Hvala presvetemu Jezusovemu Srcu

Pridiga pri bogoslužju v baziliki Jezusovega Srca

v Hallu na Tirolskem 27. avgusta 2016

Dragi sobratje, dragi romarji! Z velikim veseljem in hvaležnostjo pozdravljam vse vas, ki ste od blizu in daleč prišli v ta lepi romarski kraj Hall na Tirolskem. Čudovita bazilika Jezusovega Srca, v kateri smo se zbrali k bogoslužju, nam daje nekakšno slutnjo nebes, je odsev onstranske glorije.

V svetem letu usmiljenja obhajamo sv. mašo v čast Jezusovemu Srcu in se z bogoslužjem tako rekoč oziramo v Jezusovo Srce, ki ga je ob smrti prebodla sulica rimskega vojaka. Da, njegovo Srce je odprto za nas in pred nami – in s tem se je odprlo srce Boga samega. Bogoslužje nam razlaga oznanilo Jezusovega Srca, ki govori predvsem o Bogu kot pastirju ljudi in nam na ta način razodeva Jezusovo duhovništvo, ki je zakoreninjeno v globini njegovega Srca. Tako nam kaže večni temelj in hkrati veljavno merilo vsakega duhovniškega služenja, ki mora biti vedno zasidrano v Jezusovem Srcu.

Izbrana besedila nam pomagajo razumeti ljubečo skrb dobrega Pastirja, ki je odprl svoje Srce za nas. V teh pesmih sta nagovor in odgovor med seboj prežeta. Z ene strani so ti spevi vzeti iz Božje besede, z druge pa so že človekov odgovor na njegovo besedo, odgovor, v katerem se Beseda sama podarja in vstopa v naše življenje. Najpomembnejši je Psalm 23 (22) – "Gospod je moj pastir". V njem je Izrael v molitvi sprejel razodetje Boga samega kot pastirja in iz tega napravil usmeritev za svoje življenje. "Gospod je moj pastir: nič mi ne manjka". V tej prvi vrstici sta izražena veselje in hvaležnost za dejstvo, da je Bog navzoč in skrbi za nas. Berilo iz knjige preroka Ezekiela se začne z isto mislijo: "Jaz sam bom iskal svoje ovce in bom skrbel zanje" (Ezk 34,11). Bog se osebno zavzema zame, za nas, za človeštvo. Nisem puščen sam, izgubljen v vesolju in v družbi, v kateri smo vedno bolj zmedeni. Bog se zavzema zame! Ni oddaljeni Bog, kateremu moje življenje ne bi pomenilo veliko. Mnogi današnji ljudje si morda sploh ne želijo, da bi se Bog brigal zanje. Nočejo, da bi jih Bog motil. A kjer dojemajo Božjo skrb in ljubezen kot motnjo, tam je spačeno tudi človeško bitje. Kako lepo in tolažljivo je vedeti, da obstaja oseba, ki mi hoče dobro, me ima rada in se zanima ter zavzema zame. A veliko odločilnejše je, da obstaja tisti Bog, ki me pozna, me ljubi in skrbi zame. "Jaz poznam svoje ovce in moje ovce poznajo mene" (Jn 10,14), govori Cerkev pred evangelijem z Gospodovo besedo. Bog me pozna, skrbi zame. Ta misel bi nas morala zares navdajati s srečo. Naj prodre globoko v našo notranjost!

