Mati umira strtega srca zaradi Lucije

V šestem Spominu Lucija pripoveduje, kako je njena mati kljub sončnemu čudežu še vedno imela težave, da bi verjela v resničnost Marijinih prikazovanj:

Po Marijinem prikazanju 13. oktobra 1917 »so ljudje spraševali mater: 'Torej, teta Marija Rosa, sedaj veruješ, da se je prikazala Naša Gospa v Irijski globeli?'

Mati je odgovarjala: 'Še vedno ne vem. Da bi bila res Naša Gospa, je nekaj tako veličastnega, da tega nismo vredni.«

»Prihajali so tudi ljudje, ki so jo blagrovali, da se je Naša Gospa prikazala njeni hčerki. Mati pa je govorila: 'Saj še sama ne vem, ali je to res.'

Ljudje so nadaljevali: 'Ali nisi videla čudeža s soncem?'

'Videla sem, videla! Pa se mi je zdelo to nekaj tako velikega, česar mi ne zaslužimo. Še vedno premišljujem, ali je to lahko resnično. Ne vem!'

Vzrok za takšno materino mišljenje je bilo spoznanje o lastni nevrednosti in nevrednosti vseh njenih. Ob tem pa njena globoka ponižnost. Manjkalo je le, da bi rekla s sv. Petrom: 'Pojdi proč, pojdi od nas, Gospod, ker smo grešniki.'«

Pozneje je Lucijina mati hudo zbolela. Vsi so mislili, da bo umrla. Lucija v drugem Spominu pripoveduje:

»Vsi njeni otroci smo se zbrali ob njeni postelji, da bi prejeli njen zadnji blagoslov in ji poljubili umirajočo roko. Ker sem najmlajša, sem zadnja prišla na vrsto. Ko me je moja uboga mati videla, se je nekoliko razživela, položila roke okrog mojega vratu in s težavo vzkliknila:

'Moja uboga hčerka! Kaj bo iz tebe brez matere! Umiram strtega srca zaradi tebe.'

Bridko je zajokala in me vedno bolj stiskala k sebi. Moja starejša sestra me je s silo iztrgala iz njenih rok, me peljala v kuhinjo in mi prepovedala, da se vrnem v sobo bolnice, in zaključila:

'Mati umira od žalosti nad vsem trpljenjem, ki si ji ga ti povzročila.'

Pokleknila sem, naslonila glavo na klop in v veliki grenkobi, kakršne še nikoli nisem občutila, darovala našemu dobremu Bogu svojo žrtev.«

Kmalu nato se je najstarejša Lucijina sestra Marija, kakor sama poroča, obrnila nanjo:

»Poslušaj, Lucija. Očeta že nimaš več in, če umrje še mama, boš sirota brez očeta in matere. Če je res, da si videla našo Gospo, jo prosi, da ozdravi mamo.

Deklica mi ni odgovorila, temveč je brž vstala in šla v sobo. Oblekla je krilo, narejeno iz ovčje volne, ker je bila zima in je bilo zelo mrzlo, in je šla v Irijsko globel.«

Lucija v drugem Spominu nadaljuje svojo pripoved:

»Ne da bi zgubila en sam trenutek, sem šla na pot. Da bi me nihče ne videl, sem šla po stezah, ki so bile med njivami, in vso pot molila rožni venec. Razodela sem svojo prošnjo najsvetejši Devici. Odkrila sem ji svojo prošnjo, pustila svoji bolečini prosto pot in prelila veliko solza. Končno sem se vrnila domov, potolažena in v upanju, da bo moja ljuba nebeška Mati dala zdravje moji zemeljski materi. Ko sem stopila v hišo, se je moja ljubljena mati že počutila nekoliko bolje. Po treh dneh je že mogla opravljati hišna dela.«

Najstarejša sestra Marija je povedala, da je Lucija iz Irijske globeli prinesla »kepico zemlje in rekla Gloriji, naj skuha čaj za mamo. Naši Gospe je tudi obljubila, da se bo vrnila s sestrami in bodo šle po kolenih od ceste do kapelice devet dni zaporedoma in v istem času dajale hrano devetim revnim otrokom.

