Bog, bodi milostljiv meni grešniku

Človek se odpira Božjemu usmiljenju s svojim zaupanjem, povezanim z vero in ljubeznijo. Poleg tega je zelo pomembna ponižna in skesana molitev. Papež Janez Pavel II. je v okrožnici o Božjem usmiljenju zapisal: »V nobenem trenutku in v nobeni dobi zgodovine – zlasti v tako kritičnem obdobju, kot je naše – Cerkev ne more pozabiti na molitev, ki je krik po Božjem usmiljenju spričo mnogovrstnih oblik zla, ki težijo človeštvo in ga ogrožajo« (CD 10,15).

Kakšna naj bo naša molitev, nas uči Jezus v priliki o cestninarju in farizeju (Lk 18,9–14). Jezus jo je povedal tistim, »ki so zaupali vase, da so pravični, in so zaničevali druge«: »Dva človeka sta šla v tempelj molit: eden je bil farizej, drugi cestninar. Farizej se je postavil in pri sebi molil takóle: ›Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje: grabežljivci, krivičniki, prešuštniki ali tudi kakor ta cestninar. Postim se dvakrat na teden in desetino dajem od vsega, kar dobim.‹ Cestninar pa je stal daleč proč in še oči ni hotel vzdigniti proti nebu, ampak se je tolkel po prsih in govoril: ›Bog, bodi milostljiv meni grešniku!‹ Povem vam, ta je šel opravičen domov, oni pa ne; kajti vsak, kdor se povišuje, bo ponižan, in kdor se ponižuje, bo povišan.«

Samo cestninar je bil deležen Božjega usmiljenja, ker se je nanj pripravil s ponižno molitvijo, farizej pa se je pred Bogom hvalil s svojimi dobrimi deli in pri tem zaničeval cestninarja. Na zunaj je res bolj spolnjeval postavo kakor cestninar, a je bil poln prevzetnega napuha. Takšen človek ne more računati z Božjo pomočjo, saj Sveto pismo kar na dveh mestih uči: »Bog se prevzetnim upira, ponižnim pa daje milost« (Jak 4,6; 1 Pt 5,5). Zato je šel samo cestninar opravičen domov, farizej pa ne.

Sv. Avguštin je zapisal, da smo vsi »berači pred Bogom«. Mati Terezija pa je dejala: »Za nas je nevarno, če pozabimo, da smo grešniki.«

Sv. Bernard pravi, »da je ponižnost dvojna: prva je v spoznanju, druga pa v volji, zato se tukaj imenuje ponižnost srca. S prvo spoznavamo svojo ničevost, in sicer na temelju lastne izkušnje in nam lastne slabosti. Z drugo odklanjamo svetno slavo, te ponižnosti pa se učimo od njega, ki 'je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika' (Flp 2,7). On se je umaknil, ko so ga iskali, da ga postavijo za kralja; ko pa so ga poiskali, da bi ga zasramovali in obsodili na sramotno trpljenje križa, se je prostovoljno sam predal.«

Sv. Favstina Kowalska je molila: »Zatekam se k tvojemu usmiljenju, ljubeznivi Bog, saj si samo ti edini dober. Čeprav je moja beda velika in moje pregrehe številne, zaupam tvojemu usmiljenju, ker si Bog usmiljenja. Od vekomaj ni bilo slišati, niti zemlja niti nebo ne pomnita, da bi bila duša, ki je zaupala v tvoje usmiljenje, razočarana. O Bog usmiljenja, edino ti sam mi moreš odpustiti. Ti me nikoli ne zavrneš, ko se skesana napotim k tvojemu usmiljenemu Srcu, ki še nikogar ni zavrnilo, niti največjega grešnika ne.«

V naročju Božjega usmiljenja (10) Iz njega je izhajala moč

Jezusovo usmiljenje se je pokazalo na mnogih bolnikih in obsedenih. Evangelisti ne navajajo le ozdravljenj posameznikov, ampak tudi skupinska ozdravljenja. Ker so ljudje zvedeli za Jezusovo izredno dobroto, ljubezen in usmiljenje, še posebej do bolnikov, so se v velikih množicah zbirali okrog njega. Zlasti so ga iskali bolniki.

Evangelist Matej omenja, da je Jezus ozdravljal »vsakovrstne bolezni in vsakovrstne slabosti med ljudstvom. In glas o njem se je razširil po vsej Siriji. Prinesli so k njemu vse bolnike, ki so jih mučile različne bolezni in nadloge, tudi obsedene, božjastne in hrome, in jih je ozdravil« (Mt 4,23 s). Nekaj poglavij naprej je isti evangelist zapisal: »Ko se je zvečerilo, so privedli k njemu veliko obsedenih. Z besedo je izgnal duhove in ozdravil vse bolnike« (Mt 8,16). Matej precej naprej omenja: »V templju so se mu približali slepi in hromi in jih je ozdravil« (Mt 21, 14).

