Kmalu smo morali nazaj na
avtobus, da bi nadaljevali naše romanje. O, ko bi sam hodil tam naokoli in
opazoval, ter iskal primerna mesta za dobro fotografijo. Želel sem celo, da bi
ponoči šel fotografirat. O tej možnosti sem vprašal vodiča, a mi je hitro vzel
vsako upanje: je prenevarno in vse je zaklenjeno!
Vmes med Keopsovo piramido in
ono na njeni levi smo se peljali v vznožje grička s piramidami. Tam so nas spet
dobili v roke trgovci in nam ponujali svoje blago. Prišli smo na velik
prireditveni prostor. Oder je bil tako postavljen, da je imel gledalec preko
odra pogled na piramide in nekoliko bolj spredaj čepečo sfingo. Čudovita
kulisa! To je bilo užitek poslušati ali gledati!
Najprej smo šli med zidove,
ki so tvorili cel labirint soban in hodnikov. Vodnik nas je popeljal v prostor,
kjer so balzamirali faraone. S posebnim postopkom so njihova trupla pripravili
za pogreb in prenos v prostor, kjer so čakali srečanja z božanstvom. Vse
piramide in druge grobnice so postavljene zahodno od reke Nil. Vzhodno od Nila
je bilo mesto živih, zahodno pa mesto mrtvih.
Vodič nam je zelo podrobno
razložil postopek balzamiranja faraonov, mi pa smo ga sede na tleh poslušali.
Vsaj v tem prostoru smo imeli mir pred vsiljivimi domačimi prodajalci.
Prostori, v katerih smo bili,
so bili seveda večinoma brez stropov, saj niso ostali ohranjeni. Bili so
klesani iz rumenkasto rdečega kamna. Je zrnast in ima nekaj rdečih in nekaj
temnih zrnc. Na prvi pogled bi rekel, da so kamni granitni, toda lahko se
motim.
Druge skupine, ki so
prihajale, niso bile deležne tako podrobne razlage. Posebej malo je postopek
balzamiranja zanimal otroke, saj so brezskrbno tekali med stebri in se
skrivali.
Naslednja postaja je bila
velika kamnita sfinga. Do nje smo prišli po ozkem hodniku. Tam je bilo kar
živahno. Ljudje so jo opazovali, se ob njej fotografirali in pogovarjali. Do
sfinge seveda nismo imeli dostopa, saj je v ograji in v njeno bližino ni
dostopa. Smeli smo biti na lepo grajenem hodniku, ki vodi k piramidam. Po tej
poti so v slovesni žalni procesijo nesli balzamirano faraonovo telo k zadnjemu
počitku v piramido. Še lepše pa se sfinga vidi s hodnika, ki se odcepi levo od
prej imenovane poti. Tam smo lahko občudovali sfingo v vsej njeni mogočnosti.
Ta sfinga je v Gizi, kot se
imenuje predel Kaira, kjer se nahaja. Narejena je tako, da ima telo na tleh
ležečega leva, ki ima človeško glavo. Po izročilu varuje Keopsovo piramido in
bedi nad nekropolo, to je mestom mrtvih. Je velikansko delo, izklesano iz ene
skale, zato je največje monolitno delo na svetu, se pravi, da je narejeno iz
enega kosa. Levove šape so danes grajene iz kamnitih blokov, saj so najbrž bile
ob restavriranju na novo dozidane. Pravijo, da je sfinga najstarejše
monumentalno delo, zgrajeno najbrž v času faraona Kafre v 26. stoletju pred
Kristusom. Spomenik je visok preko 19 metrov, v dolžino pa meri nekaj več kot
73 metrov. Postavljena je v osi vzhod-zahod. Če primerjamo glavo in trup,
opazimo, da je glava premajhna za tako velik levov trup. Pravijo, da je imela
sfinga sprva večjo glavo, a so jo najbrž že zelo zgodaj predelali in zmanjšali.
Dejansko stoji sfinga v
ostanku kamnoloma, kjer so lomili kamen za gradnjo Keopsove piramide. Spodnji
del je bil do nedavna zasut s peskom, saj se nahaja v kotanji, ki je nastala,
ko so od tam odvažali kamenje. Zelo jasno se opazi, da je vrat že poškodovan,
saj je gledal iz peska. Peščeni viharji, ki so v Egiptu pogosti, so tisti del,
ki je gledal iz peska, obrusili in poškodovali.
Kaj pravzaprav sfinga pomeni,
si egiptologi še niso edini. Eni pravijo, da je varuhinja celotne ploščadi v
Gizi, se pravi piramid in vseh ostalih zgradb, drugi pa menijo, da je podoba
sončnega božanstva z imenom Horus.
Sam sem se počutil zanimivo
ob sfingi. Opazoval sem, kako ljudje gledajo, uživajo in se ob sfingi
fotografirajo. Nekateri so zadovoljni z vsakim posnetkom, drugi so bolj
ustvarjalni. Zame je bilo navdušujoče, kako je sfinga nemo zrla na vse, kar se
je dogajalo okoli nje. Kako različno je bilo to! Nekoč pred tisočletji je strmela
na faraone in stare Egipčane. Danes, v moderni dobi, ne hodijo mimo samo
jezdeci na kamelah, ampak se vozilo turisti v avtobusih in zrejo v to nemo
pričo preteklosti.
