POGLOBIMO SE V OČENAŠ (9) Daj nam danes naš vsakdanji kruh (3)

Naš vsakdanji kruh so tudi naši bližnji. Človek ne more živeti brez bližnjih. Je družabno bitje in potrebuje sovrstnike. Tudi v tej značilnosti se zrcali človekova bogupodobnost. Bog je eden v treh osebah. Ena oseba se zrcali v drugi in ena se dopolnjuje v drugi. Človek potrebuje svojega bližnjega, da lahko zraste v zrelo človeško osebnost. Ni dovolj, da ima ob sebi živali, ni dovolj, da jih ima rad. Ob sebi potrebuje človeka, da vidi, kakšen je človek. Od človeka se nauči govoriti, pisati, ljubiti. S človekom vstopa v odnos. Samo navzočnost v človeški družbi naredi in vzgoji človeka. Znani so nekateri primeri, ko so se otroci izgubili in za dolgo zašli med živali. Če so preživeli v njihovi družbi, so sprejeli njihove navade in njihov način življenja. Če so jih kasneje našli, jih je bilo skoraj nemogoče naučiti govoriti in se človeško obnašati.

Človek je bitje odnosov. Zato so tudi odnosi naš vsakdanji kruh. V odnosih se brusimo, oblikujemo, zorimo. Odnosi nam pomagajo rasti v horizontalni smeri. Se pravi, v odnosu do soljudi. Ti so osnova za vse druge odnose. Če človek zna vzpostaviti ljubeč odnos do bližnjega, bo sposoben prav razumeti in ceniti predmete, rastline in živali. Ko živi odnos z bližnjim, bo spoznal, da ta odnos vsebuje poslušanje in govorjenje. Ni dovolj samo ukazovati, potrebno je tudi poslušati in ubogati. Tega se v odnosu do živali ne da doživeti. Človek je živali lahko samo gospodar, ne more pa je poslušati in ubogati. To ne pomeni, da lahko gospodar z živaljo naredi, karkoli hoče. Tudi živali, rastline in predmete je potrebo spoštovati, ceniti. Ne prihajajo iz moje roke, ampak iz Božje.

Tudi odnos do Boga ima svoje korenine v medčloveških odnosih. Človek, ki je zgradil zdrave in odgovorne odnose s svojimi vrstniki, je sposoben razumeti, odkrivati in poglabljati odnos do Boga. To je sveti Benedikt dobro razumel. Med svoje menihe je sprejemal samo tiste, ki so bili zreli ljudje, se pravi, ki znajo graditi dobre medčloveške odnose. Najprej jih je preizkušal v odnosih, šele potem jih je sprejel in začel uvajati v šolo za službo Gospodu. Še posebno zrelost je zahteval od tistih, ki so želeli v samoto z Bogom. Šele ko so bili izurjeni v odnosih z brati in Bogom, jim je dovolil, da so vstopili v samoto, kjer so bili sami s svojim Bogom.

Tudi dom je človekov vsakdanji kruh. Dom je pojem za varno ognjišče, kjer živi in ustvarja v krogu svojih najdražjih. Potrebno je, da imaš dom. Čeprav ima ta pojem v različnih civilizacijah različno vsebino, pomeni neko varnost, zavarovanost in intimnost. Tudi nomadi si zgradijo kolibe iz vej in v njih živijo svoje družinsko življenje. Vanjo spravijo svoje imetje in tam preživljajo najlepše trenutke svojega življenja. Nihče nima pravice, da jim kolibo razdere in jih prežene drugam, pa čeprav niso na zemlji, ki bi bila popolnoma njihova. Dom ni zidana hiša, dom je vse, kar spada v družinsko življenje. V dom spada očetova delavnost in moč, materinska požrtvovalna ljubezen in otroška iskrenost ter čistost.

