Strletove zasluge za beatifikacijo Alojzija Grozdeta

Da je božji služabnik prof. dr. Anton Strle odločilno pripomogel k beatifikaciji Alojzija Grozdeta, je nesporno dejstvo. Mirno lahko rečemo: Brez Strleta ne bi imeli Grozdeta. Glede konkretne Strletove vloge pa so navzoče različne napačne trditve, zato je prav, da prisluhnemo Strletu, ki jih je že sam nekajkrat zavrnil.

           

1. Strle je Grozdeta poznal, ni pa bil njegov vzgojitelj. Strle sam trdi, da je Grozdeta sicer poznal, se nekajkrat z njim pogovarjal, kaj več pa ne. Tudi ni bil njegov prefekt v Marijanišču. Tako je napačna trditev, da bi bil Strle Grozdetov vzgojitelj.

21. 1. 1993, prav na svoj 78. rojstni dan, je božji služabnik Strle pod prisego pričeval v procesu za Grozdetovo beatifikacijo in tedaj je med drugim izpovedal, da je imel z Grozdetom le malo osebnega stika. Spomnil se je, da sta šla ob priliki na sprehod in tedaj mu je Grozde dejal: »Če bi bil jaz na Vašem mestu, ne bi nikoli sprejel tega, da bi delal doktorat. Je povsem nekoristno.« Leta 1993 se Strle ni mogel več točno spomniti, kdo vse so bili Grozdetovi prefekti in iz naštetih možnih oseb se vidi, da on to gotovo ni bil. Kot možne prefekte našteva Hanželiča, Franca Kranjca, Žnidarja, Modica, v zadnjem letu Jožeta Peterlina. Kot spovedniki pa so bili v Marijanišču na razpolago dr. Peter Kovačič, Janez Oražem in profesor Slapar.

2. K pisanju življenjepisa so ga spodbudili člani Katoliške akcije ne pa škof Rožman. Ob povpraševanju o Strletovem življenju mi je kar nekaj ljudi trdilo, da je Strle napisal Grozdetov življenjepis na prigovarjanje škofa Gregorija Rožmana. Sam to izrecno zanika.

Ko je napisal 28. 2. 2000 neko oceno besedila za tisk, je zatrdil: »Moram pa pripomniti, da je po moje napak zapisano: 'Strle je na škofovo željo že leta 1944 napisal Grozdetov življenjepis'. Jaz nisem od škofa tedaj nikdar dobil nobenega naročila, naj napišem; pač pa so prišli k meni od odbora dijaške Kat. akcije (menda je bil tudi g. Marn, študent na univerzi) in so me prosili, naj napišem. Šele pozneje, ko sem končal, sem se oglasil tudi pri škofu Rožmanu, ki mi je tedaj rekel: 'Ta človek /Grozde/ je pa živel res globoko duhovno življenje; hodil je po pristni poti svetosti….' Seveda ne znam čisto z gotovostjo ponoviti škofovih besed.« Podobno je Strle pričeval tudi na procesu za beatifikacijo.

Člani Katoliške akcije so Strletu izročili zbrano gradivo in nekatera pričevanja. Glede Grozdetove mladosti mu je gradivo posredovala družina Pogačar, kjer je služila Grozdetova teta. Na osnovi tega je napisal življenjepis, in sicer ob skrbnem upoštevanju gradiva, ki mu je bilo na razpolago.

3. Grozdetov življenjepis in zapor. Ali je bil Strle na pet let zapora (1947-1952) obsojen zaradi Grozdeta ali zaradi drugih razlogov? V obsodbi navedene razloge, ki Grozdetovega življenjepisa čisto nič ne omenjajo, je objavila prof. dr. Tamara Griesser Pečar. Strle sam pa vendar meni, da je bil v zaporu zaradi Grozdeta. Odvetnik dr. Jakob Kolarič mu je priznal, da v Grozdetovem življenjepisu niso našli nič takega, kar bi bilo razlog za obsodbo. Takoj pa Strle doda, da je bil celoten proces zoper njega sprožen na osnovi te njegove knjige. Tako je Strle povedal na zaslišanju v procesu za Grozdetovo beatifikacijo.

4. Grozdetov življenjepis in beatifikacija. Glavni vir podatkov za beatifikacijo je bil prav Strletov življenjepis. Hkrati je bil Strle tudi prva in glavna priča pri zaslišanjih prič. Oboje je odločilno pripomoglo k temu, da je papež podpisal dekret o Grozdetovem mučeništvu.

