Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

sobota, 7. november 2015

Pred nami je sveto leto usmiljenja


Pred leti me je zelo nagovoril sv. Janez Pavel II. kot papež Božjega usmiljenja. Napisal je okrožnico o Božjem usmiljenju. Prva svetnica, ki jo je razglasil v novem, tretjem tisočletju, Favstina Kowalska, je bila glasnica Božjega usmiljenja. Uvedel je praznik Božjega usmiljenja. Umrl je na soboto pred tem praznikom leta 2005. S tem je dal poseben pečat 21. stoletju in tretjemu tisočletju. Bil je velik prerok Božjega usmiljenja.
Božje usmiljenje je povezoval s češčenjem Jezusovega Srca. V okrožnici o Božjem usmiljenju je zapisal: »Cerkev, se zdi, na poseben način izpoveduje in časti Božje usmiljenje, kadar se obrača na Kristusovo Srce. V resnici nam prav približanje Kristusu v skrivnosti njegovega Srca dovoljuje, da se pomudimo pri tej točki razodetja – v nekem smislu osrednji in obenem človeku najbolj dostopni – razodetja usmiljene ljubezni Očeta, ki je bila glavna vsebina mesijanskega poslanstva Sina človekovega.«
Sedanjemu papežu Frančišku je Božje usmiljenje prav tako zelo pri srcu. Zato je razumljivo, da je, na veliko veselje ljudi, napovedal sveto leto usmiljenja, Božjega in človeškega. V buli o usmiljenju je zapisal: »Jezus Kristus je obličje Očetovega usmiljenja. Videti je, da skrivnost krščanske vere v tej besedi najde svoj povzetek. Postala je živa, vidna in je dosegla vrhunec v Jezusu iz Nazareta.”
Zakaj takšen poudarek na Božjem usmiljenju; na Bogu, ki je usmiljenje? Božje usmiljenje, to je prizanesljiva, razumevajoča in odpuščajoča ljubezen Boga do nas slabotnih ljudi. Ničesar bolj ne potrebujemo! Božje usmiljenje je rešilna bilka za človeštvo, ki razodeva bolj zaskrbljujoče kakor vesele dogodke: vojni spopadi, nesreče, begunska kriza, družinske tragedije, številni splavi ... Večina kristjanov se malo briga za Jezusa in njegov nauk. Parlamenti v krščanskih deželah sprejemajo zakone, ki niso v soglasju z desetimi Božjimi zapovedmi. Evropa se sramuje svojih krščanskih korenin.
Z vero sprejemamo, da se bo uresničila Jezusova obljuba: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Prav tako obljuba, da peklenska vrata Cerkve ne bodo premagala (prim. Mt 16,18). Smemo verjeti tudi Marijini napovedi v Fatimi, katere stoletnico bomo kmalu praznovali: »Končno bo zmagalo moje brezmadežno Srce.«
Ljudje, tudi največji zločinci, stalno umirajo in prihajajo pred usmiljenega Sodnika. Ob smrti je treba biti v prijateljstvu z Bogom, če hočemo priti k njemu. Zanašamo se na usmiljenega Sodnika, za katerega upamo, da še v trenutku smrti daje milost, da se more človek pokesati svojih grehov in se zavestno odločiti zanj. Za kristjane pa je redna pot prejem zakramenta sprave, bolniškega maziljenja in svete popotnice. Katekizem katoliške Cerkve uči, da je Bog »ustvaril človeka, da bi ga naredil deležnega blaženosti Božjega življenja« (št. 1). Zato mu daje tudi možnost, da se zveliča, a mora pri tem tudi sam sodelovati.
Upanje nam dajejo številne cerkve in oltarji, na katerih se vsak dan daruje Jezusova zakramentalna daritev: Jezusovo telo, ki se za nas daje; njegova kri, ki se za nas preliva. Premagana sta greh in smrt. Za naše odrešenje bi bila dovolj samo ena kaplja Gospodove krvi, a on je za nas na križu do konca izkrvavel. Kristus na križu s prebodenimi rokami in nogami ter s prebodenim srcem je najzgovornejša podoba Božjega usmiljenja. Kalvarija vsemu svetu in vsem časom oznanja, do kod gre Božje usmiljenje. Usmiljeni Bog se sklanja h grešnemu človeku. Dokler se bo daroval za nas, je upanje za še tako zavoženo življenje. In daroval se bo do konca sveta, do svojega drugega prihoda.
Usmiljeni Bog se posebno jasno razodeva v spovednici. V svetem letu usmiljenja je zelo naglašena. V njej se Jezusovo usmiljenje razliva na grešnika, ki ni več grešnik, ko zasliši odrešilne besede: »Jaz te odvežem tvojih grehov v imenu Očeta in Sina + in Svetega Duha.« V letu usmiljenja moramo zopet odkriti pomen zakramenta sprave, sprave z Bogom in vsem stvarstvom, posebej s tistimi, s katerimi pogosto zaškriplje.
Uprimo oči v Mater Marijo, ki je Mati usmiljenja. Kot srednica milosti nam bo posredovala Božje usmiljenje, zlasti ko bo od 13. maja do 13. oktobra 2016 med nami kip fatimske Marije romarice. Z njo bo navzoče milostno Božje delovanje, ki bo vabilo ljudi, tudi bolj oddaljene, k spreobrnjenju in novemu življenju. Tako je bilo že ob njenem prvem in drugem obisku Slovenije, leta 1997 in 2008. Lahko rečemo, da bo Marija vodila vseslovenski misijon, mi pa smo povabljeni, da bi bili njeni sodelavci.
p. Anton

