Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference
Viri objav
Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija
sobota, 21. november 2015
Posebna pobuda portugalskih škofov
Portugalska škofovska konferenca, zbrana na plenarnem zasedanju v Fatimi aprila 2015, je izdala posebno pobudo, v kateri je to Marijino romanje poimenovala »velik misijon nove evangelizacije« in naročila vernikom, naj se pripravijo na prisrčen sprejem, ki naj ga zaznamuje veselje zaradi srečanja v veri s podobo Matere Boga in Matere ljudi. »Izkoristimo ta trenutek milosti,« je rečeno v povabilu, »da povabimo Božje ljudstvo, naj vstopi v globino obhajanja svoje vere, posebej z udeležbo pri evharističnem slavju, obhajanju zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter češčenja Najsvetejšega, ki je tako značilno za fatimsko duhovnost, k obnovitvi molitve rožnega venca v krščanskih družinah, ki naj ga spremlja premišljevanje Svetega pisma in tiha kontemplacija.« Škofje poudarjajo izrazito marijanski značaj portugalskega naroda in samo Fatimo, saj »fatimsko marijansko sporočilo in fatimska duhovnost dejansko odpirata srca ljudi za sprejem veselega oznanila, ki ga prinaša Cerkev«.
petek, 20. november 2015
Fatimska Marija romarica obiskuje portugalske škofije
Od maja 2015 do maja 2016 kip Marije romarice obiskuje portugalske škofije. Namen romanja: priprava na stoletnico prikazovanj.
Zavedamo se, da je obhajanje
tega jubileja čas milosti, ki nam ga Gospod naklanja za poživitev naše vere. Ne
gre le za obhajanje stoletnice, ampak je to priložnost za novo evangelizacijo
in pot k spreobrnjenju in srečanju s Kristusom po Mariji. Škofje so pobudo z
navdušenjem sprejeli. S to pobudo nameravamo vključiti vse portugalske škofije
v obhajanje stoletnice prikazovanj in pomagati cerkvenim občestvom, da zaživijo
fatimsko sporočilo in fatimsko duhovnost. Zavedamo se velikega pozitivnega
učinka, ki se lahko rodi iz te pobude, bodisi zato, ker bo zbrala in med seboj
povezala veliko število vernikov, bodisi zato, ker bo nudila priložnost za
oznanjevanje Kristusa, h kateremu nas Devica Marija vedno pripelje. Želimo si,
da bi bilo to romanje Marijinega kipa močna izkušnja vere, s pomočjo
poglobljene osebne molitve, bogoslužnih slovesnosti in ljudskih pobožnosti;
želimo doseči vse stanove in dati vsem možnost, da globlje spoznajo fatimsko
sporočilo in ga zaživijo.
p. Carlos Cabecinhas
četrtek, 19. november 2015
Fatima in življenje po smrti
Pripravljamo se na fatimsko Marijo romarico, ki nas bo prihodnje leto obiskala. Pripravljamo se z molitvijo, zlasti z molitvijo rožnega venca, in s poglabljanjem v fatimska sporočila, ki jih skušamo uresničevati v življenju.
