Ko
se človek odloči za samovoljo, naleti na težave, ki se mu stavijo druga na
drugo. Težava je v tem, da ne razume, zakaj prihajajo težave. Še bolj tišči v
samovoljo in je trdno prepričan, da dela prav, da se uresničuje in postaja
samostojen. Da, res postaja »samostojen«, ali bolje rečeno, sam, osamljen. Ni
naslonjen na Boga, zato omahuje zdaj na levo zdaj na desno.
Iskrena
Božja želja je, da bi se tudi na zemlji uresničevala Božja volja, Božji načrt s
stvarstvom. To pomeni, da Bog želi tudi v časnem stvarstvu uresničiti svoj
načrt, kolikor je mogoče. Seveda v vsej popolnosti se ne da, ker je stvarstvo
minljivo. Stvari nastajajo, se razvijajo, umirajo in propadajo. Človek v tem
stvarstvu ni izjema. Nekaj posebnega pa je človekova svobodna volja, ki jo je
Stvarnik položil v našo naravo. To je še en dejavnik, ki ga je potrebno
upoštevati, ko ocenjujemo, kako se uresničuje Božja volja. Človek ima toliko
svobode, da se lahko odloča kakorkoli. More se odločiti tudi za dejanja, ki mu
niso v prid. Seveda je pri vsem tem odgovornost v celoti človekova. Za zlo, ki
ga zadene, ne more kriviti Boga. Sam se je svobodno odločil za slabo, zato so
tudi posledice omenjenega dejanja slabe. Človek mora biti toliko pokončen, da
prizna svojo lastno odgovornost pri takem dejanju. V praksi pa se pogosto
dogaja prav obratno. Ko pridejo težave, človek obdolži Boga, da je on kriv
vsega. Jezi se nad Bogom, zakaj ni preprečil stiske in trpljenja. Toda pomni,
človek! Popolnoma svoboden si! Bog ne želi posegati v tvojo svobodo, ne želi ti
je omejevati. Kar ti je podaril, noče vzeti nazaj. Želi biti do konca pošten in
ti pustiti vso svobodo.
Odločitev
za Božjo voljo je pot približevanja temu, kar Bog želi uresničiti v nas in z
nami. To je pot največje usklajenosti in izogibanje težavam, kolikor je na
zemlji mogoče. Bolj ko je ta odločitev iskrena in trdna, bolj lahko človek
uživa življenje. To pomeni, da se svobodno odloči za to, kar ga najbolj
izgrajuje in izpopolnjuje. Ko se odloči za izpolnitev Božje volje, lahko čuti
usklajenost s tem, kar nosi zapisano globoko v notranjosti svojega bitja. To je
skladnost z Božjim načrtom v človeku. V duši postane miren, čuti se popolnoma odgovornega
za to, za kar se je odločil. Ni mu žal, da je tako storil. Čuti, da je
življenje postalo polno in koristno.
Toda
to ni popolnost, ki jo bomo zaživeli v nebesih. Ker je ta svet nepopoln, se
pojavljajo težave in trpljenje. Mogoče zaradi nepopolnosti nagibov in
odločitev, lahko pa zaradi nepopolnosti tvarnega stvarstva. Trpljenje je
navzoče v našem življenju. Ne moremo ga popolnoma zaobiti, ne črtati iz našega
bivanja. Jezus nam je z svojim zgledom pokazal, da tudi trpljenje lahko postane
način izpolnjevanja Božje volje na zemlji. Vanj lahko svobodno vtkemo ljubezen.
To dejanje doda trpljenju drugo kvaliteto. Trpljenje ni več samó zlo, ki
človeka muči, lahko postane daritev in sodelovanje pri delu odrešenja. To ne
pomeni, da je treba trpljenje iskati ali si ga narediti. Človek je pravzaprav
poklican, da se trpljenju izogne. Bog nas ni na svet postavil zato, da bi
trpeli. On želi, da bi nam bilo lepo, želi, da bi ta svet pravično uživali.
Toda če se trpljenju ne moremo izogniti, nas uči, naj ga z ljubeznijo
sprejmemo. To je najbolj koristno. Če se trpljenju upiramo, povečamo trpljenje
sebi in ga povzročimo tudi tistim, ki so z nami. To pa ni Božja volja.
Jezus
je v svojem življenju veliko trpel. S tem nam je pokazal, da se trpljenju ne
moremo izogniti, a dal nam je zgled, kako ga lahko v življenju posvetimo. On,
ki je bil pravi Bog in pravi človek, nam je pokazal, da je mogoče tudi tisto,
kar Bog ni načrtoval s stvarstvom, narediti za orodje odrešenja. Ljubezen, ki
je najbolj nebeška, najmanj okužena z izvirnim grehom, je tisto sredstvo, ki
lahko še tako veliko trpljenje spremeni v zasluženje za nebesa.