Tudi v današnjem evangeliju nam Gospod govori: »Jaz sem prava vinska trta« (Jn 15,3). V priliki o vinski trti je gotovo najprej čudovito jamstvo: da smo nekje ukoreninjeni, obstojno in krepilno, da po svojem rojstvu nismo izpostavljenci, osamljenci, ki nimajo druge opore kakor svoj vprašljivi osebek. Tudi nismo zgolj "stvari" nedoumljivega Stvarnika, ki nam pač vselej hoče dajati in tudi ohranjati bivanje – dokler mu je všeč. Imamo marveč jamstvo, da smo povezani z Izvirom, ki nam daje moči in podarja rodovitnost; in iz tega Izvira moremo živeti smiselno in koristno bivanje. Toda trditev, ki preveva ves evangelij, je več kakor to jamstvo: na podlagi zagotovila je tudi nujna zahteva, da v tem Izvoru ostanemo: "Ostanite v meni, potem bom jaz ostal v vas." Ta zahteva je tako silovito nujna, da je z njo povezana skoraj grožnja: kdor ne ostane, se posuši, je odrezan in zgori. To se izvrši skoraj naravno – kakor kaže prilika o mladiki in trti – izvrši pa se tudi osebnostno, ker je Bog Oče sam zaskrbljen za edinost Sina s svojimi vejami ali udi. Ta edinost je osrednji dogodek sveta in njegove zgodovine. Ta edinost je tako tesna, da ne trpi nobenega polovičarstva: ali je mladika na trti ali pa je od nje ločena. To si moramo vzeti k srcu: "Brez mene ne morete ničesar storiti" – pa čeprav mislite, da morete iz sebe kaj doseči.

Vrnimo se k našemu psalmu. Tam je rečeno: "Vodi me po pravi poti zaradi svoje ljubezni. Tudi če hodim po temni dolini, se ne bojim hudega, ker si ti z menoj. Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost" (23 /22/ 3s). Pastir kaže pravo pot tistim, ki so mu zaupani. Hodi pred njimi in jih vodi. Povejmo drugače: Gospod nam kaže, kako pravilno uresničujemo človeškost. Uči nas umetnosti, kako naj živim kot oseba. Kaj moram storiti, da ne bom propadel, da ne bom zapravil svojega življenja v pomanjkanju smisla? Prav to vprašanje si mora zastaviti vsak človek, in sicer v vsakem obdobju življenja. Koliko temine je okoli tega vprašanja v našem času! Vedno znova nam prihaja na misel beseda Jezusa, ki je imel sočutje z ljudmi, ker so bili kakor ovce brez pastirja. Gospod, usmili se tudi nas! Pokaži nam pot! Iz evangelija vemo: On sam je pot. Živeti s Kristusom, hoditi za njim – pomeni, najti pravo pot, da bi naše življenje našlo smisel in da bi nekega dne mogli reči: »Zares, življenje je bilo lepo in dobro.« Izraelsko ljudstvo je bilo in je hvaležno Bogu, ker je v zapovedih pokazal pot življenja. Veliki psalm 119 (118) je izraz veselja nad dejstvom, da ne tavamo v temi. Bog nam je pokazal, kakšna je pot in kako moremo hoditi pravilno. Tisto, kar povedo zapovedi, je povzeto v Jezusovem življenju in je zato postalo živ vzor. Zdaj razumemo, da te Božje smernice niso verige, marveč so pot, ki nam jo Jezus kaže. Lahko smo hvaležni zanje in se veselimo, ker so v Kristusu pred nami kot živa resničnost. On sam nas je osrečil. V hoji skupaj s Kristusom doživljamo veselje razodetja. Kot duhovniki in dobri kristjani naj ljudem prinašamo veselje, da nam je Gospod pokazal pravo pot življenja.

Sledi beseda o »temni dolini«, po kateri Gospod vodi človeka. Pot vsakega od nas bo nekega dne pripeljala v temno dolino smrti, v kateri nas nihče ne more spremljati. Edino Gospod bo tam. Kristus sam je sestopil v temno noč smrti. Zato nas Kristus Odrešenik ne zapusti niti v smrti. Tudi tam nas vodi. »Če grem v podzemlje, si tam«, pravi Psalm 139 (138). Da, ti si navzoč tudi v poslednji bridkosti. Zato naš psalm lahko reče: tudi tam, v temni dolini, se ne bojim hudega. Ko govorimo o temni dolini, pa lahko mislimo tudi na temne doline skušnjave, malodušnosti, preizkušnje, skozi katere mora iti vsaka človeška oseba. Gospod je navzoč tudi v teh temačnih dolinah življenja. O, Gospod, pokaži mi, da si tu: v mračnosti skušnjave, v urah zatemnitve, v katerih se zdi, da so ugasnile vse luči! Pomagaj nam duhovnikom, da bomo mogli biti v takšnih temnih nočeh blizu osebam, ki so nam zaupane. Da jim bomo mogli pokazati tvojo luč.

