Vir največje sile (4) Jezusov nauk o molitvi

Če pridemo v knjigarno, kjer prodajajo verske in druge knjige, ki več ali manj govorijo o molitvi, bomo našli tam celo vrsto različnih tri - in devetdnevnic k raznim svetnikom, ki so postali deležni časti oltarja. Odkrili bomo lahko tudi veliko drugih molitvenikov in premišljevanj. Če pa bomo iskali knjige, ki obravnavajo zgolj prosilno molitev, bomo videli, da jih je zelo zelo malo. In vendar je bila molitev, katero je javno in osebno učil Gospod svoje učence, ravno prosilna molitev, kar lahko razberemo iz evangelijev.

Le skrbno preberimo evangelije pa bomo videli, da je naš Gospod Jezus Kristus, čeprav je neposredno in posredno učil kreposti, ki jih je treba gojiti, vendar veliko bolj naglašal vero in molitev ter o tem dal premnogo krasnih dokazov z besedo in zgledom. Večkrat je Kristus že v svojih pridigah govoril o molitvi; in zgodilo se je, da je »nekoč na nekem kraju molil, in ko je nehal, mu je rekel eden izmed njegovih učencev: 'Gospod, nauči nas moliti!'«

Ko so ga ob tej slovesni priliki nekako službeno vprašali o tem, o čemer je že toliko govoril, Gospod ni rekel: »Posvetite se premišljevanju in kontemplaciji,« marveč je učencem takole odgovoril: »Oče naš, ki si v nebesih, posvečeno bodi tvoje ime; pridi k nam tvoje kraljestvo; zgodi se tvoja volja kakor v nebesih tako na zemlji. Daj nam danes naš vsakdanji kruh; in odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom; in ne vpelji nas v skušnjavo; temveč reši nas hudega. Amen« (Mt 6,9–13).

Ob dveh priložnostih so okoli stoječi mogli čisto jasno spoznati, kako je naš Gospod molil, kar nam razkrivajo tele besede evangelija:

Ko je Jezus stal ob Lazarjevem grobu, je takole molil: »Oče, zahvaljujem se ti, da si me uslišal. Jaz sem vedel, da me vedno uslišiš [kadar molim], toda zaradi okoli stoječega ljudstva sem rekel, da bi verovali, da si me ti poslal« (Jn 11,41–42).

Dalje je svojim učencem na Oljski gori rekel: »Sedite tukaj; medtem pojdem tja in bom molil.« Nato je šel malo naprej, padel na svoj obraz in molil: »Moj Oče, če je mogoče, naj gre ta kelih mimo mene; vendar ne kakor jaz hočem, ampak kakor ti« (Mt 26,36–39).

Če sedaj razčlenimo molitev očenaša, ki jo je Kristus svoje učence uradno in slovesno učil, vidimo, da je sestavljena iz sedmih prošenj. Tudi Kristusova molitev ob Lazarjevem grobu je bila prošnja, še več: Kristus v njej pravi, da ga Oče vselej usliši, kadar ga kaj prosi.

Končno je Kristusova molitev na Oljski gori bila neprestana prošnja, ponavljana cele tri ure smrtnega boja.

Iz tega torej sledi, da je bila molitev, ki jo je Kristus z besedo in zgledom učil in ki nam jo sporočajo tudi sveti evangeliji, predvsem prosilna molitev.

Sveta Cerkev, zvesta razlagalka Kristusovega nauka, ima tri uradne knjige, s katerimi vernike uči, kako naj molijo. Te knjige so: brevir, mašna knjiga (misal) in obrednik (ritual). V njih je torej cerkvena molitev trajna in neprestana prošnja po Kristusu. Vse te knjige so ena sama prošnja, ki se vselej končuje z besedami: »Po Kristusu, našem Gospodu. Amen«. Prosilna molitev je torej uradna cerkvena molitev.

Molitev je potrebna, kakor bomo videli še drugje. Zato nas je Kristus učil kar najbolj preprosto moliti. Vsi, prav vsi, znamo že od nežnih otroških let moliti, ker molitev, ki nas jo je Kristus učil, ni nič drugega kakor prošnja k Bogu, ki je naš Oče; in zato, kakor hitro znamo prositi, znamo tudi moliti. To knjigo smo napisali zato, da bi se bralec po njej prepričal, da molitev sploh ni težka, temveč zelo lahka, tako lahka, kakor je lahko prositi. Pri tej prošnji ni razloga za zadrego, kakor pri kakšni drugi, ker se v njej obračamo na Boga, ki je naš Oče. Molitev k Bogu Očetu je največja sila, ki jo more imeti kak človek, kajti če je uspešna, položi v prosilčeve roke vso Božjo vsemogočnost.

