Napisala je več pisem papežem

Po Marijinem naročilu je bilo Lucijino življenjsko poslanstvo širjenje pobožnosti do Marijinega brezmadežnega Srca. Da bi to kar najučinkoviteje izpolnjevala, je poleg vsega drugega napisala več pisem papežem, a vsaj uradno ji niso odgovarjali in njenih prošenj večinoma niso upoštevali. Bila je vztrajna do nadležnosti, ker se je zavedala, da je to zanjo Božja volja. Tako je 2. decembra 1940 v pismu prosila papeža Pija XII., da bi pobožnost petih prvih sobot potrdil in razširil na ves svet in da bi skupaj z vsemi škofi sveta posvetil svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije. Na koncu pa je dodala prošnjo:

»Sedaj mi dovolite, sveti oče, da Vam predložim še eno prošnjo, ki je samo goreča želja mojega ubogega srca: da bi bil praznik v čast Marijinemu brezmadežnemu Srcu dovoljen za ves svet kot eden glavnih praznikov svete Cerkve.«

V zadnjem dolgem pismu Janezu Pavlu II. je s. Lucija prosila za razglasitev pastirčkov Jacinte in Frančiška za blažena. Verjetno je tudi to pismo vplivalo na potek postopka.

Hkrati je v njem prosila papeža, da bi rožni venec postal bogoslužna molitev. Msgr. Bertone je povedal: »Kadar je sestra Lucija molila rožni venec, je kar žarela. Molila ga je leta 2000 s papežem, ko so bili za jubilejno leto v Rimu navzoči škofi, s pomočjo radijske zveze med Coimbro in Svetim Petrom. Pred vatikansko baziliko je stal kip fatimske Matere Božje (...) Spominjam se te misli sestre Lucije: 'Rožni venec je najlepša molitev, ki nas jo je naučilo nebo; molitev, ki nas vodi k boljšemu spoznavanju Boga in njegovega odrešenjskega dela v Kristusu.«

Kakšen lep ideal je biti križana s Kristusom!

Sestra Lucija je 1954 v pismu duhovnemu voditelju patru Joséju Bernardu Gonsalvesu zaupala:

»Ko sem prejela milost, da sem vstopila v Karmel, in so me peljali v celico, sem ob vhodu za nekaj trenutkov uprla oči v velik križ brez Božje podobe. Križ mi je razprostiral svoje roke v objem. Častita mati prednica me je vprašala: ‘Ali veste, zakaj je ta križ tu brez podobe?’ Ne da bi mi dala čas za odgovor, je dodala: ‘Da se boste na njem križali.’

Kakšen lep ideal je biti križana s Kristusom! Naj me On napoji z nespametjo križa! V tem je skrivnost moje sreče – nič drugega hoteti ne želeti, kot ljubiti in trpeti iz ljubezni.«

Za petdesetletnico prikazovanj, 13. maja 1967, je bila sestra Lucija ponovno v Fatimi, kjer je govorila s papežem Pavlom VI. V Fatimi je bila tudi leta 1982 in se je pogovarjala s papežem Janezom Pavlom II., prav tako 13. maja leta 2000 ob razglasitvi pastirčkov Frančiška in Jacinte za blažena.

»Razglasitev pastircev za blažena je zaznamovala pomembno obdobje v življenju sestre Marije Lucije. Bila je praznik za njeno srce! Od tedaj je bila bolj krhka, bolj odvisna od drugih, naredila je vse, kar je zmogla, in se izogibala 'dajanju pobud'. Poslovila se je od papeža in od Fatime! In zdi se, da sta oba sanjala, da bi se tja vrnila … Ganljivo je bilo, kako se je na smrtni postelji odzvala na ime Fatima. To ime jo je spominjalo na toliko reči!!!«

Iz Fatime se je maja 2000, kjer je bila na razglasitvi Frančiška in Jacinte za blažena, vrnila izredno utrujena, vendar srečna. V Fatimi je veliko hodila po krajih, ki so bili povezani z njenim otroštvom in s prikazovanji angela in Device Marije. Imela je vedno hujše bolečine v nogi, kar je izhajalo iz težave v hrbtenici. Sestre so jo vozile na vrt z vozičkom, po hiši pa je hodila opirajoč se na sosestro in z berglo. S smislom za humor je prebrodila težke situacije.