»Tvoja palica in tvoja gorjača mi dajeta gotovost.« Pastir potrebuje palico proti divjim živalim, ki hočejo vdreti v čredo; proti roparjem, ki iščejo svoj plen. Poleg palice je gorjača, ki daje oporo in pomaga, da gremo skozi težke prehode. Oboje spada tudi k cerkveni službi, k duhovniški službi. Tudi Cerkev mora uporabljati pastirjevo palico, s katero varuje vero zoper ponarejevalce, zoper takšne usmeritve, ki v resnici begajo in zavajajo. Tudi palica je lahko v službi ljubezni. Zato tudi ni prav in nikakor ni ljubezen, če dopuščajo bujno razraščanje krive vere, pačenje ali potvarjanje in razpadanje vere, kakor da bi mi sami iznašli vero. Kakor da vera ne bi bila dar Boga, dragoceni biser, ki si ga ne pustimo iztrgati. Hkrati pa mora palica vedno znova postajati pastirjeva gorjača, ki pomaga ljudem, da morejo hoditi za Gospodom tudi po težkih poteh.

Na koncu tega psalma je govor o pripravljeni mizi, o olju, s katerim je maziljena glava, o prekipevajočem kelihu, o tem, da smemo prebivati v Gospodovi bližini. V psalmu to izraža predvsem vidik veselja ob prazniku, ko smo z Bogom v svetišču, ko nas On sam pogosti in nam služi, ko moremo prebivati pri njem. Za nas, ki molimo ta psalm skupaj s Kristusom in njegovim telesom, ki je Cerkev, je ta vidik upanja dobil še večjo prostranost in globino. V teh besedah tako rekoč vidimo preroški predujem skrivnosti evharistije, v kateri nas Bog sam pogosti, ko se nam daje kot hrana – kot tisti kruh in tisto izborno vino, ki edina moreta dati poslednji odgovor na najglobljo človekovo lakoto in žejo. Kako ne bi bili srečni, da moremo biti vsak dan gostje pri Gospodovi mizi in prebivati pri njem? Kako ne bi bili srečni ob dejstvu, da nam Gospod sam naroča: »To delajte v moj spomin!« Srečni, ker nam je zaupal, da pripravljamo Gospodovo mizo za ljudi, da jim dajemo njegovo telo in njegovo kri, jim podarjamo dragoceni dar njegove navzočnosti. Zares, z vsem srcem smemo skupaj moliti besede psalma: »Dobrotljivost in zvestoba me spremljata vse dni mojega življenja« (23/22/,6).

Ob koncu se na kratko ozrimo še na dva obhajilna speva, ki nam ju Cerkev danes predlaga v svojem bogoslužju. To je zlasti beseda, s katero sv. Janez sklepa pripoved o Jezusovem križanju: »Vojak mu je s sulico prebodel stran in takoj je pritekla kri in voda« (Jn 19,34). Jezusovo srce je prebodeno s sulico. Odprto je in postane izvir: voda in kri, ki pritečeta iz njega, kažeta na dva temeljna zakramenta, iz katerih Cerkev živi: na krst in evharistijo. Iz Gospodove prebodene strani, iz njegovega odprtega Srca privre živi studenec, ki teče skozi stoletja in gradi Cerkev. Odprto Srce je izvir nove reke življenja. V tej povezavi je sv. Janez gotovo mislil tudi na prerokbo Ezekiela, ki vidi, kako iz novega templja izvira reka, ki daje rodovitnost in življenje (Ezk 47): Jezus sam je novi tempelj. Njegovo odprto srce je izvir, iz katerega priteka reka novega življenja, ki se nam podarja v krstu in evharistiji.