Jaz bi še kar ostal ob sfingi
in gledal, toda vodič je klical, da moramo dalje. Na avtobusu smo se oskrbeli z
vodo, ki jo je prodajal šofer. Ni bila poceni, a brez vode v puščavi ni bilo
dobro. Meni se je prav prilegla, čeprav bi bilo še bolje, če ne bi prišla na
prazen želodec. Jutranja napaka, ko sva brez zajtrka tekla za avtobusom, se je
vedno bolj opazno poznala. Toda radovedne oči so nekoliko omilile praznino v
želodcu. Saj je bilo toliko lepega za pogled, da smo bili vedno zaposleni z
gledanjem.
Naslednja postaja je bila
nedaleč od piramid. Ustavili smo se ob zanikrni cesti. Veste, Kairo je na nek
način zanikrno mesto. Veliko je smeti in večina hiš je nedokončanih. Zvedel
sem, da morajo Egipčani plačati davek, ko je hiša dokončana. Zato kar gradijo
in pustijo nedokončano, da ne plačajo davka.
Po stopnicah smo se spustili
v klet, kjer je bila velika delavnica in trgovina hkrati. Na tistem mestu so
nam hoteli zelo nazorno pokazati, kako se izdeluje papirus. To je snov, na
katero so v Egiptu največ pisali, seveda poleg kamna, kamor so klesali
hieroglifne znake.
Bilo je več možnosti. Pri eni
mizi so razlagali v ruščini, pri drugi angleško. Sam pa sem ostal pri neki
prikupni domačinki, ki je gladko govorila nemško. Ko nas je bilo že za malo
gručo, je začela s svojo razlago.
Najprej nam je pokazala
rastlino, ki se slovensko uradno imenuje »pápir«. Naglas je zato spredaj, da se
loči od pojma »papír«, ki ga poznamo. V Svetem pismu najdemo za to rastlino ime
»pápirusovo ličje«. Rastlina raste na bregovih Nila, predvsem v močvirjih. Je
bujne rasti in lahko zraste tudi do tri metre v višino. Ima visoko gladko
steblo, ki je lahko različno debelo. Bujno rastoča rastlina je bolj visoka in
ima zato tudi bolj močno steblo.
Najprej je z vseh štirih
strani obrezala kožo in dobila paličico kvadratne oblike. Obrezani stržen je
bele barve. Stržen je nato po dolgem narezala na lističe, debele milimeter ali
dva. Te lističe je povaljala z valjarjem in jih naredila bolj prožne. Povaljane
lističe je dala v vodo za dan ali dva, da so se izločili škrob in sladkorji.
Po namakanju v vodi so
lističi postali nekoliko rjavkasti in zelo prožni. Te trakove je začela na
vogalu spletati tako kot sukance pri tkanini. Trakove je polagala pravokotno
drugega na drugega in jih prepletala tako, da je bil eden pod drugim in potem
obratno. S pletenjem je nastajala vedno večja površina. Ko je bil list do konca
spleten, ga je dala v prešo med tkanine, ki so popile vlago iz lista. Stisnjen
v preši je ostal več dni. Ker so lističi iz stržena nekoliko sluzasti, so se
spleteni trakovi dobro zlepili med seboj, zato je nastal dober in trden list.
Potrebno ga je bilo samo še
posušiti, da je bil pripravljen za uporabo. Taki listi in lističi iz papirusa
so bili najbolj pogosta snov, na katero so pisali v Egiptu. Ker je tam podnebje
zelo suho, je papirus obstal več tisočletij nepoškodovan.
Ta postopek je bil zame
zanimiv, saj ga tako podrobno nisem še nikoli videl. Še bolj dragoceno je bilo,
ker je mlada dama vse nazorno pokazala. Normalen postopek traja seveda več dni
ali celo tednov. Pokazala nam je samo posamezne faze, da smo doumeli, kako so
delali snov za pisanje. Mi smo po prikazu nadaljevali naše romanje in nismo
čakali, da bi se ves postopek v resnici zgodil.
V tej delavnici je bila tudi
prodajalna različnih podob na papirus. Nekatere podobe so bile velike tudi več
kot meter in še bolj dolge. To je tudi dobra podlaga za slikanje, saj smo
videli množico različnih slik naslikanih na papirus. Na velikih formatih so
bili razni prizori iz Svetega pisma. Bili so čudoviti, a tudi zelo dragi.
Sprva sem bil prepričan, da
so ti lističi krhki, a so v resnici zelo prožni, skoraj tako, kot naš papir.
Lahko jih zviješ in prepogneš. So tudi tanki in elegantni. Glede barve bi jih
najlaže primerjal z našim koruznim ličkanjem, ki je nekoliko progasto in bolj
ali manj rumenkasto.
V delavnici smo se kar nekaj
časa zadržali. Nakupili smo razne spominke, ki so nam bili cenovno dostopni.
Potem pa smo se spet spravili na avtobus ter se odpeljali v stari del Kaira.
Preko Nila smo dospeli v del mesta, ki je bil nekoliko bolj urejen.
p.
Branko Petauer