V pojem dom pa ne spada samo domača hiša ali koliba ali dežela. K domu spada tudi poslednji dom, kamor položijo človeka po smrti. Zelo nečloveško je, če kdo komu v celoti odreče njegovo poslednje bivališče. Pravica do lastnega groba je pravica vsakega človeka. Nekatera afriška ljudstva imajo vrednoto poslednjega bivališča tako visoko postavljeno, da jim pomeni več kot družinska hiša ali koliba. Prah si in v prah se povrneš, je Bog rekel človeku. Svoj zadnji dom ima v zemlji. Seveda, razne tradicije poznajo različne oblike zadnjega počivališča. Toda pošteno je, da vsak človek prejme svoj zadnji dom ter da njegovi bližnji zanj vedo in skrbijo.

Ko uživamo naš vsakdanji kruh, ima ta tudi okus spoštovanja. Človek je vreden spoštovanja. Bog ga je spoštoval in cenil. Ko ga je ustvaril, se ga je razveselil in rekel, da je zelo dober. Bog človeka tako spoštuje, da mu tega, kar mu je podaril, nikoli ne bo več odvzel. Čeprav človek svobodno voljo uporablja kdaj sebično in napak, mu je Bog ne bo nikoli okrnil ali odvzel. Bog človeka v celoti spoštuje, čeprav je njegov Stvarnik in gospodar. Tudi ljudje smo dolžni drug drugega spoštovati, in to ne glede na to, kakšen je kdo. Spoštovati koga, pomeni sprejeti njegovo drugačnost. Drugačnost nam ne sme biti ovira v odnosih, marveč možnost, da doživljamo bogastvo različnosti.

p. Branko Petauer

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo.

Napredovali smo po zaslugi neke redovne skupnosti kar za 5 zrn. Bog povrni vsem, ki vztrajate. Molitev je zelo pomemben apostolat za duhovne poklice. Od števila in gorečnosti novih duhovnikov, redovnikov, redovnic, misijonarjev in članov svetnih ter drugih ustanov je zelo odvisna vernost slovenskega naroda v prihodnosti. Dobra molitev najprej nas same spreminja, da rastemo v svetosti in to svetost izžarevamo v okolico. »Žetev je velika, delavcev pa malo,« ugotavlja Jezus. Naroča nam: “Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo.” Zato vztrajajmo!

Zmaga Marijinega Srca in svetovni mir

Marijina napoved v drugem delu fatimske skrivnosti »končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce« vliva ljudem upanje. Papež Benedikt XVI. je leta 2010 ob obisku Fatime zaželel, naj priprava na stoletnico prikazovanj fatimske Gospe pomaga do zmage Marijinega brezmadežnega Srca. Marijino brezmadežno Srce torej še ni zmagalo, vsaj v polnosti ne. Za kakšno zmago gre?

Najprej je s temi besedami napovedana zmaga nad vojnami, ki preprečujejo svetovni mir. Poglejmo Lucijino razlago, ki povezuje zmago Marijinega brezmadežnega Srca s spreobrnjenjem Rusije in z obdobjem miru: »'Končno – to je po vsem tem – bo zmagalo moje brezmadežno Srce'; nad vsemi temi vojnami, ki so razrvale svet zaradi zablod, ki jih je razširila Rusija.«

»'Svetu bo podeljeno nekaj časa miru.' Ta obljuba miru se nanaša na vojne po vsem svetu, ki izhajajo iz zablod, kakršne je razširila Rusija. Posvetitev je javno opravil papež Janez Pavel II. v Rimu 25. marca 1984 pred kipom Marije, češčenim v kapelici prikazovanj v Irijski globeli v Fatimi. Sveti oče je najprej pisal vsem škofom in jih prosil, naj se mu pridružijo v dejanju posvetitve. Namenoma je naročil, naj pripeljejo kip v Rim, da bi jasno pokazal: pred kipom naj se opravi posvetitev, za katero je Marija prosila v Fatimi.

