Bog odgovarja tudi z molkom

Bog na naše prošnje pogosto odgovarja z molkom. Lahko smo tega Božjega molka sami krivi, ker naša prosilna molitev ni bila takšna, kakršna bi morala biti. Lahko pa je naša molitev v redu, a Bog vseeno molči, včasih celo zelo dolgo. Tu gre za Božjo skrivnost, ki je ne moremo do konca doumeti. Bog nam hoče s tem svojim molkom pomagati, da duhovno napredujemo, da prerastemo svoj način gledanja, da se postavimo na Božje stališče. Priti moramo do te stopnje, da bomo v molitvi prosili za tisto, kar nam hoče dati Bog. To je za nas najboljše.

Če Bog na našo prosilno molitev molči, to ne pomeni, da se je od nas oddaljil, da nas je zapustil. Božji odgovor z molkom je način, kako nas je Bog v tem trenutku uslišal. Nemški teolog Karl Rahner pravi: »Dokler so naše roke sklenjene – sklenjene tudi sredi najstrašnejšega propadanja –, dotlej nas obdaja – nevidno in skrivnostno, toda resnično – Božja naklonjenost; in ko padamo v brezno in smrt, padamo v resnici le v brezno večne ljubezni.«

Molitev mora imeti potrebne pogoje

Bog ne usliši tistega, ki nasprotuje njegovim načrtom (prim. Job 38,2), onega, ki nasprotuje njegovim izvoljenim (prim. Joz 24,10), brezbožnega, krivičnega, nezvestega (prim. Jer 3,4s; Oz 8,2s; Mal 2,17; Job 27,8s; Prg 15,29). Značilno pravi Bog po preroku Izaiju:                            »Četudi še toliko molite, vas ne poslušam: vaše roke so polne krvi« (Iz 1,15).

Podobno po preroku Miheju: »Nekega dne bodo vpili h Gospodu, pa jih ne bo uslišal; takrat bo skril pred njimi svoje obličje, zavoljo zločinov, ki so jih izvršili« (Mih 3,4).

Tudi Nova zaveza govori o vzrokih, zakaj naša molitev večkrat ni uslišana. To je zaradi kakšne pomanjkljivosti pri prosilcu: »Če pa komu izmed vas manjka modrosti, naj si jo izprosi od Boga in mu jo bo dal, saj jo rad da vsakomur, ne da bi mu kaj očital. Prosi pa naj jo v veri in nič naj ne omahuje; omahljivec je namreč podoben morskemu valu, ki ga veter vzdiguje in premetava. Tak človek naj ne pričakuje, da bo kaj prejel od Gospoda« (Jak 1,5–7).

»Prósite, pa ne prejmete, ker prosite s slabim namenom, zato da bi potešili svoja poželenja« (Jak 4,3).

»Preljubi, če nas pa naše srce ne obsoja, se lahko zanesemo na Boga in dobimo od njega vse, za kar ga prosimo, ker se držimo njegovih zapovedi in delamo, kar mu je všeč« (1 Jn 3,21s).

Da bo naša molitev uslišana, se moramo najprej spreobrniti. Prositi je treba brez omahovanja, z zaupno vero in dobrim namenom. Spolnjevati je treba vse Božje zapovedi. Dalje je treba Boga prositi po njegovi volji: »Zanesemo se, da nas usliši, kadar ga prosimo po njegovi volji. In če vemo, da nas v vsem posluša, kadar ga česa prosimo, tudi vemo, da že imamo, kar smo ga prosili« (1 Jn 5,14s).

Nobena dobra prosilna molitev ni izgubljena

Neki redovnik navaja lepo primero, ki nas pri 'neuslišani' prošnji usmerja k potrpežljivosti: »Molitev večkrat občutim kot pogozdovanje. Sadiš drevesa, pa ne boš videl in užil njihovih sadov. Veš pa, da bodo nekomu potrebna in da mu bodo koristila. Človek je pač tako ustvarjen, da rad vidi sadove svojega dela; v njih vidi svojo uresničitev. Molitev pa je večkrat skregana z logiko 'uspešnosti' in 'učinkovitosti'. Zato je razumska logika lahko večkrat velika ovira molitvi.«

Jezus uči, da »vsak, kdor prosi, prejme« (Lk 11,10). Bog prosilno molitev vedno usliši, da so le izpolnjeni pogoji, ki so potrebni za dobro prosilno molitev. Usliši pa jo pogosto drugače, kakor si mi zamišljamo. Ne gre za obljubo avtomatičnega prejema prav tistega, kar prosimo.