Dne 13. julija 1917 je Marija pastirčkom
posredovala fatimsko skrivnost, ki ima tri dele. V prvem delu so za kratek
trenutek doživeli strahoto pekla in
trpljenje pogubljenih. S tem videnjem je Bog po Mariji hotel spodbuditi
pastirčke in z njimi vse kristjane, da bi se zavzeli za reševanje grešnikov, da ne bi prišli v pekel. Bog Sin je vsemu
človeštvu najprej pokazal svojo ljubezen s tem, da se je učlovečil in za nas
umrl na križu. Ker pa njegova ljubezen za marsikoga ne zadostuje in se za Boga
ne zmeni, je Bog z videnjem pekla pokazal končno stanje tistih ljudi, ki v
svojem življenju Boga zavržejo in umrjejo v stanju smrtnega greha. Dejstvo
pekla govori vsakemu človeku: »Človek, imej sebe vsaj toliko rad, da se boš
potrudil in po smrti ne boš prišel v kraj in stanje večnega pogubljenja, večne
ločenosti od Boga. Brez Boga zate ni sreče, ampak največja nesreča! Hudobni
duhovi ti pripravljajo samó nesrečo in so največji sovražniki človeštva.«
Videnje pekla je bilo za tri male otroke nekaj
tako groznega, da je vidkinja Lucija pozneje zapisala: »To videnje je trajalo
samo trenutek. Hvala naši dobri nebeški Materi, ki nas je vnaprej pripravila z
obljubo, da nas bo pripeljala v nebesa. Če ne bi bilo tako, mislim, da bi umrli
od strahu in groze.«
Bog je vedno ljubezen, zato je poslal k trem
pastirčkom v Fatimo Devico Marijo, da bi po njej grešnikom pripravil novo
sredstvo rešitve. Ona razodeva materinski obraz Boga, njegovo usmiljenje in
sočutje. Marija je po videnju pekla pastirčke takole nagovorila: »Videli ste
pekel, kamor gredo duše ubogih grešnikov. Da
bi jih rešil, hoče Bog na svetu vpeljati pobožnost do mojega brezmadežnega
Srca.« Pobožnost do Marijinega brezmadežnega Srca je torej sredstvo, ki nas
vodi v nebesa. To edinstveno sredstvo Božjega usmiljenja hoče vpeljati Bog. Ko
govorimo o grešnikih, seveda štejemo mednje tudi sebe. Biti moramo izredno
ponižni in majhni pred Bogom in Materjo Marijo. Češčenje Marijinega
brezmadežnega Srca rešuje pekla vse ljudi, nas in tiste, ki so najbolj
oddaljeni od Boga, ki se zanj ne zmenijo, ki ga celo sovražijo, ki vanj ne
verujejo. Življenje po smrti je večno. Največja nesreča za človeka je, če umrje
v smrtnem grehu. Zato se bomo potrudili, da ne le sebe, ampak čimveč ljudi
rešimo za nebesa. Naš cilj so nebesa, večna sreča pri Bogu!
Na kaj mislimo, ko govorimo o češčenju
Marijinega brezmadežnega Srca? a)Najvišja
oblika je posvetitev temu Srcu,
pogostno obnavljanje te posvetitve in življenje iz posvetitve. Imeti moramo v
sebi stalno zavest, da smo Marijini otroci in da jo hočemo v svojem življenju
posnemati. Po njenem zgledu imejmo veliko ljubezen do tistih, ki so daleč od
Boga in so v nevarnosti večnega pogubljenja. Pomagajmo Materi Mariji, da jih bo
rešila!
b)Za svoje in tuje grehe je
treba zadoščevati s spokornimi deli,
tudi za tiste grehe, ki so usmerjeni zoper Marijino brezmadežno Srce. To je
druga oblika češčenja Marijinega brezmadežnega Srca.
c)Tretja oblika pa je obhajanje petih prvih sobot na fatimski
način. Morda se bo kdo odločil za neprestano obhajanje. Vse slovenske
župnije pa so povabljene, da bodo to organizirale od januarja do maja leta 2016
kot pripravo na prihod fatimske Marije romarice in tako rekoč vnaprejšnji
pozdrav. Če kje obhajanja petih prvih sobot ne bodo organizirali, lahko vsak
sam poišče ustrezno možnost. Pomembno je, da poznamo in izpolnimo pet pogojev: 1)spoved, 2)obhajilo, 3)rožni
venec, 4)15 minut premišljevanja ene
ali več skrivnosti rožnega venca tako, da delamo družbo Materi Mariji, 5)vse to v zadoščenje Marijinemu
brezmadežnemu Srcu.
Ozrimo se še enkrat na Marijin stavek: »Da bi jih rešil (da ne bi prišli v
pekel), hoče Bog na svetu vpeljati
pobožnost do mojega brezmadežnega Srca.« 1)Bog hoče, da se posvetimo
Marijinemu brezmadežnemu Srcu, 2)da
za svoje in tuje grehe zadoščujemo in 3)da
obhajamo prve sobote na fatimski način.