Pri evangelistu Luku beremo: »Ko je sonce zahajalo, so vsi, ki so imeli bolnike z različnimi boleznimi, te privedli k njemu. Na vsakega izmed njih je polagal roke in jih ozdravljal. Iz mnogih so odhajali tudi demoni« (Lk 4,40 s). Luka nekoliko naprej poroča, da je bila ob Jezusu »velika množica njegovih učencev in silno veliko ljudstva iz vse Judeje in Jeruzalema ter iz tirskega in sidónskega primorja. Prišli so, da bi ga poslušali in bi jih ozdravil njihovih bolezni. Tudi tiste, ki so jih nadlegovali nečisti duhovi, je ozdravljal. Vsa množica se ga je poskušala dotakniti, kajti iz njega je izhajala moč in ozdravljala vse« (Lk 6,17–19).

Ko danes beremo in poslušamo ta poročila, v nas raste zaupanje v Jezusa. On je predvsem zdravnik naših duš. Vendar tudi telesna ozdravljenja niso izključena, če so v skladu z Božjimi načrti. Že zdravje duše blagodejno vpliva na zdravje telesa. Človek je celota. Jezus je odrešenik celotnega človeka.

Predvsem bi morali z večjim zaupanjem prejemati zakrament bolniškega maziljenja, pri katerem se srečamo z Jezusom Zdravnikom. Pravočasen prejem pomaga pri vsestranskem ozdravljenju, tudi telesnem, če je takšna Božja volja. Duhovnik moli tudi za to. Nad bolniškim oljem moli: »Dobri Oče, s tem svetim oljem bo maziljen naš brat, polajšaj mu bolečine in ga ozdravi.« Poglejmo dve molitvi, za bolnika in za ostarelega:

»Gospod Jezus Kristus, sprejel si našo človeško naravo, da bi nas odrešil in bolne ozdravil. Naj ta bolnik, ki smo ga v tvojem imenu mazilili s svetim oljem, ozdravi na duši in telesu. Vrni mu moč in ga potolaži, utrdi ga, da bo bolezen premagal. Pomagaj mu, da bo poln zaupanja svoje trpljenje združeval s tvojim trpljenjem.«

»Dobri Bog, naš brat, ki je oslabel zaradi starosti, te prosi, naj s svetim maziljenjem doseže telesno in dušno zdravje. S Svetim Duhom mu utrdi vero in upanje, da bo zmogel potrpeti in veselo pričevati o tvoji ljubezni.«

Fatima – šola utrjevanja vere v posmrtno življenje

Fatimski dogodki so takoj od začetka in vseskozi vodili k tesni povezanosti z Bogom in razodevanju dejstva nebes. Angel in nebeška Gospa sta pogled pastirčkov usmerila v večnost. Obe angelovi molitvi nas združujeta z Bogom. Že prva molitev je v tem pogledu zelo nazorna in poučna: »Moj Bog, verujem vate, molim te, upam vate in te ljubim nadvse.« Marija je pri prvem prikazanju pastirčkom razodela: »Sem iz nebes.« Zagotovila jim je, da bodo prišli v nebesa. Lucija je pozneje povedala: »Notranje veselje, ki sem ga tedaj občutila, je bilo nepopisno.« Že sv. Pavel je rekel, da »oko ni videlo in uho ni slišalo in v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9).

Lucija je zaradi vedno večjega trpljenja pri drugem prikazanju prosila Marijo, naj jih vzame v nebesa. Marija je odgovorila, da bo Frančiška in Jacinto vzela kmalu, Luciji pa je poverila življenjsko nalogo: širjenje češčenja brezmadežnega Marijinega Srca. Tistemu, ki se bo oklenil te pobožnosti, je obljubila zveličanje.

Po vsaki desetki rožnega venca s fatimsko molitvijo prosimo za zveličanje vseh ljudi: »O Jezus, odpusti nam naše grehe, obvaruj nas peklenskega ognja in privedi v nebesa vse duše, posebno še tiste, ki so najbolj potrebne tvojega usmiljenja.«

Tudi videnje pekla v prvem delu tretje skrivnosti je imelo ta namen, da nas usmeri v nebesa. Lucija je pojasnila: »To videnje je trajalo samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa [v prvem prikazanju]. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli od strahu in groze.«

Tudi pobožnost do brezmadežnega Srca Marijinega hoče privesti ljudi v nebesa. Marija je v drugem delu skrivnosti rekla: »Videli ste pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« Brezmadežno Marijino Srce častimo predvsem s posvetitvijo in zadoščevanjem temu Srcu, kar je posebej naglašeno pri pobožnosti petih prvih sobot. Direktorij za ljudske pobožnosti in bogoslužje med izraze pobožnosti do Marijinega Srca uvršča: »posvetitev posameznih vernikov, družin, redovnih skupnosti in narodov; zadoščevanje z molitvijo, premagovanjem, deli usmiljenja; pobožnost petih prvih sobot v mesecu« (št. 174: CD 102).