V evangelijih je polno zgledov, na katerih vidimo, kako učinkovita je ta izredna sila, ki Boga ne le gane, da nam da vsakdanjih, potrebnih stvari za življenje, ampak da celo v nekem smislu razveljavi naravne zakone, ki jih je sam postavil, da stori čudež. To seveda ne pomeni, da bi Bog moral zato, da bo naša prošnja uspešna, redno delati čudeže; navadno zadošča, da uravna po svoji previdnosti drugotne vzroke dogodkov in dejanj. Kadar pa to, kar prav prosimo, zahteva pravi čudež, ga Bog stori, da izpolni dano besedo.

Da pa se prepričamo, da je Učitelj ta svoj nauk učil ne le z besedo in zgledom, ampak da je, če je bilo treba, svojo obljubo tudi izpolnil, naj navedemo nekaj primerov iz evangelijev.

Sveti Matej nam pripoveduje o gobavcu, ki se je vrgel pred Gospoda in mu rekel: »Gospod, če hočeš, me moreš očistiti!« (Mt 8,2–3). Tukaj imamo primer najbolj preproste prosilne molitve; gobavec, ves prekrit z ranami, trdno veruje, da ga more Kristus ozdraviti, če le hoče. Za tako hipno ozdravljenje ne zadoščajo naravna sredstva, temveč je treba, da Bog uporabi posebno moč. Jezus se niti za hip ne obotavlja podeliti mu, kar prosi, že zaradi njegove vere. Stegne roko, se ga dotakne in pravi: »Hočem, bodi očiščen!« In v hipu je bila njegova gobavost ozdravljena. Bog je torej svojo obljubo izpolnil: »Karkoli boste prosili, verujte, da boste prejeli!« Vse to se je zgodilo v nekaj trenutkih. Gobavčeva vera je bila velika, zato je bil tudi odgovor na njegovo prošnjo tako hiter. Gobavčeva molitev je nekako sprožila Božjo vsemogočnost, in uspeh je bil – čudež.

Drug primer! Gre za pogana, rimskega stotnika (Mt 8,5–13). Imel je mrtvoudnega služabnika; šel je k Odrešeniku, mu razodel svojo stisko v trdni veri, to se pravi, v popolnem zaupanju, da mu bo pomagal. Kristus njegovo prošnjo usliši in služabnik je v trenutku ozdravljen. Evangelij nam to pripoveduje takole: »Ko je prišel v Kafarnaum, je pristopil k njemu stotnik in ga prosil: 'Gospod, moj služabnik leži doma mrtvouden in zelo trpi'. Jezus mu je rekel: 'Pridem in ga ozdravim.' A stotnik mu je odgovoril: 'Gospod, nisem vreden, da greš pod mojo streho, ampak reci le besedo in moj služabnik bo ozdravljen. Zakaj tudi jaz, ki sem pod oblastjo in imam vojake pod seboj, rečem temu: 'Pojdi' in gre. In drugemu: 'Pridi' in pride. In svojemu služabniku: 'Stori to' in stori. Ko pa je Jezus to slišal, se je začudil in rekel svojim spremljevalcem: 'Resnično, resnično, povem vam: 'Tolike vere nisem našel niti v Izraelu!' Nato je rekel stotniku: 'Pojdi, in kakor si veroval, se ti naj zgodi!' In služabnik je ozdravel tisto uro.«

Zopet se je izpolnila Gospodova beseda: »Karkoli boste prosili z vero in ne da bi dvomili, boste prejeli«.

Še en primer! (Mt 15,22–28): K Jezusu je prišla Sirofeničanka, poganka. Njena molitev je polna vere in zaupanja, ne zase, kakor je bila pri mrtvoudnem, marveč za hčer. »In glej, prišla je žena Kananejka iz tistih krajev in zavpila: 'Usmili se me, Gospod, Sin Davidov! Mojo hčer zelo muči hudi duh!' Toda Jezus ji ni nič odgovoril. In pristopili so njegovi učenci ter ga prosili: 'Odpravi jo, ker vpije za nami!' On je odgovoril: 'Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.' Ona pa je padla predenj in rekla: 'Gospod, pomagaj mi!' Odgovoril je: 'Ni prav, da bi se kruh vzel otrokom in vrgel psom.' Ona pa je rekla: 'Da, Gospod, saj tudi psički jedo od drobtinic, ki padajo z mize njih gospodarjev.' Tedaj ji je Jezus rekel: 'O, žena, velika je tvoja vera; zgodi se ti, kakor želiš!' In od tiste ure je bila njena hči zdrava«.