petek, 6. november 2015

Pogovori z Jezusom (20) Sodeluj zavestno, pobožno in dejavno!


Predragi kristjan, Drugi vatikanski cerkveni zbor glede sodelovanja pri mašni daritvi naroča: Zavestno, pobožno in dejavno naj bi sodelovali pri svetem dogajanju.
Takšno sodelovanje je možno le pri tistem, ki živi iz osebne, poglobljene in žive vere. Če ni izbral za svoje središče mene samega, me tudi pri mašni daritvi ne bo tako doživljal. Sodelovanje je pravilno takrat, kadar s pomočjo Božje milosti sodeluje ves človek z vsemi svojimi sposobnostmi, z razumom, srcem in s telesom.
Evharistična daritev je zadeva vsega zbranega občestva. Vsak mora pri njej sodelovati. Seveda je drugačno sodelovanje duhovnika, drugačno ministrantov, bralcev beril, pevcev, drugačno drugih vernikov.
Vendar je marsikaj vsem skupno, na primer notranje zbrano sodelovanje s srcem, ki je najvažnejše. Za nikogar ne sme veljati Božja ugotovitev pri preroku Izaiju, ki jo je ponovil tudi Jezus: To ljudstvo me časti z ustnicami, njihovo srce pa je daleč od mene. Vsak naj bi prišel k mašni daritvi dobro pripravljen. Vsak mora poslušati Božjo besedo, moliti s srcem in z ustnicami. Vsak mora nebeškemu Očetu darovati Kristusa in skupaj z njim sebe ter vso Cerkev.
Mašna daritev je vrhunec tvojega življenja. Če bi bilo tvoje življenje plitvo, daleč od Boga, zakopano v praktični materializem, se pri mašni daritvi ne bi moglo dvigniti na višino Jezusove daritve na križu, kjer sta vztrajala Marija in apostol Janez. Čim bolj boš sredi življenja povezan z Bogom, tem bolj bo ta povezanost z njim pri sveti maši dosegla svoj pravi razcvet.

Gospod Jezus, rad bi dosegel, da bi imela mašna daritev v mojem življenju središčno mesto. Zavedam se svojih slabosti. Pred tebe prihajam praznih rok, zato te prosim, da jih ti napolniš. Osvobodi me vseh navezanosti. Prizadeval si bom, da bom zbrano sledil Božji besedi in molitvam ter dogajanju na oltarju. Prosim te, naj bo moje srce goreče, ko te prejemam pri svetem obhajilu. Naj se zavedam, da si moj najzvestejši Prijatelj. Hočem se ti za vse darove zahvaljevati, te občudovati in ti priporočati svoje življenje, moje najdražje pa tudi ves svet.