Češčenje brezmadežnega Marijinega Srca nas mora voditi do prenove življenja, zato ni le ena izmed pobožnosti. Ko je bil papež Benedikt XVI. maja 1910 na Portugalskem, je 11. maja v glavnem mestu Lizbona dejal: »Sporočilo, odgovor Fatime, v bistvu ne meri na različne pobožne vaje, ampak na temeljni odgovor, to je stalno spreobračanje, pokora, molitev in tri Božje kreposti: vera, upanje in ljubezen.« Vse to nas pripravlja na večno življenje v nebesih, v družbi z Bogom, Devico Marijo, angeli in svetniki.

Za rešitev ljudi za večnost sta Jezus in Marija ponudila obhajanje petih prvih sobot, pri katerem je najbolj poudarjeno zadostilno sveto obhajilo. Poleg tega spada k prvosobotni pobožnosti zakrament sprave, molitev rožnega venca in 15 minut premišljevanja ene ali več rožnovenskih skrivnosti, da s tem delamo Mariji družbo – vse to z namenom zadoščevanja Marijinemu brezmadežnemu Srcu.

Poglejmo dva primera, ki kažeta, kako so bili fatimski pastirčki usmerjeni na večnost. Preden je Jacinta šla v bolnišnico, je Luciji rekla: »Samo še malo, pa pojdem v nebesa! Ti ostaneš tu, da boš ljudem povedala, da hoče Bog vpeljati na svetu pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca. Ko bo prišel čas, da to poveš, se ne skrij. Povej vsem ljudem, da nam Bog deli milosti po Marijinem brezmadežnem Srcu, naj jih prosijo pri njej. Jezusovo Srce hoče, da ob njem častimo tudi Marijino brezmadežno Srce; naj jo prosijo za mir, saj ga je Bog njej izročil. O, ko bi mogla v srcih vseh ljudi vžgati ogenj, ki gori v mojih prsih in ki me navdaja s tako veliko ljubeznijo do Jezusovega in Marijinega Srca!«

Preden se je Jacintin brat Frančišek 4. aprila 1919 poslovil s tega sveta, mu je Jacinta naročila: »Izroči mnogo mojih pozdravov Jezusu in Mariji in reci jima, da za spreobrnjenje grešnikov in v zadoščenje brezmadežnemu Srcu Marijinemu rada trpim vse, kar bosta hotela.«

Katekizem Katoliške Cerkve nas takoj na začetku uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja«. Fatima jasno pričuje za obstoj Boga, Device Marije, angelov in svetnikov. Dogodki v Fatimi so najprej dokaz, da Bog biva in nas ljubi. Trije fatimski pastirčki so ob trikratnem srečanju z angelom leta 1916 in šestkratnem prikazanju Marije leta 1917 izkustveno doživeli srečanje z Božjim svetom.

p. Anton

Jacinta v bolnišnici Dona Estefánia v Lizboni

Jacinta je bila v zavetišču zelo zadovoljna. Ni pa bilo tako v bolnišnici. Po posredovanju dr. Lisboa je bila sprejeta v bolnišnico Dona Estefánia. Prednica Godinho jo je tja spremila 2. februarja 1920. Prišla je v oddelek za otroke, kjer je zdravljenje vodil dr. Castro Freeire, eden najuglednejših portugalskih zdravnikov za otroške bolezni. Diagnoza se je glasila: gnojno vnetje poprsnice z veliko vdolbino na levi strani (plevritis), kostno vnetje 7. in 8. rebra na isti strani (fistula ostitis).

Tu se Jacinta ni dobro počutila, ker je bilo ozračje v oddelku mrzlo in je zbujalo žalost. Jacinta se ni imela s kom pogovarjati, predvsem pa je pogrešala Jezusa. Predstojnica zavetišča jo je vsak dan obiskala in ji več časa delala druščino, enkrat pa jo je prišel obiskat tudi oče. Če je predstojnica sedla na vznožje postelje, jo je Jacinta opozorila:

»Umaknite se od tam, botra. Tam je bila naša Gospa.«

V bolnišnici se ji je namreč prikazala Devica Marija in ji povedala, da se največ ljudi pogubi zaradi greha mesa, da je treba opustiti razkošje, da ljudje ne smejo trdovratno vztrajati v grehu in da je treba delati pokoro.