Ko je Jezus govoril: »Vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo« – tedaj ni napravil nobene izjeme: pa naj bi bil prosilec Jud ali Rimljan ali Kananejec. In tako je Kristus tej ženski, občudovaje njeno vero, takoj podelil, kar je prosila, in napravil celo čudež, ne toliko v prid tej, ki je verovala, marveč v prid hčerki, najsi je ta verovala ali ne, ko pa je mati, polna vere, zanjo prosila.

Učiteljev nauk o molitvi pa bi ostal nepopoln, če bi ne navedli dveh lepih mest, kjer Jezus izrecno razlaga svoje misli o moči, ki jo ima molitev.

Sveti Luka (11,5–10) nam pripoveduje, da je Jezus po razlagi očenaša svoj nauk takole nadaljeval: »Kdo izmed vas bo imel prijatelja in bo šel k njemu o polnoči ter mu rekel: 'Prijatelj, posodi mi tri hlebe, ker je moj prijatelj prišel k meni s pota, pa nimam kaj položiti predenj', pa bi oni znotraj odgovoril: 'Ne delaj mi nadlege; vrata so že zaprta in moji otroci z menoj v postelji; ne morem vstati in ti dati' – povem vam, četudi ne bo vstal in mu dal, ker je njegov prijatelj, bo vendar zaradi njegove nadležnosti vstal in mu dal, kolikor potrebuje. In jaz vam pravim: 'Prosite in se vam bo dalo; iščite in boste našli; trkajte in se vam bo odprlo. Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.«

Da bi svoje učence poučil, kako je prav, da vedno molijo in ne odnehajo, jim je povedal tole priliko, ki prejšnje potrjuje (Lk 18,1–7): »V nekem mestu je bil sodnik, ki se ni bal Boga in se ni menil za ljudi. In bila je v tistem mestu neka vdova, ki je hodila k njemu in mu rekla: 'Pomagaj mi do pravice proti mojemu nasprotniku.' Nekaj časa ni hotel; potem pa je rekel sam pri sebi: 'Čeprav se ne bojim Boga in ne menim za ljudi, bom vendar tej vdovi, ker mi ne da miru, pomagal do pravice, da me ne bo neprestano hodila nadlegovat.' In Gospod je rekel: 'Poslušajte, kaj pravi krivični sodnik! In Bog ne bo pomagal do pravice svojim izvoljenim, ki vpijejo k njemu dan in noč, in bo odlašal pri njih? Povem vam, da jim bo hitro pomagal do pravice.'«

Tukaj čisto jasno vidimo, kako potrebno je, da upoštevamo dejavnik »čas«, če naj bo molitev uspešna, kakor bomo razložili kasneje.

S tem končamo poglavje, v katerem smo zbrali glavne Učiteljeve nauke o molitvi, kakor jih navajajo evangeliji, da bi jih razčlenili in tako docela razumeli skrivnost uspešne molitve, največje izmed vseh sil, s katerimi more človek razpolagati.

C. M. de Heredia

Božji služabnik prof. dr. Anton Strle kot pridigar

Božji služabnik Anton Strle je pridigal zelo živahno. Govorile so njegove besede, geste, zlasti pa je bilo mogoče čutiti, da govori s srcem, globoko prepričan o vsebini tega, kar pridiga. Nekateri starejši ljudje iz župnije Planina, kjer je deloval v letih 1952 do konca leta 1958, se še sedaj spominjajo raznih misli in zgledov, ki jih je povedal pri pridigi.

Kakšno naj bi bilo pridiganje, za katerega si je ves čas prizadeval, razberemo iz njegovega pisma z dne 14. 12. 1961, ko je pisal uredništvu pridigarskih osnutkov pri škofijskem ordinariatu v Ljubljani: »Vsaka pridiga oziroma oznanjevanje božje besede sploh bi moralo pomeniti poziv človeku, ki posluša, poziv k odločitvam zdaj in tu, k odločitvam, da hodi za Kristusom, da prizna Kristusa za Odrešenika, da si Kristusa postavi za os svojega življenja. Ne gre le za spoznanje nekega nauka, morda celo samo abstraktno vzetega, marveč za odkrivanje, da sem potreben odrešenja, da morem to odrešenje doseči samo v zvezi s Kristusom, s katerim se srečam v liturgiji; da moram svoje vsakdanje življenje postaviti pod Kristusa kot kritiko in kot normo svojega življenja.« Vsaka pridiga mora biti po Strletovem prepričanju poziv k spreobrnjenju. Malo naprej pravi v istem pismu: »Pridiga mora vendar biti sodobna v smislu tistih zahtev, ki jih danes postavljajo razgledani teologi in pastoralisti: kerigmatika, kristocentrika, odrešilno-zgodovinsko gledanje (heilsgeschichtliche Schau: zdaj meni Bog govori in zdaj mi razodeva svojo voljo glede mene po Cerkvi, v kateri prihajam sedaj in tu v stik z učlovečeno božjo Besedo, ko prihaja do mojih ušes božja beseda in me poziva k spreobrnjenemu mišljenju in hotenju), vitalno in zato eksistencialnim napetostim in potrebam današnjega človeka prilagojeno oznanjevanje – v pogledu na to, kako bi danes pridigal Kristus.«