Poglejmo še nekaj pričevanj predstojnice Celine:

»Seznam tistih, ki so skoraj v 57 letih, ko je živela tukaj, obiskali naš karmel zaradi nje, bi bil zelo dolg! Ona pa je vedno našla razlago: 'To je zaradi Device Marije.' Z enako preprostostjo in zavzetostjo je govorila s kardinalom ali z našim vrtnarjem, ko sta se na njegovo veliko veselje srečala ob njenem sprehodu po vrtu! Zanjo so bili vsi sestre in bratje, deležni ljubezni skupnega Očeta.«

»Svoje delo je opravljala zelo natančno in vestno. Lahko bi mislili, da je zato, ker je doživela milost toliko izjemnih dogodkov, ki ji jo je podelilo nebo, živela umaknjeno življenje, zunaj našega običajnega sveta! Ne. Kot karmeličanka je živela bistvo Pravila, ki nam nalaga, 'naj živimo v pokorščini do Jezusa Kristusa' in 'dan in noč premišljujemo Gospodovo postavo,' niti se ni izogibala tistemu, za kar je bila zadolžena niti ni bila v tem kaj manj marljiva. Ko je delala, je bila zaprta vase, ves čas je molila, s srcem je bila pri Bogu. Ko je delo zaključila, se je umaknila v celico ali v skupne prostore, kjer se je posvetila svoji osebni zadolžitvi, pisanju, ko je odgovarjala na številna pisma ali pa pisala svoji zadnji dve knjigi Spominov!«

V karmel je vstopila z 41 leti, na višku moči

Maja 1946 se je vrnila iz Španije v domovino, v samostan dorotejk Vilar. Obiskala je Fatimo, se udeležila kronanja milostnega kipa v kapeli prikazovanj in pokazala kraje prikazovanja angela in Marije. Ko je videla na novo pozidani karmeličanski samostan, se je v njej prebudila nekdanja želja, da bi postala karmeličanka. Napisala je nekaj prošenj za prestop v karmeličanski red, a ni dobila odgovora. Nato je pisala papežu Piju XII., ki je naročil škofu iz Porta, naj odredi, da se ji dovoli vstop v karmel. Potrebno je bilo še drugo papeževo naročilo, da se je škof odločil ukrepati. Tako je 25. marca 1948 s papeževim dovoljenjem prestopila v strožji red bosonogih karmeličank, ki je na Portugalskem ponovno oživel. Odšla je v karmel svete Terezije v mestu Coimbra.

Dan redovne preobleke je bil 13. maja 1948. Dobila je ime sestra Marija Lucija Jezusova in brezmadežnega Srca. Začela je leto kanoničnega noviciata in 31. maja 1949 izpovedala večne zaobljube. Potem je še leto dni ostala v noviciatu, da je utrdila svojo formacijo kot karmeličanka. Po tem obdobju je stopila v skupnost, v kateri je imela do smrti isto celico. Tu je v molitvi in pokori živela do smrti 13. februarja 2005. Izvrševala je različna dela v hiši in na vrtu.

Predstojnica karmela v Coimbri Marija Celina križanega Jezusa je v knjižici Sestra Lucija, naši spomini nanjo, o njej zapisala:

»Kot karmeličanka je živela običajno življenje – tako kot druge – in uresničevala vodilo: 'Na zunaj kot druge, na znotraj kot nobena druga!' Ni bila prav krepkega zdravja, ves čas je bila namreč slabokrvna. Ker pa je imela močno voljo, se ni pritoževala niti ni delala iz muhe slona. Vse do konca je brez dramatiziranja in celo s humorjem prenašala bolezenske tegobe. Pogosto je imela vrtoglavice, ki jih je imenovala 'mareos', po špansko, vendar je znala relativizirati in govorila 'glava nima pameti …' ali pa 'noge so vrtoglave! …' (…)

V karmel je vstopila z 41 leti, na višku moči. Opravljala je različna dela, vsa skrajno vestno. Od leta 1954 do leta 2000 je bila, razen tri leta, svetovalka. Več let je bila zadolžena za vodenje vrtnih del; zelo zavzeto, lahko celo rečemo z nežnostjo, je skrbela za čebelnjake, obenem pa je bila odgovorna tudi za zaloge (shrambo) in del garderobe. Vse to je dosegla zaradi svoje velike delovne vneme in redoljubnosti, na zunaj in na znotraj. Bila pa je tudi svetal zgled, ko jo je katera od sosester prosila, naj ji drugje priskoči na pomoč. Zelo mirno in ne da bi pokazala jezo, je spustila iz rok svoje delo in šla pomagat sosestri. Tako je bilo, dokler so ji noge še služile. Če so jo iz obednice, shrambe ali kuhinje za kaj prosile, ko je pisala v svoji celici, je takoj prihitela na pomoč. S posebno ljubeznijo je z rožami krasila podobo Device Marije.