Vsi vemo, da je takrat bil eden najbolj kritičnih trenutkov v zgodovini človeštva. Takrat sta se med seboj sovražni velesili oboroževali in načrtovali jedrsko vojno. Ta bi uničila svet, če ne vsega, pa dobršen del (…) Kdo, če ne Bog, je zmožen njihove misli, voljo in vest privesti do takšne spremembe brez strahu in bojazni pred uporniki iz njihovih vrst in pred tujci? Bog sam je deloval s svojo močjo in privedel vse, da so sprejeli takšno spremembo z mirom, brez upiranja, brez nasprotovanja in pogojev.«

Nekoliko naprej vidkinja nadaljuje:

»Po vsem tem so še slepci, ki ne vidijo ali nočejo videti in pravijo: še so vojne po svetu, Marija pa je obljubila mir. Da, Marija je obljubila mir glede vojn po vsem svetu, ki jih pospešuje brezbožni komunizem, ne pa glede državljanskih vojn, ki so vedno bile in bodo, dokler Bog ne bo spremenil tega sveta.«

Še enkrat Lucija pojasnjuje isto besedilo:

»'In svetu bo podeljeno nekaj časa miru.' Ta obljuba se nanaša na vojne, ki jih brezbožni komunizem pospešuje po vsem svetu. Glede teh vojn, pravi Gospa, bo njeno brezmadežno Srce zmagalo; pravzaprav govori o tem.«

Posvetitev Rusije 1984 je tako odstranila resno grožnjo tretje svetovne (atomske) vojne in sprožila padec komunizma, proces spreobrnjenja Rusije ter nekaj časa trajajoči svetovni mir, čeprav državljanske vojne še trajajo in bodo trajale. V Sovjetski zvezi je leta 1985 postal generalni sekretar komunistične partije Mihail Sergejevič Gorbačov, ki je leta 1988 postal tudi nominalni šef države. Z njim se je začel razkroj komunizma in decembra 1991 tudi razpad Sovjetske zveze. To je na zunaj vidna zmaga Marijinega brezmadežnega Srca, ki je obljubljena le za nekaj časa.

Zmaga Marijinega Srca in življenje iz vere

Druga, globlja zmaga Marijinega brezmadežnega Srca pa je zmaga v človekovem srcu in v skupnostih, ki se ravnajo po Božji volji. Sestra Lucija tako razlaga ob besedah »'Imeli bodo mir,' ta mir je sad našega srečanja z Bogom, če zvesto in vztrajno izpolnjujemo njegovo postavo – Božje zapovedi.«

Kardinal Joseph Ratzinger kot prefekt Kongregacije za verski nauk leta 2000 takole razmišlja: »Ob koncu bi se rad dotaknil še neke druge ključne besede te 'skrivnosti', besede, ki je po pravici postala slavna: 'Moje brezmadežno Srce bo zmagalo'. Kaj to pomeni? Za Boga odprto srce, očiščeno z gledanjem na Boga, je močnejše kakor pa puške in vsakovrstno orožje. Marijin 'fiat', beseda njenega srca, je preokrenila svetovno zgodovino, ker je privedla Odrešenika v ta svet – ker je v prostoru tega 'da' Bog mogel postati človek in ostane zdaj tako za večno. Zlo ima moč v tem svetu, to neprenehoma vidimo in izkušamo: moč ima, ker se naša svoboda vedno znova pusti odtrgati od Boga. Toda odkar ima Bog sam človeško srce, in je tako obrnil človekovo svobodo k Bogu, nima svoboda za zlo nič več zadnje besede. Od tedaj naprej velja beseda: 'Na svetu boste imeli stisko, toda zaupajte, jaz sem svet premagal' (Jn 16,33). Fatimsko sporočilo nas vabi, naj se zaupamo tej obljubi.«

Že kot papež Benedikt XVI. je v uvodni besedi v knjigo Zadnja fatimska vidkinja, zapisal:

»Kakor povzetek in dragocen pečat se mi je v spomin vtisnila tolažeča obljuba svete Device: 'Moje brezmadežno Srce bo zmagalo.'«

Papež Janez Pavel II. je dejal: »Kristus bo zmagal po Mariji. Kristus želi, da je njegova Mati udeležena v zmagah Cerkve, tako danes kot jutri.-“

p. Anton

Drugi del fatimske skrivnosti in druga svetovna vojna

Neznana svetloba je napovedala drugo svetovno vojno.