Božji služabnik Strle je zelo resno vzel pripravo na vsako pridigo. Ohranilo se je štiri polne arhivske škatle njegovih pridig. Precej pridig pa je pod različnimi gesli shranjenih tudi v njegovih po abecedi razporejenih besedilih. V glavnem so sedaj že urejene po letnikih in znotraj letnikov po cerkvenem letu, saj je pri skoraj vsaki pridigi tudi zapisal, na katero nedeljo se nanaša. Niso vedno to do konca izdelane pridige. V glavnem so to osnutki, a obsežni. Včasih tudi do 10 tipkanih strani v formatu A5. Sem ter tja tudi nekaj strani v tipkopisu. Vidi se, da se je na pridigo dejansko pripravljal ves teden, saj je v besedila vpletel to, kar je bral, kar se je pogovarjal, kar je bilo v tistem trenutku še posebno aktualno. Zlasti je pogosto navajal zglede in misli svetnikov. Vedno znova npr. citiral John Henry Newmana že veliko pred razglasitvijo za blaženega. Včasih, a bolj redko, je tudi povedal kaj iz svojega življenja. Vsebinsko se ni ponavljal. Ohranjena je celo zadnja pridiga, ki jo je imel dan pred smrtjo. Sploh so pridige zadnjih let kar skrbno izdelane, saj jih je na prigovarjanje neke gospe začel v zadnjem odseku svojega življenja brati, ker so ga tako bolje razumeli. Če je govoril prosto, se je večkrat v svojem navdušenem pripovedovanju oddaljil od mikrofona in so ga tako nekateri starejši slabše razumeli.

Še posebno skrbno pa se je pripravil za bolj slovesne priložnosti kot npr. za novo mašo p. Marijana Kranjca, srebrno in zlato mašo svojega sožupljana Andreja Makovca, za tridnevnico, ki jo je imel v župniji Ljubljana Ježica pri svojem nekdanjem župniku Janezu Puclju leta 1959.

Pridige čakajo še vsebinske obdelave. Nudijo toliko snovi, da bi se iz tega dal napraviti tudi magisterij, če že ne celo doktorat. Sam je ob priliki dejal, da so ti zapisi, te priprave na pridigo le torzo od torza (neke vrste osnutek osnutka, nedokončano delo). Mestoma je res tako, a vendar je to dragoceni del njegove zapuščine, ki lepo osvetljuje Strletovo usmerjenost.

Ohranjene pridige pa kažejo še eno značilnost. Zelo je bil varčen s papirjem in večinoma je za svojo pripravo uporabil papir, ki je bil na eni strani že uporabljen. V letih, ko je bil župnijski upravitelj na Planini, so bili to večkrat kakšni stari formularji, kasneje kakšna besedila, ki jih je korigiral, včasih tudi različne naloge študentov teologije in duhovnikov (npr. za kaplanske in župnijske izpite). V zadnjih letih je za to uporabljal zlasti razna vabila in tudi pisma, ki jih je dobil.

Seveda pa se je na pridigo pripravil tudi z molitvijo.

Zanimivo je tudi to, da si je večkrat napravil zelo natančen zapis kakšne pridige, ki jo je sam poslušal in ga je nagovorila.

Uršulinka s. Štefka Klemen se spominja: »Pri pridigi se je včasih zelo razvnel. Tudi tu je govoril počasi, jasno, z velikimi poudarki, tako kot da nam želi božjo besedo vsaditi v srce, da jo ohranimo in obrodimo sad« (Milanka Dragar, Življenje iz vere, Ljubljana 2009, str. 205). Da, prof. Strle je želel božjo besedo ljudem vsaditi srce, v konkretno življenje.