Bogoslužje slovesnega praznika presvetega Jezusovega Srca pa predvideva kot obhajilni spev še eno besedo, sorodno tej, vzeto iz Janezovega evangelija: »Kdor je žejen, naj pride k meni. Naj pije, kdor veruje v mene. Sveto pismo pravi: 'Pritekali bodo iz njega studenci žive vode'« (prim. Jn 7,37s). V veri pijemo tako rekoč živo vodo Božje Besede, Kristusa. Tako vernik tudi sam postaja izvir, ki podarja živo vodo izsušeni zemlji zgodovine. To vidimo v svetnikih. To vidimo v Mariji, ki je kot velika žena vere in ljubezni postala skozi stoletja izvir vere, ljubezni in življenja. Vsak kristjan in vsak duhovnik bi moral iz Kristusa postati studenec, ki prinaša življenje drugim. Mi bi morali dajati vodo življenja žejnemu svetu.

Dragi bratje in sestre! Rad bi sklenil z lepo molitvijo, ki jo je napisal zaslužni papež Benedikt XVI. in jo objavil na spominski podobici ob bisernem jubileju svojega duhovniškega posvečenja:

»Gospod, zahvaljujemo se ti, da si odprl svoje Srce za nas, da si v svoji smrti in v svojem vstajenju postal vir življenja. Daj, da bomo osebe, ki živijo iz tvojega izvira, in podeli nam, da bomo tudi mi mogli biti izvir, zmožni dati temu našemu času vodo življenja. Zahvaljujemo se ti za milost duhovniške službe. Gospod, blagoslovi nas in blagoslovi vse ljudi tega časa, ki so žejni in Te iščejo. Amen.«

Anton Štruke

Posvetitev Cerkve in sveta Marijinemu Srcu

Posvetitev Marijinemu brezmadežnemu Srcu je popolna in nepreklicna podaritev sebe naši duhovni Materi. Njej se izročimo ne le v varstvo, ampak v last, da svobodno razpolaga z nami.

Posvetitev je toliko učinkovitejša, kolikor bolje je bila pripravljena. Ni dovolj posvetilno molitev samo zmoliti. Treba je v soglasju z njo tudi živeti. Misliti, govoriti in delati moramo kakor Marija. Posvetitev globoko posega v naše življenje in nas vodi na pot spreobrnjenja in novega življenja. To je življenje iz krsta in drugih zakramentov. To je življenje po evangeliju v zvesti hoji za Kristusom in Marijo.

Naša posvetitev se ne ustavi pri Mariji, ampak se po njej usmerja k Bogu. Marija je Bogu najbližja, zato njej izročena posvetitev najhitreje doseže Boga. Popolnoma se izročimo Mariji zato, da bi bili popolnoma Jezusovi in Očetovi. Ker je Devica Marija polna Svetega Duha, on po posvetitvi v obilnejši meri deluje tudi v nas in nas posvečuje.

V letu 1936 so pričele prihajati v Rim prošnje za posvetitev sveta brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Pobudo za te prošnje sta dala portugalska mistikinja Aleksandrina Marija da Costa in njen spovednik jezuit pater Pinho. Kristus je 30. julija 1935 Aleksandrini izrazil svojo voljo, naj bi bil svet posvečen Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pater Pinho je 11. septembra 1936 o tem obvestil papeža Pija XI. Posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu je skupaj s posvetitvijo Cerkve izvršil leta 1942 njegov naslednik Pij XII. Za to posvetitev so leta 1938 prosili tudi portugalski škofje.

Sestra Lucija je 24. oktobra 1940 pisala papežu Piju XII. in ga prosila za posvetitev sveta Marijinemu brezmadežnemu Srcu s posebno omembo Rusije; ob istem času naj bi skupaj s papežem opravili posvetitev tudi vsi škofje sveta.