Glorija je čaj pripravila in ga ponudila materi.

'Kakšen čaj je to?' je vprašala.

'Vijolični čaj,' sem rekla.

In je vsega izpila.

Napadi so brž ponehali. Pomanjkanja zraka ni več čutila. Lahko je dihala. Srce je bolje bilo. V kratkem je vstala. Ni ozdravela popolnoma, da bi bila močna ženska, vendar je zatem še veliko delala, zato ni bila videti stara ženska.

Hčere smo kmalu začele hoditi v Irijsko globel, da smo spolnile obljubo. Natančno devet dni po večerji, ker smo čez dan delale, pa tudi zato, da ne bi zbujale pozornosti. Po kolenih smo šle od tam, kjer je zdaj lok, do kapelice in smo molile del rožnega venca. Tudi mati je opravljala devetdnevnico, a je šla peš za nami.«

Mati je tedaj rekla:

»Kako čudno! Naša Gospa me je ozdravila in vendar se mi zdi, da še vedno ne morem verovati! Ne vem, kako je to mogoče!«

Poleg ponižnosti je na materino težavo, da bi verjela v resničnost Marijinih prikazovanj v Fatimi, vplivalo tudi dejstvo, da je zelo spoštovala župnika, ki ni verjel v resničnost Marijinih prikazovanj.

Svoj dvom je mati izrazila tudi pozneje v razgovoru s škofom. V šestem Spominu, ko jo je škof Correia da Silva vprašal, koliko otrok ji je dal Bog, je odgovorila: »'Bog mi je dal sedem otrok. Eden je že v nebesih, kjer za nas prosi. Drugih šest, en fant in pet deklet, so vsi še živi in zdravi in, hvala Bogu, tudi dobri, vendar le ne toliko, kot bi želela. Najbolj me skrbi tale, ker še ne vem z gotovostjo, ali je res, da se ji je prikazala Naša Gospa.'

Dvomila je. In to jo je najbrž mučilo do smrti.«

Podobno sodbo si ustvarimo ob zadnjem srečanju sestre Lucije s svojo materjo v Tuyu, v Španiji, ob večnih zaobljubah 3. oktobra 1934. Ko sta bili z materjo sami, jo je hčerka vprašala:

»'Ko si dovolila, da grem zdoma, si mi rekla, da boš videla, ali se bo vse tisto končalo. Trinajst let je minilo, kar sem zdoma. Se je končalo?'

Odgovorila je: 'Kje pa. Nič se ni končalo! Je vedno hujše.

'Vidiš, da nisem bila kriva jaz. Da je to navzočnost našega Boga in Naše Gospe!'

'Če bi z gotovostjo vedela, da se ti je prikazala Naša Gospa, bi prav rada dala našo Irijsko globel in tudi vse drugo. Toda, od kod naj vem?'

Tako sva se poslovili, da se snideva v nebesih.

Z leti se je postarala. Zaradi dela se je njeno zdravstveno stanje poslabšalo. Čutila je, da se ji bliža konec. Pisala mi je, naj bi jo obiskala, da bi se lahko zadnjič objeli. Ne bi rada umrla, ne da bi me še prej videla.

Pismo sem pokazala predstojnicam, ki pa mi niso dovolile iti. Čeprav sem bila v kongregaciji z dejavnim življenjem. Svetovale so mi, da naj materi pišem in ji svetujem, naj tudi to žrtev daruje Bogu.«

Sestra Lucija je o zadevi obvestila svojega škofa, a tudi on ni dovolil, da bi obiskala svojo mater. Ko je mati želela, da bi se vsaj po telefonu pogovorila s svojo hčerko Lucijo, ji tudi tega niso dovolili.