četrtek, 5. november 2015

Neusahljiv vrelec žive vode


Za češčenje Jezusovega Srca najdemo navdih pri tistih mislih, ki govorijo o živih vodah, tekočih iz Mesijevega Srca, in tam, kjer je govor o Božji ljubezni kot temelju vseh mesijanskih dobrin.
Že v Stari zavezi je veliko prerokb, ki opisujejo najbolj notranje lastnosti »srca« ali »osrčja« prihodnjega Odrešenika. Druga mesta govore o »vodi iz studencev odrešenja«, ki se bodo izlile iz srca prebodenega Odrešenika, ki jo bo novi Mojzes, to je Jezus, dajal iz skale (iz osrčja) svojega telesa.
V Novi zavezi se na starozavezne napovedi sklicuje Jezus sam. Ob šotorskem prazniku je zaklical: »Če je kdo žejen, naj pride k meni in naj pije. Kdor veruje vame, bodo, kakor pravi Pismo, iz njegovega (to je iz Odrešenikovega) osrčja tekle reke žive vode« (Jn 7,37 s).
Evangelist Janez na izredno slovesen način pripoveduje, kako je vojak s sulico prebodel Odrešenikovo stran (srce) (Jn 19,31–37) in kako sta tedaj pritekli kri in voda: kri kot znamenje, da se je s tem resnično izvršila daritev novozaveznega Jagnjeta v odrešenje sveta (prim. Jn 6,51); voda kot simbol Svetega Duha ter njegove duhovne rodovitnosti in očiščujoče moči – obenem pa oboje kot simbol evharistije in krsta, za življenje Cerkve najvažnejših zakramentov. Vsako človeško srce, ki se ga dotakneta kri in voda iz Jezusovega Srca, se more spremeniti.
Pri preroku Ezekijelu beremo: »Odstranim kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce« (Ezk 36,26). V poveličanem Kristusu samem je bila napoved o novem srcu že uresničena. Po stiku z njim pa se uresničuje tudi v udih Kristusovega skrivnostnega telesa.
p. Anton

sreda, 4. november 2015

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Posvetitev Jezusovemu in Marijinemu Srcu (9) Kruh za življenje sveta


Najgloblje hrepenenje človeškega srca ni po denarju, visokem življenjskem standardu in uživanju, ampak po ljubezni, po neskončni ljubezni, po Bogu, ki je ljubezen. Najbolj se nam je približal v Jezusu Kristusu. Na najpopolnejši način se z njim zedinjamo v svetem obhajilu. Jezus nam daje samega sebe v duhovno hrano in pijačo.
Starozavezna mana, »kruh z neba« (2 Mz 16,4), je vnaprej naznanjala sveto obhajilo. Štirideset let je hranila Izraelce na poti skozi puščavo v Obljubljeno deželo. Tudi mi potujemo skozi puščavo tega življenja v obljubljeno deželo nebes. Tudi mi imamo »kruh z neba«, pravzaprav neskončno več: samega Gospoda, ki ga uživamo.
Jezus je učil: »Vaši očetje so jedli v puščavi mano in so pomrli. To je kruh, ki prihaja iz nebes, da tisti, ki od njega jé, ne umre. Jaz sem živi kruh, ki sem prišel iz nebes. Če kdo je od tega kruha, bo živel vekomaj. Kruh pa, ki ga bom dal jaz, je moje meso za življenje sveta« (Jn 6,49-51).
Za kristjana je ta duhovna hrana nujno potrebna: »Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi. Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan… Kdor jé moje meso in pije mojo kri, ostaja v meni in jaz v njem. Kakor je mene poslal živi Oče in jaz živim po Očetu, tako bo tudi tisti, ki mene jé, živel po meni« (Jn 6,53-57).
Če se pogosto, dobro pripravljeni, hranimo z Jezusom pod podobo kruha, raste v nas ljubezen do njega in edinost z njim. Hkrati raste v nas ljubezen do ljudi in edinost z njimi. Kristus nas povezuje med seboj: »Ker je en kruh, smo mi, ki nas je veliko, eno telo, ker smo vsi deležni enega kruha« (1 Kor 10,17).
Preden je Jezus odšel v nebesa, je napovedal: »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 28,20). Na najodličnejši način je z nami pod podobo kruha, da se z njim hranimo in ga v naših tabernakljih molimo. On je ljubezen, ki se daruje za nas. Blagor njim, ki odkrijejo to ljubezen in ga z ljubeznijo, dobro pripravljeni, pogosto prejemajo v svoje srce. Blagor njim, ki ga radi obiščejo in z ljubeznijo molijo. Njihova srca se srečujejo z Božjim Srcem.

torek, 3. november 2015

Kip Marije Romarice št. 13


Rektorat fatimskega svetišča je nabavil nov kip Marije romarice, ki se je pridružil skupini tistih, ki so že določeni za romanje po Portugalski in po vsem svetu. Do te odločitve je prišlo zaradi rastočega števila prošenj pred stoletnico prikazovanj z vsega sveta. Tako smo prišli do številke 13., ki je določena kot maksimalno število reprodukcij Marije romarice. Marijo romarico št. 13. je blagoslovil 4. marca 2015 v kapelici prikazovanj p. Benvenuto Santiago po sveti maši. Naslednji dan je kip odpotoval v Italijo, na svoje prvo romanje po Siciliji pod vodstvom Svetovnega fatimskega apostolata.
Antonio Valinho