Papež je 31. oktobra 1942 posvetil Cerkev in svet Marijinemu brezmadežnemu Srcu, a ne skupaj s škofi sveta, ampak sam. Pri tem je na zakrit način omenil Rusijo. To posvetitev je na slovesnejši način, ob navzočnosti rimskih kardinalov, obnovil v cerkvi svetega Petra 8. decembra 1942.

Tako sta bila Cerkev in svet posvečena brezmadežnemu Marijinemu Srcu, kakor sta bila leta 1899 posvečena presvetemu Jezusovemu Srcu.

p. Anton

Duhovne prireditve v Stični v letu 2016

OKTOBER

9. ob 14.30 Bernardova družina

12. ob 19.30 fatimska pobožnost v baziliki

16. ob 15.00 molitev za domovino

21. – 23. Ciril Čuš, Skupina za duše v vicah

23. ob 13.30 – 19.30 delavnica molitev in življenje

28. ob 20.00 češčenje Srca Jezusovega in Marijinega

NOVEMBER

3. – 6. P. Vital Vider, zakonci z otroki

12. – 13. Skupnost Emanuel

13. ob 14.30 Bernardova družina

19. – 20. Skupnost Emanuel, družine

20. ob 15.00 molitev za domovino

25. ob 20.00 češčenje najsvetejših Src

25. – 27. Salezijanski vikend za družine

DECEMBER

1.– 4. P. Vital Vider, zakonci z otroki

9. – 11. Skupnost Emanuel, mladi

9. – 11. Srednješolci in 9. Razred

11. ob 14.30 Bernardova družina

18. ob 15.00 molitev za domovino

31. ob 20.00 molitvena noč

Večdnevne skupine se začno ob 18.00 zvečer, če se po dogovoru s samostanom ne odločijo drugače.

Prijave sprejemajo voditelji skupin. Za nekajurna srečanja prijave niso potrebne.

P. Andrej Benda, GSM: 041/918 432; e-naslov: andrej.benda@rkc.si

P. Krištof Čufer, GSM: 031/314 044; e-naslov: kristof.cufer@rkc.si

Ciril Čuš, GSM: 031/888 276; e-naslov: ciril.cus@rkc.si

P. Maksimilijan File, GSM 031/711 794; e-naslov: maksimilijan@sticna.si

Klemen Križaj (mag. Jože Kukman), Zdravo življenje, tel.: 01/787 70 65

P. Lojze Markelj, GSM 031/755 945

Romar, tel.: 040/576 914

P. Anton Nadrah, tel. 01/78 77 100; e-naslov: anton.nadrah@rkc.si

P. Branko Petauer, GSM 031/687 802; e-naslov: branko.petauer@rkc.si

P. Vital Vider, tel. 02/332 13 74; e-naslov: vital.vider@rkc.si

Janez Novak; prijave: Mojca Kastelic: e-naslov: gabri@siol.net

Srečanja Bernardove družine v letu 2016

Mesečna srečanja Bernardove družine so v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 11. septembra, 9. oktobra, 13. novembra in 11. decembra.

Srečanja častilcev JMS v letu 2016

Mesečna srečanja častilcev Jezusovega in Marijinega Srca so v Opatovi kapeli v Stični ob 20.00: 30. septembra, 28. oktobra, 25. novembra in 31. decembra (molitvena noč!).

Fatimska pobožnost v stiški baziliki

bo ob 19.30: v torek 13. septembra in v sredo 12. oktobra.