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (43) Lucijino trpljenje se množi

Lucija v drugem Spominu poroča:

»Moj oče je bil zdrav, krepak človek, ki še glavobola ni poznal. In v manj kot štiriindvajsetih urah ga je huda pljučnica nenadoma spravila v večnost. Čutila sem tako veliko bolečino, da sem mislila, da bom tudi jaz umrla. On je bil edini, ki mi je izkazoval prijateljstvo, ko so me v družini obtoževali, in samo on me je branil.

Umaknila sem se v svojo sobo in ječala:

'Moj Bog, moj Bog! Nikoli si ne bi mislila, da lahko pošlješ toliko trpljenja. Toda trpim iz ljubezni do tebe, v zadoščenje za grehe zoper Marijino brezmadežno Srce, za svetega očeta in za spreobrnjenje grešnikov.'«

Eno leto po prikazovanju so Lucijo začele zadevati različne druge preizkušnje. Proti koncu oktobra 1918 sta zbolela za špansko boleznijo Jacinta in Frančišek. V kratkem času ji je smrt iztrgala tri najdražje: 4. aprila 1919 je umrl Frančišek v očetovi hiši, 31. julija 1919 Lucijin oče, 20. februarja 1920 pa še Jacinta v oddaljeni bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni.

V drugem Spominu beremo, kako je Lucijo prizadelo, ko je Jacinta odšla v bolnišnico v Lizbono. Prepričana je bila, da je na svetu ne bo nikoli več videla:

»Kako sem bila žalostna, ko sem bila sama! V tako kratkem času je naš dobri Bog vzel v nebesa mojega ljubljenega očeta, potem Frančiška in sedaj Jacinto, ki je ne bom na tem svetu videla nikoli več. Brž ko sem mogla, sem se zatekla v Cabeso. Skrila sem se v skalno votlino, da bi tam sama z Bogom ublažila svojo bolečino in prelivala obilne solze. Ko sem šla dol po pobočju, me je vse spominjalo na moja ljubljena tovariša: skale, na katerih smo tolikokrat sedeli, cvetlice, ki jih nisem več trgala, ker jih nisem imela nikomur nesti. Valinhos, kjer smo skupaj uživali sladkosti raja! Kot da bi dvomila glede stvarnosti in napol odsotna v duhu, sem stopila nekega dne v tetino hišo, šla v Jacintino sobo in jo klicala. Njena sestrica Terezija me je ustavila, ko me je videla v takem stanju, in mi rekla, da Jacinte ni več.«

Od vsega hudega, ki ga je Lucija doživljala, je tudi sama zbolela. To so opazili tudi obiskovalci, ko so jo videli z rumenkastim obrazom in napol slabokrvno. Zato so jo nekateri povabili in je z materinim dovoljenjem za nekaj dni šla k njim, v upanju, da ji bo sprememba zraka dobro storila.

Blagoslov in izziv za ves svet

6. Ta blagoslov se je razširil po vsem svetu kot sporočilo upanja in vir miru. Povabilo k molitvi in h graditvi miru je doseglo človeško vest na pragu konfliktnega in tragičnega stoletja. Ko je človeštvo trpelo v nasilju svetovnega obsega, je Devica iz Fatime prišla prosit za molitev rožnega venca za mir, z oznanilom, da bo kmalu konec vojne ter s prošnjo za spreobrnjenje ljudi, da ne bi prišlo do novega spopada; v tem smislu naj bi bila svet in Rusija posvečena njenemu Brezmadežnemu Srcu, z obljubo, da »bo končno [... ] zmagalo«, in svetu »bo podeljeno nekaj časa miru«.

Še danes, ko doživljamo, kot pravi papež Frančišek, »tretjo svetovno vojno po koščkih«, sporočilo fatimske Gospe vznemirja našo vest, da bi prepoznali nalogo te zgodovinske ure: nalogo, da ne pademo v ravnodušnost pred tolikim trpljenjem; da spoštujemo spomin tolikih nedolžnih žrtev; da ne dopustimo, da naše srce postane neobčutljivo za zlo, ki je mnogokrat predstavljeno kot nekaj normalnega.