Jezus po Mateju govori splošno o »dobrem«: »Koliko bolj bo vaš Oče, ki je v nebesih, dajal dobro tem, ki ga prosijo« (Mt 7,11). Po Luku Jezus zaključi govor o molitvi z besedami, ki poudarjajo Svetega Duha kot Očetov dar tistim, ki se na Očeta obračajo s prosilno molitvijo: »Če torej vi, ki ste hudobni, znate dajati svojim otrokom dobre reči, koliko bolj bo nebeški Oče obdaril s Svetim Duhom tiste, ki ga prosijo« (Lk 11,13).

Že v Stari zavezi je Bog po preroku Jeremiju govoril izgnancem v Babilonu: »Če me boste klicali in boste prišli molit k meni, vas uslišim. Če me boste iskali, me boste našli. Da, iščite me z vsem svojim srcem, in dal se vam bom najti, govori Gospod« (Jer 29,12–14).

Toda Bog ni uslišal vsake prošnje. Pisatelj Žalostink toži: »Z oblakom si se ogrnil, da molitev ni predrla« (Žal 3,44).

Zakaj Bog naših molitev ne usliši?

Bog nam večkrat ne da tistega, za kar ga prosimo.

Sv. Ivana Frančiška Šantalska je živela v srečnem zakonu globoko krščansko življenje in se odlikovala v dobrodelnosti. Bila je pripravljena na velike žrtve, a ne na največjo. Štirinajst dni po rojstvu njene zadnje hčerke je njenega moža po neprevidnosti ustrelil neki sorodnik. Po tednu dni je umrl. Ob njem je Ivana molila: »Gospod, vse mi vzemi, le njega mi pusti!« A ni bila uslišana in je pri 28 letih postala vdova s štirimi otroki. Ko je udarec prebolela, se je posvetila molitvi in pokori. Pod vodstvom sv. Frančiška Saleškega je dozorela v svetnico in ustanoviteljico sester obiskovalk, ki skrbijo za bolnike in reveže ter za vzgojo ženske mladine.

Neuslišane prošnje današnji človek pogosto doživlja kot veliko težavo za svojo vero. Večkrat mu je to izgovor, da opusti versko prakso in končno vero v Boga. Pravilni odgovor daje Jezus v svoji molitvi na Oljski gori. Kdo je v tako težkem položaju, kakor je bil on? Zunanji izraz tega silnega trpljenja je bil krvavi pot. Njegova duša je bila žalostna do smrti. Molil je: »Aba! Oče, vse ti je mogoče! Daj, da gre ta kelih mimo mene, vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti!« (Mr 14,36).

Besede »vendar ne, kar jaz hočem, ampak kar ti« je Jezus spolnjeval vse življenje, saj je bilo spolnjevanje Očetove volje celo njegova jed. V očenašu je učil, naj molimo:

»Zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji.«

Jezus kljub silno težkemu položaju vnaprej sprejema Očetovo voljo. Takšna pripravljenost za spolnjevanje Očetove volje je poseben Očetov dar, za katerega je treba prositi in z njim sodelovati. To izraža tudi Jezusovo naročilo: »Čujte in molite, da ne pridete v skušnjavo! Duh je sicer pripravljen, a telo je slabotno« (Mr 14,38). Moliti moramo, da nam ne bo v pogubo, če ne bomo uslišani tako, kakor sami želimo.

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Napredovali smo za 3 zrna. Molimo in se žrtvujemo za duhovne poklice (za mlade, ki se odločajo, za bogoslovce in duhovnike, redovnice in redovnike ter misijonarje) in njihovo stanovitnost. To pomeni tudi molitev za dobre in požrtvovalne družine in sploh za našo domovino, da bi se spreobrnila in živela po Kristusovem evangeliju. Potem bo vseh duhovnih poklicev dovolj. Eno zrno na plakatu vsebuje 500 rožnih vencev ali 500 delavniških mašnih daritev ali ustreznih drugih molitev ali žrtvovanje svojega trpljenja v ta namen. Bog povrni vsem, ki vztrajno sodelujete. Dobro je, če se v molitvi združi več oseb v molitveno skupino. Najbolje, da mi občasno sporočate molitvene sadove na: Anton.Nadrah@rkc.si

V času državljanske vojne v Španiji (1936–1939)

Med »čistilno akcijo«, katere cilj je bil očistiti mesto vseh verskih simbolov in predmetov, so anarhisti skušali prevrniti Marijin kip, pa ni šlo! Lahko bi rekli, da ga je skrivnostna moč držala trdno na mestu. V tistem trenutku se je v svojem fanatizmu eden od napadalcev povzpel na podstavek kipa, da bi ga obglavil. Uspelo mu je, v veliko veselje njegovih tovarišev, ki so evforično izražali svoje sovraštvo do vere okrog obglavljenega Marijinega kipa.