Slovo od Marije romarice in vseslovensko srečanje posvečenih JMS na Ptujski Gori

V četrtek, 13. oktobra, se bomo poslovili od fatimske Marije romarice na Ptujski Gori. Hkrati bo tam vseslovensko srečanje posvečenih JMS. Odhod avtobusa iz Stične bo ob 13.00, iz Ivančne Gorice ob 13.05, iz Višnje Gore ob 13.15, iz Grosuplja (motel) ob 13.30, z Rakovnika (pri cerkvi) ob 14.00. Molitvena ura se na Ptujski Gori pred Marijinim kipom začne ob 16.00, milostni kip pa bo tam že dopoldne. Ob 17.00 bo somaševanje vodil mariborski nadškof msgr. Alojzij Cvikl, po mašni daritvi bo procesija z Marijinim kipom in slovo. Prijave sprejema: Mojca Kastelic, E: gabri@siol.net, tel.: 031/234 402. Prijavite se čimprej. Cena ob polnem avtobusu: 9 evrov.

Želiš spremljati Marijo romarico nazaj v Fatimo?

Romanje bo od 17. do 19. oktobra 2016 pod vodstvom nadškofa Alojzija Cvikla. Informacije daje in prijave zbira do zasedbe prostih mest agencija Aritours. Cena romanja 475 evrov vključuje letalski prevoz v obe smeri, transfer in bivanje v Fatimi. Častilci JMS prisrčno vabljeni. Aritours, Slomškov trg 7, 2000 Maribor, tel. 02/252 16 19, www.aritours.si, info@aritours.si

Iz samostanske kronike

Med najpomembnejše dogodke zadnjega časa na svetu spada razglasitev Matere Terezije za svetnico. Uradno prištetje te velike dobrotnice ubogih v nebeški zbor svetnikov in svetnic in s tem največje možno svetovno odlikovanje je na Trgu sv. Petra v Rimu 4. septembra 2016 izvršil papež Frančišek, ki se tudi sam zavzema za uboge. Gotovo o tej svetnici, ki je bila dobro povezana z nekaterimi Slovenci, marsikaj vemo. Zdaj se ji bomo še z večjim zaupanjem priporočali in jo z Božjo pomočjo tudi vsaj nekoliko posnemali.

V četrtek, 1. septembra 2016, je bila v Muzeju krščanstva na Slovenskem odprta razstava V zaledju soške fronte. Tej razstavi je pridružena tudi razstava Stiški samostan v času I. svetovne vojne (1914 – 1918). Soška fronta je globoko zarezala v vsakdanjih ljudi ne le v neposredni soseščini, ampak tudi v zaledju. Obe razstavi osvetljujeta vlogo zaledja, ki je z bojišč in izpraznjenih primorskih vasi sprejemalo ranjence, begunce in ujetnike ter jim dovažalo vse potrebščine. Stiški samostan je v svojih prostorih nudil zavetje goriškemu nadškofu Sedeju, njegovemu semenišču s profesorji teologije in bogoslovci, v kašči pa so primorske župnije shranile svoje arhive in različne cerkvene predmete. V spomin na te čase je društvo Sedejeva družina poskrbela za doprsni kip nadškofa dr. Fr. B. Sedeja, ki je nameščen v stiški baziliki. Ob nadškofovem doprsnem kipu piše:

Knezu in nadškofu goriškemu metropolitu ilirskemu + dr. Fr. B. Sedeju v vojnih letih 1915 do 1918 s svojim osrednjim semeniščem gostu stiškega samostana v spomin in belim menihom v hvaležnost društvo Sedejeva družina.

Za izvršitev najnujnejših popravil skrbita župnik p. Maksimilijan File za baziliko in župnijski dom, samostanski ekonom p. Krištof Čufer pa za samostan, kolikor »finančni minister« dovoljuje. Beljenje bazilike je končano; strop, ki se je vdrl v drugem nadstropju doma duhovnih nad sanitarijami, je popravljen; zamašen odtok za veliko količino meteorne vode (ob dežju s streh) čaka še na poseg; prav tako del samostanske strehe nujno potrebuje novo kritino. Lahko si predstavljamo, koliko je dela, če upoštevamo, da imajo samostanska poslopja skupaj s pokritim obzidjem več kot dva hektarja streh.

kronist