V tem smislu nas sveti Janez Pavel II. spominja, da »je fatimsko sporočilo na poseben način namenjeno ljudem našega stoletja, ki je zaznamovano z vojnami, s sovraštvom, s kršenjem temeljnih človekovih pravic, z neskončnim trpljenjem ljudi in narodov in, ne nazadnje, z bojem proti Bogu, vse do zanikanja njegovega obstoja«. Zato ostaja fatimsko sporočilo še vedno zelo aktualno.

(dalje prihodnjič)

Blagoslov in izziv za vesoljno Cerkev

5. Ta blagoslov se je torej razširil na vso Cerkev. Zaradi njega smo lahko izkusili vesoljnost naše vere in skupnost z vsemi Cerkvami po svetu, na čisto poseben način pa s papežem, ki je temelj edinosti Cerkve in je tako močno prisoten v fatimskem sporočilu.

Za nas je priznanje fatimskih prikazovanj, ki so ga drug za drugim izrazili papeži v njihovi povezanosti z Našo Gospo rožnega venca iz Fatime, velika milost. Papež Pij XII. je 31. oktobra 1942, ob 25-letnici prikazovanj, posvetil svet brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Sveti Janez XXIII. je potrdil, da nas prikazovanja spominjajo na »Božjo slavo« v svetu »materializma in sovraštva«.

Blaženi Pavel VI. je ob slovesnem zaključku tretjega zasedanja drugega vatikanskega koncila, 21. novembra 1964, podaril zlato vrtnico svetišču v Fatimi, ki ga je osebno obiskal 13. maja 1967, ob obhajanju 50. obletnice prikazovanj. Sveti Janez Pavel II. je, poleg globoke osebne pobožnosti do Naše fatimske Gospe, trikrat obiskal fatimsko svetišče: maja 1982 se je prišel zahvalit, da je preživel atentat; maja 1991, ob 10. obletnici atentata, se je prišel zahvalit za presenetljive spremembe v Vzhodni Evropi; 13. maja 2000 je Jacinto in Frančiška razglasil za blažena ter razodel tretji del fatimske skrivnosti. Benedikt XVI., ki je že kot prefekt Kongregacije za nauk vere prispeval pomemben delež k razlagi in teološki poglobitvi fatimskega sporočila, je Fatimo obiskal maja 2010. Sedaj pa pričakujemo papeža Frančiška, da pride za obhajanje stoletnice prikazovanj. A tudi on je svet že posvetil Brezmadežnemu Marijinemu Srcu na Trgu svetega Petra oktobra 2013 pred kipom Naše Gospe iz Fatime, ki so jo iz kapelice prikazovanj na njegovo prošnjo pripeljali v Rim za marijanski dan v letu vere.

Priznanje, ki so ga papeži izkazali fatimskim prikazovanjem, je bilo v skladu s sensus fidei – z verskim čutom - krščanskega ljudstva na svetovni ravni. Leta 1947 je kip fatimske Marije poromal po številnih državah kot znanilec miru in sprave. Njena prisotnost govori o milosti, ki vedno premaga greh in kamor koli pride, spodbuja prisrčen sprejem in prekipevajoče navdušenje.

Fatima pa se je razširila še na mnoge druge načine: na tisoče cerkva je posvečenih Naši Gospe rožnega venca iz Fatime; v številnih škofijah trinajsti maj obhajajo z molitvijo rožnega venca; razširila se je pobožnost petih prvih sobot in okrepila se je molitev rožnega venca; pomnožile so se knjižne izdaje, ki razširjajo fatimsko sporočilo in duhovnost; nastale so bratovščine, organizacije in različna gibanja, ki se priporočajo fatimski Mariji; povsod častijo njeno podobo; obstajajo duhovne usmeritve, ki zajemajo iz fatimskega sporočila, in rodile so se številne ustanove posvečenega življenja, katerih karizma izvira iz zavezanosti temu sporočilu.