Besedilo, ki govori o 'neznani svetlobi' in spada v drugi del fatimske skrivnosti, napoveduje drugo svetovno vojno in druge kazni. Lucija ga je posredovala v tretjem in četrtem Spominu:

»Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove pregrehe z vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.«

Noč z 'neznano svetlobo' je bila med 25. in 26. januarjem 1938. V Sloveniji so začetek “neznane svetlobe” videli nekoliko pred 21. uro in je trajala več ur. V Evropi je bila vidna od 20.45 do 1.15 s kratkimi presledki. Tega znamenja niso v vseh deželah videli na enak način in ob istem času. Ves severni del neba od Vzhodne Evrope do Kanade je bil do velike višine močno ožarjen, kakor da bi šlo za odsev velikanskega požara. Močni sij je prehajal od temno rdeče do modre barve.

Časopisi so o tem pojavu poročali naslednji dan. Zvezdoslovci so ga imeli za izredni severni ali polarni sij. Pomen neznane svetlobe je leta 1938 spoznala samo Lucija, saj drugi še niso vedeli, da je bilo to svetlobno znamenje napovedano 13. julija 1917 v Fatimi. Lucija je tretji Spomin napisala šele 31. avgusta 1941, ljudje pa so zanj zvedeli leta 1942.

Fatimska vidkinja se glede izrednega nebesnega znamenja, prvih sobot in posvetitve Rusije v tretjem Spominu takole pogovarja s svojim škofom:

»Prevzvišeni gospod škof! Sami veste, da je Bog pred leti pokazal to znamenje, ki so ga astronomi hoteli imenovati severni sij. Zdi se mi, da bodo ugotovili, če bodo dobro preiskali, da ni bil to, kar so rekli, niti ne bi mogel biti tak sij v obliki, kot se je prikazal.

Pa naj bo, kar hočejo. Bog ga je uporabil, da bi mi dal razumeti, da bo Njegova pravica udarila narode, krive za spopad, zato sem začela vztrajno prositi za zadostilno obhajilo ob prvih sobotah in za posvetitev Rusije. Moj namen je bil doseči usmiljenje in odpuščanje za ves svet, še prav posebno pa za Evropo. V svojem neskončnem usmiljenju mi je Bog dal čutiti, da se je ta strašni trenutek približeval, in Vi, prevzvišeni, dobro veste, kako sem ga napovedovala. Naj še rečem, da pokora in molitev, opravljeni na Portugalskem, nista ublažili Božje pravice, ker nista bili združeni s kesanjem in poboljšanjem. Upam, da Jacinta prosi za nas.«

Leirijski škof Alberto do Amaral je 1978 zapisal:

»Pred dvema letoma sem se srečal z znamenitim nemškim znanstvenikom in doktorjem, ki se imenuje Otto Bohr. Ta mi je zatrjeval, da tako on kakor mnogi njegovi kolegi priznavajo, da niso zmožni znanstveno pojasniti pojava, ki ga nekateri površno imenujejo polarni sij.«

Tudi če bi šlo za severni ali polarni sij, bi bil znamenje za drugo svetovno vojno že zato, ker ni šlo za navadni polarni sij, ampak za nekaj izrednega. Poleg tega je bilo to znamenje več kot dvajset let prej napovedano. Hitler je zasedel Avstrijo 11. marca 1938, 44 dni po svetlobnem znamenju. Lucija ima ta datum za začetek druge svetovne vojne, torej še pod papežem Pijem XI., kakor je Marija napovedala 13. julija 1917 v Fatimi.

Druga svetovna vojna je doslej najstrahotnejša vojna človeštva, saj je terjala okoli 55 milijonov mrtvih, 35 milijonov ranjenih in okoli 2 milijona pogrešanih. Nacisti so v času druge svetovne vojne od 1939 do 1945 umorili v koncentracijskih taboriščih kakih 4 do 6 milijonov judovskih in najmanj pol milijona nejudovskih zapornikov.