Vedno je imela v vsem rada popolnost in ni marala odlašanja. Bila je zahtevna, ko je bilo potrebno (…) Rada je poučevala in je imela za to poseben dar.«

S posebnim veseljem in uspešnostjo je poučevala tehniko vezenja z zlato nitjo. Sosestre je naučila izdelovati rožne vence in jih je tudi sama izdelovala vse do smrti.

»Tako je živela, popolnoma naravno vpeta v skupno življenje, zvesta celotnemu urniku skupnosti, dokler so ji moči to dopuščale, in je bila z vsem srcem udeležena pri preprostih radostih, skrbeh in težavah, s katerimi se je srečevala skupnost.«

V Španiji je pri dorotejkah preživela 25 let

Lucija je bila v Vilaru rešena mučnih izpraševanj. Dokončala je tri razrede ljudske šole ter se naučila kuhanja in šivanja. Dne 24. avgusta 1925 ji je škof José da Silva podelil zakrament svete birme. Takrat jo je obiskala njena mati. Po dolgem pogovoru s škofom je ugodila prošnji hčerke, da bi smela stopiti v samostan k dorotejkam.

Že pred prihodom v zavod dorotejk je razmišljala o redovniškem poklicu. V zavodu se je najprej zanimala za karmeličanke v Lisieuxu v Franciji, a se zaradi tujega francoskega jezika zanje ni odločila. Zgled vzgojiteljic in hvaležnost sta vplivala, da se je končno odločila za vstop k dorotejkam. Dne 25. oktobra 1925 je odšla v hišo postulata v mestu Pontevedra v Španiji, ker so bile na Portugalskem vse redovne ustanove ukinjene. Tam je ostala do julija 1926. Poleg priprave na noviciat se je morala naučiti španskega jezika. Dne 10. decembra 1925 se ji je v celici prikazala Devica Marija z Jezuščkom v naročju in ji dala naročila glede obhajanja petih prvih sobot.

Kljub temu da je bila daleč od doma, se je razvedelo med ljudmi, da v samostanu živi vidkinja Lucija iz Fatime. Mnogi so se prizadevali, da bi jo videli in z njo govorili. Če se je le dalo, se je temu izognila. Nekoč je na ulici srečala nekaj ljudi, ki so jo vprašali, kje je samostan, v katerem živi vidkinja iz Fatime. Prijazno jim je povedala za pot in jim hkrati rekla, da je ob tem času ni doma. Vprašali so jo še, kakšna je videti, v upanju, da jo bodo morda srečali na ulici. Lucija je odgovorila: »Takšna kot jaz,« in je nadaljevala svojo pot.

Od 20. julija 1926 dalje je bila v hiši noviciata v španskem mestu Tuy, kjer je 2. oktobra 1926 dobila redovno obleko in začela noviciat. Po dveh letih noviciata je 3. oktobra 1928 izpovedala začasne, 3. oktobra 1934 pa, ob navzočnosti svoje matere, večne zaobljube. V Tuyu se ji je 13. junija 1929 prikazala Presveta Trojica in Devica Marija, ki je sestri Luciji posredovala naročilo o posvetitvi Rusije Marijinemu brezmadežnemu Srcu. V Tuyu je ostala do leta 1946.

V Španiji je pri dorotejkah preživela in poučevala 25 let, dve leti pa nato na Portugalskem. Bila je z veliko spretnostjo učiteljica ročnih del. Živela je po samostanskem geslu: »Božja volja je moj raj.« V tem času je bila v zvezi s prikazovanji v Fatimi večkrat zaslišana, napisala je številna pisma in svoje Spomine o fatimskih dogodkih, o Frančišku in Jacinti ter o fatimski skrivnosti

Poslanstvo Lucije po letu 1917

Lucija je odšla od doma

Preden je Lucija šla od doma, je v spremstvu neke gospe obiskala svojega škofa in se v popolnem zaupanju z njim pogovorila. Škof ji je naročil tajnost in ji položil na srce, naj bo dobra.