Blagoslov in izziv za Cerkev na Portugalskem

4. Ta blagoslov se je razlil na naše ljudstvo, ki ga skozi čas na različne načine sprejema in se zanj zahvaljuje. Portugalci so v fatimskem svetišču, v bližini kapelice in bazilike Naše Gospe rožnega venca, posvečene 7. oktobra 1953, kmalu našli dom, kjer so z razumevanjem sprejeti, potolaženi, se jim odpuščajo grehi, so okrepljeni in prenovljeni. Fatimsko svetišče se je spremenilo v duhovno srce Portugalske in postalo eno od prepoznavnih znamenj naše katoliške identitete, kot ena od karizem naše Cerkve, v skladu s karizmo fatimskih pastirčkov.

Ta edinstvena povezanost Cerkve na Portugalskem s Fatimo se je očitno razodela ob posvetitvi Portugalske Marijinemu brezmadežnemu Srcu 13. maja 1931, med prvim narodnim romanjem v Fatimo. V sedanjem času pa se je posebej pokazala v času od 13. maja 2015 do 13. maja 2016, ko je kip fatimske Marije romal po naših škofijah. Njeno romanje je bilo povabilo k radostnemu obhajanju stoletnice prikazovanj v Fatimi ter istočasno duhovna in pastoralna poživitev življenja po fatimskem sporočilu.

V teku teh sto let je romanje v Fatimo poživilo vero mnogih utrujenih vernikov, spodbudilo spreobrnjenje mnogih otrdelih src, obnovilo pripadnost Cerkvi v mnogih zmedenih kristjanih, omogočilo novo odkritje evangelija mnogim versko brezbrižnim osebam, prebudilo vernost, ki je oblikovala življenje velike večine našega naroda. Osebna in skupinska romanja so bila doživetje Boga, izraz hvale in češčenja, spodbuda, da bi se odprli njegovi volji in bili pripravljeni na nenehno spreobračanje.

Fatimsko svetišče je v zvestobi poslanstvu, da razširja in poglablja fatimsko sporočilo, postalo kraj sprejemanja tistih, ki to sporočilo iščejo, v solidarnosti s potrebami in stiskami sveta. Danes je predvsem kraj molitve, pa tudi nosilec kulturne dinamičnosti in cerkveno središče teološkega razmišljanja, ki izhaja iz dogodkov izpred sto let ter iz izzivov, ki jih ti dogodki še vedno prinašajo Cerkvi.

Blagoslov za Cerkev in svet

Dar in izziv

3. Prikazovanja leta 1917 so se zaključila 13. oktobra in zadnje besede Lucijinega zapisa v njenem 'Četrtem Spominu' govorijo o blagoslovu, ki ga je bil takrat deležen svet: »Ko je naša Gospa izginila v neizmerni daljavi neba, smo videli ob soncu sv. Jožefa z Detetom Jezusom in našo Gospo v beli obleki z modrim plaščem. Zdelo se je, da sv. Jožef z Detetom Jezusom blagoslavlja svet z roko v obliki križa. Malo zatem, ko je to prikazanje izginilo, sem zagledala našega Gospoda in našo Gospo [...] Zdelo se je, da je naš Gospod blagoslavljal svet na enak način kot prej sveti Jožef.«

Ta blagoslov so pastirčki napovedali že v preteklih mesecih in ni bil namenjen le njim, ampak vsemu človeštvu. Bil je začetek vsega, kar naj bi se pričelo dogajati, in nam odpira pogled v odločitev Boga, ki je v prisotnosti Device Marije, polne luči in lepote, razodeval usmiljeno bližino svojemu romarskemu ljudstvu.