Človek
je po izvirnem grehu postal na nek način »kratkoviden«. Ne vidi več pred seboj
ne Boga ne drugih stvari. Želja biti z Bogom je stopila po izvirnem grehu v
ozadje, ali vsaj v vrsto s stvarmi sveta in drugimi željami. Izpolnjevanje
Božje volje postane težavno, ker se je treba odločati. Tisto, kar je resnično
dobro, ni bolj v ospredju, kot vse drugo. Postalo je nekoliko zakrito med
ostalimi željami. Odločanje postane neke vrste pretehtavanje, kaj je tisto, kar
človeka najbolj privlači. Ker je »kratkoviden«, ne vidi vedno resničnega
dobrega. Tudi minljive in malo vredne stvari postanejo privlačne in človeka
nagovarjajo. Včasih postanejo tako prepričljive, da premamijo človeka, da jih
izbere. Toda niso krive stvari, da se človek težje odloča, kriv je nered v
človeku.
Iskanje
Božje volje na svetu je težavno, ker je treba izbirati pogosto tudi tisto, kar
ni v skladu s človeškim naravnim hotenjem. Izbiranje vključuje tudi odpoved. Ko
se odločim za eno usmeritev, se hkrati odpovem vsem drugim izbiram. To pogosto
postane neke vrste žalost, ko premišljuješ, kaj vse si pustil ob strani. Toda
izbira je sad svobodne volje, zato je odgovorna in ima težo v človekovem
življenju. S tem človek postaja pokončen in samozavesten. Če izbere slabo, pa
ostane osramočen in brez volje do življenja.
V
nebesih ne bo tako. Tam bodo zemeljski miki odstranjeni, ne bo jih več. Zato bo
tisto resnično dobro vedno v ospredju. Človek bo sposoben izbrati le Boga, ker
bo v popolnem soglasju z Bogom. Popolnoma naravno bo, da je to, kar Bog hoče,
resnično najboljše. V sebi bo imel moč izbrati vedno resnično dobrino. Vse to,
kar nam tukaj otežuje odločanje, bo tam odstranjeno. Spoznanje bo popolno, zato
se ne bo mogoče motiti. Tukaj na zemlji pa nam naše delno spoznanje, onemogoča
odločanje za najboljšo možnost. Pogosto ne vemo, za kaj se odločamo. Ne zmoremo
vsega predvideti in se jasno zavedati vseh posledic kake odločitve. Manjka nam
»daljnovidnosti« in globljega vpogleda v stvari.
Hrepenenje
po nebesih je zapisano v človekovo globino. To vidimo iz tega, kako radi bi ,
da bi nam bilo lepo. To hotenje ni nekaj površinskega, marveč prihaja iz
globine človekovega bivanja. Odraža se v človekovem teženju za uživanjem in v
težnji za urejenim življenjem. Uživanje ni nekaj samo po sebi slabega. To
teženje je Bog položil v nas, da bi nas vedno vleklo hrepenenje po nečem lepem,
dobrem in resničnem. Toda to dobro, lepo in resnično po padcu ni več samo Bog.
Lahko so to stvari tega sveta, telesni užitki, lahko celo grešne izbire. Ker
pogosto nismo sposobni videti daleč naprej, nam trenutno dobro pomeni
izpolnitev vsega hrepenenja. Na prvi pogled je izbira čudovita, osrečujoča,
toda ko se odločimo, se pokaže, da nismo izbrali resnično dobrino. Užitek je
bil samo trenuten. To, kar človek pričakuje, se niti ni uresničilo ali pa je
prehitro minilo. Zato z grenkobo v srcu išče nov užitek. Ker je bil razočaran,
ne more več seči po pravih užitkih, išče uživanje in srečo vedno niže. Tako se
oddaljuje od prave sreče in se peha za kratkotrajnimi nadomestki. Ti želje po
uživanju ne potešijo, temveč jo samo znižujejo. V človeku se podzavestno naseli
nek strah, kaj če mi bo življenje ušlo, minilo brez lepote in sreče. Nadomestki
postajajo zato vedno bolj taki, ki so trenutno pri roki in ne skrbno izbrani in
pretehtani.
Hrepenenje
po uživanju je odraz človekovega teženja po popolnosti. Tudi izbira resnične
dobrine človeka popolnoma ne osreči. Naša končnost nas omejuje, da bi popolno
dobrino, ki je Bog, v celoti lahko uživali. Zato tudi po izbiri resnične
dobrine ne postanemo popolnoma potešeni. Še vedno ostaja neka neizpolnitev ali
strah, da bo stanje uživanja minilo. Toda za kristjana je jasno, da so stanja
blaženosti ali Božje bližine, samo predokus tega, za kar smo ustvarjeni. Misel
svetega Avguština nas tolaži in hkrati opogumlja. Nemirno je človekovo srce,
dokler se ne spočije v Bogu.
p. Branko Petauer