Čez kakšen teden je anarhist obiskal zdravnika in mu pokazal svojo bolno roko … Ob pogledu nanjo, je zdravnik osuplo vzkliknil: »To so vendar madeži gobavosti.« Zdravnik, vedno bolj osupel, skuša poiskati vzrok bolezni: »Ste bili v stiku z gobavci?« Ne! »Ste bili v stiku s tujci, ki so prišli iz Afrike ali Azije?« Ne! »Kdaj ste opazili madeže na roki?«

Ob tem vprašanju nesrečnež bruhne v jok in pove, da so se ti znaki pojavili na dan, ko je obglavil Marijin kip.

Duhovni boj v središču 'fatimske šole' Pogovor z nadškofom Turnškom za revijo Fátima Luz e Paz

Dr. Marjan Turnšek je spregovoril v intervjuju za revijo Fátima Luz e Paz o aktualnosti fatimskega sporočila, ki ga v Sloveniji intenzivno živijo. Pogovarjala se je Cátia Filipe.

Fatima Luz e Paz (FLP) – Kako ste v Sloveniji preživeli slovesnost stote obletnice prikazovanj?

Marjan Turnšek (MT) – V Sloveniji smo se pripravljali na slovesnost stote obletnice z romanjem kipa Naše Ljube Gospe od maja do oktobra 2016, in to je bilo za mnoge vernike čudovito in milosti polno doživetje. To vse je bilo kakor pravi misijon Naše Ljube Gospe v Sloveniji.

Slovesnost stote obletnice se je začela z obhajanjem spokorne pobožnosti prvih sobot, v mnogih občestvih od januarja do maja, v drugih od maja do oktobra. Mnoge molitvene skupine so molile rožni venec vsak trinajsti dan v mesecu v svojih cerkvah. Pomenljiva je bila tudi pobuda, med katero so družine sprejele manjši kip Naše Ljube Gospe iz Fatime od maja do oktobra 2017 in nato molile rožni venec pred kipcem. Bila so številna romanja v Marijina središča, tudi v Fatimo. V vsaki škofiji je bila med majem in oktobrom vsak mesec škofijska jubilejna slovesnost. 14. oktobra smo obhajali slovesnost stote obletnice na narodni ravni v stiškem samostanu. Na to slavje so bili povabljeni tudi Hrvatje, od katerih se je te slovesnosti udeležilo skupaj s petimi škofi nad dva tisoč verniki. Skupaj je bilo prisotnih približno šest tisoč romarjev. Tako smo imeli tudi resnično slovesni zaključek jubilejnega leta, resnično bogat z duhovnimi milostmi.

(FLP) – Kaj ostaja po slovesnosti stote obletnice?

(MT) – V novembru 2017 je bilo vseslovensko romanje v Stično v zahvalo za vse duhovne milosti. Nekatere molitvene pobude bodo ostale žive tudi v prihodnje. Fatimsko sporočilo – Molite, molite in darujte žrtve za mir in spreobrnjenje grešnikov! – je v Sloveniji zelo močno. Spokorna pobožnost prvih sobot bo ostala še naprej. Prizadevamo si tudi za to, da bi se pripravile majhne skupine »pastirčkov«, ki naj bi skupaj molile in naprej razširjale fatimsko sporočilo.

(FLP) – Je fatimsko sporočilo aktualno in ali lahko ostane živo še nadaljnjih sto let?

(MT) – Verjamem, da fatimsko sporočilo praktično nima konca in bo ostalo aktualno vse do konca sveta. Zlo je realnost v našem svetu in bo tudi ostalo, toda tudi dobro je realno in močno in Bog bi rad, da bi vsi sodelovali pri pozitivni spremembi sveta z dobrim, ki ga imamo.

(FLP) – V maju nas je spomnil papež Frančišek na to, da »imamo Mater«. Kako lahko odgovorimo na poziv, ki nam ga je zapustila Naša Ljuba Gospa v Fatimi?

(MT) – Otroci izkazujejo svojo ljubezen svoji materi s pokorščino njenim besedam, njenemu načinu življenja, tako tudi mi to vršimo v odnosu do naše nebeške Matere. Verjamem, da bi bilo Naši Ljubi Gospe všeč, ko bi videla, kako se bojujemo proti vsakršnemu zlo in delamo dobro; duhovni boj je namreč v jedru »fatimske šole«.

(FLP) – Fatimsko sporočilo je sporočilo miru. Ali lahko svet, ki je poln konfliktov, najde tu rešitev?

(MT) To, kar Marija pravi, je resnično! Nobena druga rešitev za konflikte ne obstaja kakor molitev in žrtev; molitev rožnega venca in žrtvovanje vsakodnevnega življenja. Vse to vodi k spreobrnjenju, najprej nas samih, nato pa tudi drugih. Zlo se lahko premaga samo z dobrim.