Ta mladenič pa je imel zelo dobro
mater, ki je neprestano zanj molila. Ko je uboga žena zvedela za brezbožno delo
svojega sina, se je njeno krščansko materinsko srce kar trgalo. Toda namesto,
da bi prenehala moliti, je svojo molitev še podvojila.
Nekega dne so njenega sina prinesli
domov nezavestnega, žrtev srčnega napada. To pa še ni bilo najhujše, pač pa to,
kar je bilo s srčnim napadom povezano. V svojem besu zoper svete podobe je
mladenič v neki šoli našel križ, ki je bil trdno vzidan. Ker ga ni mogel
izruvati, je ves divji vzel težak kol in z njim začel razbijati razpelo, da je
v kosih padalo na tla. Pri tem brezbožnem delu ga je naenkrat zagrabilo pri
srcu, da se je nezavesten zgrudil na razbite in raztresene koščke Križanega.
Vsi, ki so to videli, so sodili, da je ta srčni napad, ki je fanta privedel do
smrtnih vrat, kazen iz nebes za njegovo brezbožno delo. Ne da se popisati, kako
je trpela uboga mati, ko je sprejela svojega še vedno nezavestnega sina in ko
je slišala, kaj je bilo vzrok, da se je zgrudil nezavesten. Poklicali so
zdravnika, ki je povedal, da je prvi napad minil, a da bi ga drugi napad lahko
stal življenje. Zato mu je treba prizanesti z vsakršnim močnim razburjenjem.
Ko je tedaj mati videla, da sin
živi, je molila k Bogu s slepim zaupanjem, kakor še nikoli, za njegovo
zveličanje, čeprav bi potem, ko bo prišel do zavesti, takoj umrl. Zato je dala
poklicati duhovnika, da bi bil na razpolago, ko bi bolnik prišel do zavesti.
Duhovnik pa, ko so mu povedali, kaj se je zgodilo, ni hotel vstopiti v
bolnikovo sobo, ker se je upravičeno bal, da bi bolnik, ko bi ga zagledal,
takoj začel preklinjati, kakor je bila njegova navada, pa bi zaradi tega umrl,
kot žrtev drugega napada, ki bi bil smrtonosen.
Ravno so se menili o tem, ko je
mladenič nenadno pogledal in pokazal željo, da bi govoril. Zdravnik je hotel to
preprečiti, mati pa ga je, ko je videla njegov nepričakovani smehljaj, pogladila
po glavi in vprašala, kaj bi rad. S komaj slišnim glasom je rekel: »Vse sem
slišal. Hočem duhovnika! Še prej pa bi ti rad nekaj povedal«.
Bolnik je zaprl oči, čez nekaj časa
pa je takole spregovoril: »Mati, zelo se zahvali Bogu za njegovo neskončno usmiljenje
z menoj. Ko sem začel neusmiljeno razbijati tisto razpelo, poln peklenskega
sovraštva, se mi je zdelo, da je Gospodovo obličje zaživelo. To me je še bolj
razkačilo in sem še naprej razbijal sveto podobo. Naenkrat pa so se njegove oči
zazrle vame z izrazom tolikšne miline in ljubezni, da sem z dvignjenim kolom
obstal kakor ohromel! Tedaj sem začutil veliko bolečino, tako silno bridkost ob
pogledu na svojo nehvaležnost, tako kesanje nad svojim početjem, da mi je kol
kar padel iz rok. Nato sem zakričal, proseč Kristusa za odpuščanje. In že nisem
več vedel, kaj se z menoj dogaja. Mati, povej to vsem, da bodo vedeli in
razumeli, kaj je neskončno Božje usmiljenje.« Uprl je pogled v duhovnika, ki se
je približal postelji, in ga prosil, naj mu odpusti. Nato pa je za vedno zaprl
svoje oči, medtem ko je Kristusov služabnik v njegovem imenu brezbožnega
mladeniča odvezal njegovih grehov in mu jih odpustil. Kristus mu je prav gotovo
sam odprl rajska vrata, kakor desnemu razbojniku.
Božja kazen? Nikakor ne! Pač pa
učinek neskončnega Božjega usmiljenja. Dokaz za njegovo neskončno zvestobo, ki
vedno usliši molitev tistih, ki vanj zaupajo. In če to imenujete pravičnost, jo
imenujte pravičnost po Božje, ne pa pravičnost po naši slabosti.
Zdaj pa se moram od tebe posloviti,
dragi bralec. Ne naveličaj se premišljevati, da je Bog dober, zelo dober,
neskončno dober. Da se do nas vede z neskončno obzirnostjo in neskončno
rahločutnostjo. Da je neskončno plemenit in velikodušen, da nikoli ne pozabi na
dano besedo. Da nikoli ne pušča na cedilu tistih, ki vanj zaupajo. Da je
neskončno zvest. Da se ponaša s svojo zvestobo in da ga nobena stvar ne zaboli
bolj, kakor to, če mu ne zaupamo, če nad njegovo zvestobo dvomimo, zaradi česar
lahko pademo v obup, ki temelji na nezaupanju Bogu, kar je največji greh.
Vsak večer vzemi v roke svoje
razpelo ter misli na usmiljenje Boga, ki je zate umrl, da te je odrešil. In če
ti je v korist, ko misliš na njegovo pravičnost, poglej Križanega in hkrati
misli nanjo. Ne pozabi pa popraviti svoje v tem pogledu morebiti malo spačene
misli. Pomisli, če je Bog pravičen, neskončno pravičen, da pa je njegova
pravičnost Božjega, ne našega kova. Pravičnost brez usmiljenja ni Božja
pravičnost.
»Mislite na to, da je Gospod dober!
Dobro mislite o njem!« To so prve besede v duhoviti Knjigi modrosti. »In iščite
ga s preprostim srcem!« - to je: ponižno! »Razodeva pa se tistim, ki vanj
zaupajo!«
Če boš dobro mislil o njem, boš imel
zaupanje vanj. In čimbolj ga boš spoznal, tembolj boš o njem razmišljal! Zakaj
on je neskončno dober, zakaj on je neskončno zvest! In če boš imel zaupanje
vanj, te ne bo stalo reči: »Zgodi se tvoja volja!« Saj namreč veš, ker je tako
dober in zvest, bo vse tako storil in uredil, kakor je zate najboljše. In tako
bo tvoja molitev postala učinkovita!
Zaupaj v Boga in nikoli ne boš trpel
pomanjkanja: »Kdor v Gospoda zaupa, ne bo nikoli prikrajšan!« »V tebe, Gospod,
sem zaupal in vekomaj ne bom osramočen!«
pisatelj:
C. M. de Heredia; prevajalec: France Ksav. Kremžar; prilagoditev besedila: dr.
Marko Kremžar in p. Anton Nadrah