Jacinta je bila operirana 10. februarja 1920. Zaradi slabosti ni smela sprejeti splošne anestezije, temveč samo krajevno, zato je silno trpela. Z operacijo so ji vzeli dve levi rebri. Ob strašnih bolečinah je spodbujala samo sebe:

»Aj, naša Gospa! Potrpljenje, vsi moramo trpeti, da bomo prišli v nebesa!« Drugače se ni nikoli pritoževala in je vse prenašala s svetniško potrpežljivostjo.

Štiri dni pred smrtjo jo je spet obiskala naša Gospa in ji povedala, da jo bo prišla v kratkem iskat. Odvzela ji je vse bolečine.

Dr. Lisboa je potrdil, da so bolečine popolnoma izginile. Želela si je njegovega obiska, da bi mu razodela neko skrivnost, a je prej umrla.

Jacinta je prosila da bi poklicali dr. Formigona, da bi mu posredovala dve naročili, ki jih je zanj dala naša Gospa. Prvo naročilo je bilo za Lucijo, drugo za Portugalsko.

Prišel je 20. februar, dan, za katerega je nebeška Gospa Jacinti napovedala, da bo prišla ponjo. Ta dan je okoli šestih popoldne rekla, da se počuti slabo in da želi prejeti zakramente. Poklicali so župnika dr. Pereira dos Reis iz župnije Angelov. Okoli osmih zvečer jo je spovedal, ni pa ji podelil svetega obhajila, čeprav je deklica zelo prosila. Župniku se je zdela še dovolj močna, zato ji je obljubil, da ji bo prinesel Jezusa naslednji dan. Znova je prosila za sveto obhajilo in trdila, da bo kmalu umrla. Res je okoli pol enajstih ponoči umrla kar se da mirno, ne da bi prejela sveto obhajilo. Umrla je od vnetja poprsnice. Ob smrti je bila navzoča samo mlada bolničarka Aurora (Zarja) Gomes. Jacinta jo je rada imenovala moja Zarjica. Drugi otroci so spali, dobra Zarjica pa je vso noč prebila ob Jacintinem trupelcu.

Kot je Marija napovedala, je Jacinta umrla v lizbonski bolnišnici sama, daleč od sorodnikov. Nebeška Gospa jo je odpeljala v nebesa.

p. Anton

FATIMA – OKNO UPANJA (39) - Jacintine napovedi

Presveta Devica je Jacinti včasih govorila o prihodnosti. Mati Godinho je Jacintino mater Olimpijo, ki je prišla obiskat svojo hčerko, nekoč vprašala:

»Ali bi radi videli, če bi vaši hčerki, Florinda in Terezija, vstopili v redovniški stan?«

»Bog me varuj!« je odgovorila Olimpija.

Nekaj trenutkov pozneje je Jacinta, ki ni slišala tega pogovora, rekla botri:

»Naši Gospe bi bilo zelo všeč, če bi moji sestri postali redovnici. Mati ne mara, zato pa ju bo naša Gospa kmalu vzela v nebesa.«

Res sta dekleti kmalu po Jacintini smrti lepo umrli, prva pri sedemnajstih, druga pri šestnajstih letih.

Sestra prednica si je že dolgo zelo želela, da bi obiskala Irijsko globel. Jacinta ji je lepega dne rekla:

»Ne bojte se, botra, po moji smrti boste šli tja.«

Po Jacintini smrti je prednica morala spremljati krsto z Jacintinim truplom v V. N. Ourém in od tam je šla v Fatimo, kjer je spoznala Lucijo, ki jo je spremila v Irijsko globel.

Neki zdravnik, ki je zdravil Jacinto, jo je prosil, naj moli zanj v nebesih. Deklica mu je obljubila, a kmalu zatem je uprla vanj svoje oči, ki so videle prihodnost, in mu rekla:

»Poslušajte! Tudi vi boste šli kmalu.«

Isto se je ponovilo pri drugem zdravniku, kateremu je napovedala njegovo in hčerkino bližnjo smrt.

O duhovniku, čigar odlično pridigo je poslušala in je veljal za vzornega duhovnika, je deklica odločno izrazila svoje neugodno mnenje:

»Botra, ko boste najmanj pričakovali, boste videli, kako je ta duhovnik slab.«

Kmalu zatem je nesrečni duhovnik popolnoma opustil duhovniške dolžnosti in dajal očitno pohujšanje.

Glede operacije, ki so jo nameravali napraviti in so jo res napravili, je Jacinta pripomnila:

»Je vse zastonj! Naša Gospa mi je prišla povedat, da bom kmalu umrla.«

Naročila je, naj pišejo Luciji, da se ji je Devica prikazala in ji naznanila uro in dan njene smrti.