V uradnem pričevanju za Grozdetovo beatifikacijo je Strle tudi kar nekajkrat omenil, da se mučencu Grozdetu že dolga leta vsak dan priporoča. Tako moremo reči, da bolj kot Strle na Grozdeta, je Grozde vplival na Strletovo življenje.

p. Andrej Pirš FSO

Duhovne prireditve v Stični v letu 2016/17

OKTOBER

21. – 23. Ciril Čuš, Skupina za duše v vicah

23. ob 13.30 – 19.30 delavnica molitev in življenje

28. ob 20.00 češčenje Srca Jezusovega in Marijinega

NOVEMBER

3. – 6. P. Vital Vider, zakonci z otroki

12. – 13. Skupnost Emanuel

13. ob 14.30 Bernardova družina

19. – 20. Skupnost Emanuel, družine

20. ob 15.00 molitev za domovino

25. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src

25. – 27. Salezijanski vikend za družine

DECEMBER

1.– 4. P. Vital Vider, zakonci z otroki

9. – 11. Skupnost Emanuel, mladi

9. – 11. Srednješolci in 9. razred

11. ob 14.30 Bernardova družina

18. ob 15.00 molitev za domovino

31. ob 20.00 molitvena noč

JANUAR 2017

8. Ob 14.30 Bernardova družina

14. – 15. Skupnost Emanuel

19. – 22. P. Vital Vider

27. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src

28. – 29. Skupnost Emanuel, samski

FEBRUAR 2017

10. – 12. P. Maksimilijan, birmanci

12. ob 14.30 Bernardova družina

17. – 19. P. Maksimilijan, birmanci

24. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src

24. – 26. P. Maksimilijan, birmanci

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Lep pozdrav v Gospodu!       P. Anton Nadrah

Benediktinski način premišljevanja

Ta način premišljevanja pripisujejo sv. Benediktu. V svojem Pravilu za menihe je napisal za neliturgično molitev le stavek: »Molitev naj bo kratka in čista.« V Cerkvi so benediktinski način premišljevanja skozi dolga stoletja veliko uporabljali in je tudi še danes v navadi, ker ni težak in prinaša bogate duhovne sadove. Ima tri dele: sveto branje, meditacijo in molitev (lectio, meditatio, oratio-contemplatio). Postavimo se v Božjo navzočnost in se v njej umirimo. Vzamemo kakšno duhovno knjigo, najbolje Sveto pismo, in jo počasi beremo (sveto branje). Ko pridemo do stavka, ki nas prevzame, se ustavimo. Stavek v mislih ali z besedami vztrajno ponavljamo. Tako nam prodre v srce in duha in postane del nas (meditacija). Ko bomo začutili, da nas stavek nasičuje in napolnjuje s tolažbo, se bomo začeli prosto pogovarjati z Gospodom. Živo bomo občutili njegovo navzočnost. Začela se bo prisrčna molitev, ki bo pogostoma v tišini, v prijateljski povezanosti z Gospodom (molitev, kontemplacija).

Ko bo ta prisrčna povezanost pojenjala in nas bo nadlegovala raztresenost, bomo zopet vzeli knjigo v roke in začeli z branjem, dokler ne bomo ponovno prišli do kakšnega stavka, ki nas bo prevzel. Zopet ga bomo ponavljali, dokler se ne bo začel prisrčen pogovor z navzočim Gospodom.

To je bolj molitev srca kakor razuma. Poudarek ni na iskanju novih razumskih spoznanj, temveč na poglabljanju ljubezni do Kristusa in do troedinega Boga, pa tudi do naše duhovne Matere. Zato je celo dobro, da uporabljamo besedila, ki so nam že dobro znana. Tako nas zvedavost, kakšna je vsebina nadaljnjega besedila, ne bo motila pri molitvi.

Ko bomo okusili vrednost takšne molitve, se je bomo oklenili za vse življenje. Potrebna je vztrajnost. Na koncu je koristno zapisati tiste misli, ki so nas prevzele. Ko jih bomo kdaj pozneje prebrali, nas bodo ponovno nagovorile.

Pianist je priznal: »Če kakšen dan ne vadim, to sam opazim, saj se pri igranju pozna. Če dva dni ne vadim, opazijo to moji prijatelji. Če pa tri dni ne vadim, opazi to moja publika.«

Če en dan ne molimo, opazi to Bog. Če dva dni ne molimo, čutimo to sami. Če tri dni ne molimo, zazna to naša okolica.

p. Anton

MOLI IN DELAJ Žetev je velika, delavcev pa malo

Ker je bil čas od zadnjega do današnjega pregleda vaših prispevkov glede molitve za duhovne poklice zelo kratek, hkrati pa čas počitnic in dopustov, smo napredovali le za eno zrno. Na Marijino priprošnjo naj dobri Bog obilno povrne vsem sodelujočim. Leto Božjega usmiljenja je tudi leto duhovnih poklicev. Bog kliče ljudi v službo svojega usmiljenja. Vsi poklicani moramo biti orodje njegovega usmiljenja. Po nas Bog deli svoje usmiljenje, mi pa smo spodbujevalci medsebojnega usmiljenja. Fatimska Mati Marija v teh mesecih slovenskemu narodu deli Božje usmiljenje in nas spodbuja k medsebojnemu usmiljenju.