Jacinta je pred svojo smrtjo v bolnišnici v Lizboni vztrajno prosila, da bi poklicali kanonika dr. Formigona, da bi mu posredovala dve sporočili, ki jih je dobila od Device Marije. Prvo se je nanašalo na Lucijo. Marija ji je sporočila, da ji v domačem kraju pretijo velike nevarnosti. Zato naj Lucija premisli in prične bolj goreče življenje. Nekateri so po prikazovanjih imeli Lucijo za svetnico, kar je predstavljalo resno nevarnost za ponižnost vidkinje.

Mati jo je kot trinajstletno najprej napotila k neki gospe v Lizbono, kjer se ni dobro počutila in se je vrnila domov. Nato jo je po posredovanju leirijskega škofa Joséja da Silva poslala v oddaljeni dekliški zavod redovnic dorotejk v kraju Vilar, ki je danes del mesta Porto na severu Portugalske. Takrat je bila stara dobrih štirinajst let. Škof je upal, da se bo s tem zmanjšal obisk romarjev v Fatimo, kar pa se ni zgodilo.

V šestem Spominu je Lucija zapisala, zakaj se je škof odločil za Porto:

»Takrat še nisem razumela, vendar mi je danes že zadosti jasno, da je želel škof, naj grem v Porto predvsem zato, da je laže presojal vse dogodke v Fatimi. Tako se je laže tudi odločal in izražal svoje mnenje. Hotel me je imeti v svoji bližini pod nadzorstvom oseb, ki jim je zaupal, ki so ga o vsem, kar je zadevalo mene, tudi obveščale in je tako laže razumel vse dogodke.«

Lucija se je dan pred odhodom z bolečim srcem poslovila od vseh ljubljenih krajev, v prepričanju, da zadnjič hodi po njih: od Cabesa, Valinhosa, farne cerkve, od očeta in Frančiška na pokopališču, od domačega vodnjaka ter od vseh domačih. Tega dne je doživela Marijino prikazanje, ki bi ga lahko imenovali »sedmo prikazanje«.

Od doma je odšla v spremstvu svoje matere in nekega delavca 17. junija 1921 že ob dveh zjutraj v prepričanju, da za vedno zapušča svojo domačo hišo. V drugem Spominu je zapisala:

»Šli smo mimo Cove da Iria, da sem se od nje zadnjič poslovila. Tam sem zadnjikrat zmolila svoj rožni venec. Ko je bilo še mogoče videti kraj, sem se ozrla in vzela od njega zadnje slovo.«

Da bi ostala popolnoma nepoznana, so ji dali novo ime Maria das Dores (Marija bolečin). Prepovedano ji je bilo govoriti o svojem izvoru in zlasti o fatimskih dogodkih. Ni smela hoditi domov in le redko ji je bilo dovoljeno pisati domačim. Vendar je bila zadovoljna in srečna.

Razgrnil je svojo »tilmo« in odtlej naprej častijo Marijino podobo

»Ne čudite se, da sredi zime v Kastilji cvetijo vrtnice.« S to skrivnostno podobo je papež Frančišek pokazal na Marijino materinstvo, ki je bilo razodeto v prikazovanjih sv. Janezu Diegu v 16. stoletju v Mehiki. Tam Devico častijo kot »Našo Gospo iz Guadalupe«, Kraljico obeh Amerik. Papež je jasno povedal, kaj pomeni evangelizirati v znamenju tega materinstva.

Spomnil se je četrtega prikazanja Device Marije sv. Janezu Diegu – bilo je pozimi –, in čudeža, ki ga je Marija pojasnila z besedami: »Te raznovrstne vrtnice, ki jih boš nesel škofu, so dokaz in znamenje …«

Janez Diego je nabral vrtnice v svojo »tilmo«, laneno tuniko. Ko jo je pred škofom razgrnil, je bila vanjo na nerazložljiv način vtisnjena podoba Device. Še danes jo častijo v svetišču v Guadalupi.

Zenit.org