3)Poleg tega je Marija 13.
julija kot sredstvo za reševanje grešnikov poudarila pomen molitve rožnega venca in posredovala bogato in pomenljivo molitev:
»O Jezus, 1)odpusti nam naše grehe, 2)obvaruj nas peklenskega ognja in 3)privedi v nebesa vse duše, 4)posebno še tiste, ki so najbolj
potrebne tvojega usmiljenja.« Vsaka beseda v tej molitvi ima velik pomen prav
za reševanje duš za nebesa!
Bog hoče, da bi se vsi ljudje
zveličali in
pričakuje, da mu bomo mi pri tem pomagali.
To je velika čast za nas, a tudi odgovornost. V nebesa ne bomo šli sami, ampak
skupaj z mnogimi, ki jim bomo pri tem pomagali.
p. Anton
sreda, 18. november 2015
Jacintine žrtve iz ljubezni do Gospoda
Jacinto je bolelo, da ljudje z grehi žalijo Gospoda. Luciji je rekla:
»Poslušaj, veš kaj? Naš Gospod je žalosten.
Naša Gospa nam je rekla, naj ga ljudje ne žalijo več, saj je prejel že toliko
žalitev, pa se za to nihče ne zmeni. Še kar naprej delajo iste grehe.«
Ko je Lucija nekega jutra prišla k Jacinti, jo
je ta vprašala:
»Koliko žrtev si darovala to noč našemu
Gospodu?«
'Tri: trikrat sem vstala in molila angelovo
molitev.'
»Jaz pa sem mu jih darovala zelo veliko, ne
vem, koliko, ker sem imela veliko bolečin in se nisem pritoževala.«
V drugem Spominu
beremo:
»Nekoč je Jacinta rekla:
'Naš Gospod je gotovo zadovoljen z našimi
žrtvami, ker sem tako zelo žejna! Pa nočem piti, hočem trpeti iz ljubezni do
Njega.'
Nekega dne smo sedeli pri vratih hiše mojega
strica, ko opazimo, da se bliža precej ljudi. Frančišek in jaz sva hitro tekla
v sobo in se skrila pod posteljo, Jacinta pa reče:
'Jaz se ne bom skrila, našemu Gospodu bom
darovala to žrtev.'
Ljudje so se približali, govorili z njo in dolgo
čakali, medtem ko so naju iskali. Končno so odšli.«
p. Anton
torek, 17. november 2015
V hostiji skriti Jezus
Ko so pastirčki hodili v šolo, so med odmorom obiskovali skritega Jezusa v farni cerkvi. Vendar jim tudi tu ljudje niso dali miru. Jacinta je potožila:
»Zdi se, da so uganili. Brž ko stopimo v
cerkev, je tam toliko ljudi, ki nas sprašujejo. Rada bi bila dolgo sama, da bi
govorila s skritim Jezusom, pa nam nikdar ne dajo miru.«
Nekoč je Lucija nesla Jacinti podobico s
kelihom in hostijo. Prijela jo je, poljubila in žareča od veselja rekla:
»To je skriti Jezus! Tako ga imam rada! O, ko
bi ga mogla prejeti v cerkvi! Ali je tudi v nebesih obhajilo? Če je, bom šla vsak
dan. O, ko bi mi angel spet prinesel sveto obhajilo v bolnišnico! Kako bi bila
zadovoljna!«
Včasih, ko se je Lucija vračala iz cerkve in
svojo ljubljeno sestrično mimogrede obiskala, jo je ta vprašala:
»Si šla k obhajilu?«
Če ji je Lucija pritrdila, jo je prosila:
»Stisni se prav tesno k meni, ker imaš v svojem
srcu skritega Jezusa.«
Ko je Jacinta zbolela, je
nekoč naročila Luciji, ki se je odpravljala v šolo:
»Poslušaj! Reci skritemu
Jezusu, da ga imam zelo rada, da ga zelo ljubim.«
Drugikrat je rekla:
»Reci Jezusu, da mu pošiljam
mnogo ljubečih pozdravov.«
Ob neki priložnosti je dejala Luciji:
»Ne vem, kako to, našega Gospoda čutim v sebi.
Razumem, kaj mi pravi, čeprav ga ne vidim in ne slišim! A tako dobro je biti z
Njim!«
Naročite se na:
Objave (Atom)