Sredi resnično dramatičnega stanja, ko sta v mnogih ljudeh tedanjega časa vladala stiska in negotovost, ko je bilo videti, da zmaguje moč zla in greha, je po Devici Mariji v vsem sijaju zasijala želja Boga po odrešenju ljudi, blagoslov, ki razodeva razprostiranje Njegove nežnosti na vse ljudi. Marijino povabilo k spreobrnjenju, molitvi in pokori želi odstraniti ovire, ki ljudem preprečujejo, da bi izkusili dobroto Boga, ki prihaja od Njega, in jo je položil v človeško srce.

Devica Marija, Božja in naša Mati, prihaja naproti svojim romarskim sinovom in hčeram iz slave vstajenja svojega Sina Jezusa, da bi jim podarila tolažbo, spodbudo in blagost. Obdani s tem blagoslovom so bili trije pastirčki, po Lucijinih besedah, pripravljeni, da postanejo hvalnica božje slave in da se popolnoma izročijo načrtu usmiljenja, ki ga je Bog razodeval po videnjih.

Sprejem fatimskega dogodka in sporočila

2. V fatimskem dogodku je imel odločilni pomen sensus fidei (verski čut) krščenih, čigar vlogo v življenju Cerkve je poudaril II. vatikanski koncil in je papež Frančišek ponovno poudaril njegov velik pomen: »Bog obdaruje celoto verujočih z verskim čutom – sensus fidei –, ki jim pomaga razlikovati, kaj zares prihaja od Boga. To je sad njegove skrivnostne ljubezni do človeštva. Navzočnost Duha zagotavlja kristjanom neko sonaravnost z Božjimi resnicami in modrost, ki jim omogoča, da te resnice intuitivno dojamejo, čeprav nimajo na voljo ustreznih sredstev, da bi jih natančno izrazili.«

Zvesto Božje ljudstvo se je od vsega začetka začelo zbirati ob vznožju črnike k molitvi. Leta 1919 so ti verniki zgradili kapelico, kot je prosila Naša Gospa. S spokornim zadoščevanjem so odgovarjali na napade in onečaščanja nasprotnikov, ki so med drugim 6. marca 1922 razstrelili kapelico. Kapela je bila ponovno postavljena in posvečena 13. januarja 1923. Postopoma so se na tem kraju širili in krepili češčenje in pobožnosti.

Končno je škof iz Leirije, D. José Alves Correia da Silva, izhajajoč iz poročila kanonične komisije, ki jo je osebno imenoval, 13. oktobra 1930 izdal »Pastirsko pismo 'Božja previdnost' o češčenju Naše Gospe iz Fatime,« s katerim je potrdil verodostojnost videnj treh otrok in uradno dovolil češčenje Naše Gospe rožnega venca iz Fatime. Po besedah kardinala Manuela Gonçalvesa Cerejeira »ni Cerkev vsilila Fatime, temveč je Fatima prisilila Cerkev, da jo je sprejela.« Pobožnost do Naše Gospe rožnega venca iz Fatime in duhovnost, ki izvira iz njenega sporočila, sta dejansko zelo hitro začeli vplivati na pastoralo v Cerkvi na Portugalskem in po svetu.

Sporočilo je predvsem izreden dar milosti, usmiljenja, upanja in miru, ki nas kliče, da ga sprejmemo in živimo. Ta klic Cerkvi, naj odgovori na dar usmiljenega Boga, je globoko povezan z dramami in tragedijami 20. stoletja, vendar ima hkrati isto moč in zahtevnost za vernike našega časa.

V skladu s pobožnostjo našega ljudstva in po razsvetljenju Svetega Duha mi, škofje, čutimo odgovornost, da poglobimo pomen fatimskega dogodka, da predstavimo njegovo sodobnost za naše krščansko življenje in pokažemo na njegove darove, ki morejo hraniti naše duhovno, pastoralno in misijonsko spreobrnjenje.