Zelo številne so bile žrtve tudi med civilnim prebivalstvom. Ko je bilo vojskovanje na vrhuncu, se je na strani sil osi bojevalo več kot 20 milijonov vojakov, na strani zavezniških sil pa skoraj 40 milijonov. Po ocenah iz leta 1945 so stroški vojskovanja znašali 1154 milijard ameriških dolarjev, vojna škoda pa 230 milijard ameriških dolarjev.[1]

Po besedah Tarcisija Bertoneja spada dvajseto stoletje »med najbridkejša stoletja v človeški zgodovini in je doseglo svoj vrhunec v atentatu na 'preblagega Kristusa na zemlji'.«

Po Marijini napovedi v Fatimi do druge svetovne vojne ne bi prišlo, če bi katoličani prejemali zadostilno sveto obhajilo na prve sobote v mesecu in bi skupaj s papežem vsi škofje Rusijo pravočasno posvetili Marijinemu brezmadežnemu Srcu, ljudje pa bi morali prenehati z velikimi grehi žaliti Boga. Prvi pogoj je bil v času pred drugo svetovno vojno izpolnjen le zasebno in v majhni meri, saj pristojni leirijski škof Jožef da Silva sploh še ni vpeljal pobožnosti petih prvih sobot na fatimski način, drugi in tretji pogoj pa sploh nista bila izpolnjena.

Jacinta misli na drugo svetovno vojno.

Povrnimo se v leto 1917. V tretjem Spominu je Lucija zapisala, da je nekega dne šla v Jacintino hišo, da bi bila malo pri njej. Našla jo je, ko je zelo zamišljena sedela na postelji. Vprašala jo je:

»'Jacinta, kaj premišljuješ?'

'Mislim na vojno, ki se bo začela. Toliko ljudi bo umrlo! In skoraj vsi bodo šli v pekel. Mnogo hiš bo podrtih in mnogo duhovnikov ubitih. Glej, jaz pojdem v nebesa. In ti, ko boš videla ponoči tisto svetlobo, ki se bo prej prikazala, tudi ti zbeži gor!'

'Saj veš, da v nebesa ni mogoče zbežati?'

'Res je, ne moreš. A ne boj se! Jaz bom v nebesih veliko prosila zate, za svetega očeta in za Portugalsko, da vojna ne pride sem,[2] in za vse duhovnike.'«

Sploh je bila Jacinta večkrat zelo zamišljena. Na Lucijino vprašanje, na kaj misli, je neredko odgovorila:

»'Na vojno, ki bo prišla, in na toliko ljudi, ki bodo umrli in šli v pekel. Kakšna škoda! Če bi nehali žaliti Boga, se vojna ne bi začela in ne bi prišli v pekel.'

Včasih je tudi rekla:

'Žal mi je zate, Frančišek in jaz greva v nebesa, ti pa boš ostala tukaj sama. Prosila sem našo Gospo, da bi tudi tebe vzela v nebesa, a hoče, da še nekaj časa ostaneš tukaj. Ko se bo začela vojna, se ne boj. V nebesih bom prosila zate.'«

---

[1] Podatki so povzeti po Kroniki človeštva, prevod dela: Die Chronik der Menschheit, Mladinska knjiga 1996, 971.

[2] Kljub velikim nevarnostim je bila Portugalska obvarovana skozi vso drugo svetovno vojno.

Ogenj je prizanesel Marijinemu kipu

Dogodki so se odvili v španski vojaški bazi v El Gelosu, sedežu brigadne oklepne pehote, ki je blizu prestolnice. Po poročanju agencij Infovaticana in Religión en Libertad je izbruhnil požar, ki ga je bilo težko obvladati in je uničil dobršen del okoliškega rastlinstva. Ko so vojaki pogasili ogenj, so bili zelo presenečeni, saj so v središču požgane površine zagledali nepoškodovan kip lurške Matere Božje! Presenečenje je bilo še toliko večje, ko so vojaki opazili, da ognjeni zublji niso ožgali trave blizu kipa in da je bil obdan z vazami, zvrhano polnimi nepoškodovanih rož, kakor da bi ognjeni zublji spoštovali prostor okrog kipa.

Požar je bil 30. julija leta 2015. Preiskava je razpršila sleherni dvom. Zlahka so ugotovili, da je bila zemlja popolnoma ožgana, prizaneseno pa je bilo delu površine blizu kipa.