V že omenjenem pismu 14. 12. 1961 je zapisal: »Kristusa moramo oznanjati tako, kakor je današnjemu človeku v mojem industrijskem ali kmečkem kraju ali v mestu potrebno in primerno, tako da bo prisluhnil in dejal: to pa je nekaj zame, za moje življenje preko tedna, za mojo družino. … Oznanjati moramo iz duha cerkvenih očetov, iz duha sv. Pavla. … Duh pa je ta, da se cerkveni očetje vedno prilagodijo poslušalcu, prav tako sv. Pavel.«

Prof. Strle se je že veliko pred 2. vatikanskim koncilom, tudi veliko pred nastopom papeža Janeza Pavla II., prilagodil v pridiganju sposobnostim in potrebam poslušalcev, a hkrati ostal popolnoma zvest Kristusu in njegova edina želja je bila, da bi se ljudje bolj oblikovali po Jezusu Kristusu.

p. Andrej Pirš FSO

Pot do ponižnosti po sv. Bernardu

1.Če sebe ne poznamo, kako naj bomo ponižni, saj bomo mislili, da smo nekaj, če tudi nismo nič ? (37,5).

In kakor te spoznanje samega sebe navda z Božjim strahom, tako te spoznanje Boga navda z ljubeznijo do Boga; nasprotno pa nepoznanje samega sebe rodi napuh, nepoznanje Boga pa vodi v obup.

2. Napuh ima korenine v nepoznanju samega sebe, ker nam prevarana in varajoča misel laže, da smo boljši, kakor smo v resnici. To je napuh, to je začetek vseh grehov, ko si sam v svojih očeh večji kakor pri Bogu in v resnici. Zato je o njem, ki je prvi storil ta glavni greh – v mislih imam hudiča – rečeno, da »nikoli ni vztrajal v resnici, ker je lažnik in oče laži« (Jn 8,44), kajti kar je bil po svoji misli, ni bi v resnici …

3. Zato v strahu in trepetu govorim sam sebi: Če se je tako zgodilo z angelom, kaj bo z menoj, ki sem prah in pepel? On se je prevzel v nebesih, jaz na smetišču. Kdo ne bi mislil, da prevzetnost lažje prenašamo pri bogatašu, kakor pri revežu ? Gorje mi! Če je bil tako trdo kaznovan tisti mogočni duh, ker se je njegovo srce prevzelo, ter mu ni nič pomagalo splošno spoznanje, da je prevzetnost mogočnim že nekako prirojena, kaj se bo šele zahtevalo od mene, ki sem revež, pa vendar prevzeten?

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

V maju 2017 smo napredovali komaj za 1 zrno. Bog povrni vsem sodelujočim. Se priporočam še za naprej. Kako nujna je molitev za duhovne poklice, je razvidno iz tega, da bo letos cela Slovenija imela le 3 novomašnike, škofija Koper enega (Gabriel Kavčič iz župnije Ledine), nadškofija Ljubljana enega (Tine Povirk iz župnije Ihan) in redovna skupnost kapucinov enega (br. Luka Modic iz župnije Bloke). Naj mesec Srca Jezusovega v mladih zbudi željo po popolni podaritvi Jezusu v duhovnem poklicu. Prihodnost Slovenije je v veliki meri odvisna od dobrih duhovnih poklicev.

Drobne novice

20. maj - zahvalna sveta maša za kanonizacijo pastirčkov v Vatikanu

Postulatorka s. Angela Alianca je vsakemu udeležencu svete maše posebej segla v roko. Ko je zaslišala besedo Slovenija, jo je pomenljivo in z veseljem ponovila: »O, Slovenija«. Tudi rektor fatimskega svetišča p. Carlos Cabecinhas je bil vesel zloženke z datumi praznovanj fatimske stoletnice v Sloveniji. Oba bi rada obiskala Slovenijo. Na koncu smo prejeli zelo lepo spominsko podobico svete Jacinte in Frančiška Marto, na kateri je natisnjena posebna molitvica.

23. maj, Celje - prva seja za vseslovensko sklepno slovesnost v Stični ob 100-letnici Fatime

V domu Svetega Jožefa v Celju je bila pod vodstvom škofa Stanislava Lipovška prva seja odbora za sklepno vseslovensko obhajane fatimske stoletnice v Stični 14. oktobra 2017, na katero bomo povabili tudi sosede Hrvate. Bolj podroben program bo objavljen, ko ga bo potrdila SŠK. Že sedaj pa smo vsi povabljeni k molitvi in darovanju žrtev za blagoslov tega pomembnega srečanja ob 100-letnici Marijinih prikazovanj v Fatimi.