Peter se je bridko zjokal

Jezus je pred svojim trpljenjem apostolom napovedal: »Vi vsi se boste to noč pohujšali nad menoj, kajti pisano je: 'Udaril bom pastirja in razkropile se bodo ovce črede'«. »Peter mu je odgovoril: 'Če se bodo vsi pohujšali nad teboj, se jaz ne bom nikdar pohujšal.' Jezus mu je rekel: 'Resnično, povem ti: To noč, preden bo petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' Peter mu je dejal: 'Tudi če bi bilo treba umreti s teboj, te nikdar ne bom zatajil'« (Mt 26,31).

Ko so sovražniki Jezusa zgrabili in zvezanega odpeljali, se je uresničila njegova napoved. Učenci so se razbežali in začeli celo dvomiti nad njim. Peter, ki se je tako junačil, ga je celo trikrat zatajil. Evangelist Luka o dogajanju takole poroča:

»Zgrabili so ga torej in odvedli. Pripeljali so ga v hišo vélikega duhovnika; Peter pa je šel od daleč za njim. Sredi dvorišča so zakurili ogenj, in ko so sedli skupaj, je Peter sédel mednje. Ko ga je videla neka dekla, da sedi pri ognju, je uprla vanj oči in rekla: 'Tudi ta je bil z njim.' On pa je tajil in dejal: 'Ne poznam ga, žena.' Kmalu nato ga je videl nekdo drug in pripomnil: 'Tudi ti si izmed njih.' Peter pa je rekel: 'Človek, nisem.' Kakšno uro pozneje je spet nekdo drug zatrjeval: 'V resnici je tudi ta bil z njim, saj je vendar Galilejec.' Peter pa je rekel: 'Človek, ne vem, kaj praviš.' In tisti trenutek, ko je še govoril, je petelin zapel. In Gospod se je obrnil in se ozrl na Petra in Peter se je spomnil Gospodove besede, kako mu je rekel: 'Preden bo danes petelin zapel, me boš trikrat zatajil.' In šel je ven in se bridko zjokal« (Lk 22,54–62).

Čeprav so se v preizkušnji vsi apostoli, razen Janeza, slabo izkazali, ga je zatajil samo Peter. Preveč je računal na svoje moči. Ni se zavedal, da je slaboten in da hitro lahko pade. Namesto da je zagotavljal, da Gospoda nikdar ne bo zatajil, bi ga moral prositi, naj mu s svojo milostjo pomaga, da ga ne bo zatajil.

Sveti arški župnik Janez Vianney ob Petrovem primeru takole razmišlja: »Skušnjava nam je potrebna, da nam da občutiti, da sami od sebe nismo nič. Sveti Avguštin nam pravi, da se moramo enako zahvaljevati ljubemu Bogu za grehe, katerih nas je obvaroval, kakor za tiste, ki nam jih je v svoji ljubezni odpustil. Če smo tako nesrečni, da smo večkrat padli v hudičeve zanke, je to zato, ker preveč zaupamo v svoje sklepe in obljube, premalo pa v dobrega Boga. To je zelo res. Kadar nas nič ne žalosti in gre vse po naših željah, si drznemo misliti, da nas nič ne bo moglo pripraviti do padca. Pozabljamo na svoj nič in svojo ubogo šibkost. Slovesno izjavljamo, da smo pripravljeni rajši umreti, kakor da bi se dali premagati. Lep zgled za to vidimo v svetem Petru, ki je dejal dobremu Bogu: 'Tudi če bi te vsi zatajili, jaz tega ne bom nikoli storil.'

Da bi mu Bog pokazal, kako šibek je človek, če je prepuščen samemu sebi, ni potreboval kraljev ne knezov ne orožja, temveč eno samo besedo neke dekle, ki mu je vrh tega, se zdi, govorila zelo brezbrižno. Še pravkar je bil pripravljen umreti zanj, zdaj pa trdi, da ga ne pozna, da ne ve, o kom govori. Moj Bog, česa smo sposobni, če smo prepuščeni sebi!«

p. Anton