob prejemu 13. julija 1917 je Marija naročila pastirčkom, naj o skrivnosti molčijo, kar so izpolnjevali tudi za ceno velikih žrtev.

Tu seveda nastane vprašanje, zakaj je bila Cerkev (pre)počasna pri uvedbi petih prvih sobot in pri posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu, in vprašanje, ali je bilo to odlašanje v prid zveličanju ljudi. Pristojni škof je fatimske dogodke potrdil kot pristne 13. oktobra 1930, ker je šele v tem letu komisija, ki je ugotavljala pristnost, končala s svojim delom. Razkritje skrivnosti pred tem datumom ne bi bilo smiselno in modro. Poleg tega so morale razmere dozoreti.

O času objave je odločal Bog, ki je deloval po Jezusu Kristusu, Devici Mariji in vidkinji Luciji. Odločali pa so tudi ljudje, zlasti cerkveni predstojniki. Na njihove (ne)odločitve pa smo vplivali tudi mi s svojim grešnim življenjem ter na ta način prispevali k Božji kazni. Značilen primer je druga svetovna vojna. Pravzaprav smo se ljudje z njo sami kaznovali, ker nismo živeli po Božji volji.