Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

nedelja, 10. november 2013

Nagovor nadškofa Marjana Turnška na Ptujski Gori 8. junija 2013



Dragi bratje duhovniki, dragi častilci Jezusovega in Marijinega Srca (JMS), dragi romarji (…), prav iskreno in prisrčno pozdravljeni. Zbrani smo, da bi se združili v molitvi in izročitvi Marijinemu Srcu, ki se nenehno izroča Srcu svojega Sina in vsi skupaj našemu nebeškemu Očetu. Kajti to je cilj in smisel človekovega življenja. Vsi upamo, da bomo to nekoč dokončno dosegli v nebesih, kjer je že Marija. Na tej zemlji, v tem življenju, pa se tudi s pomočjo posvetitve Marijinemu in Jezusovemu Srcu lahko približujemo temu cilju, da že vnaprej okušamo v tisti meri, v kateri nam ga naš Gospod, ki nas neskončno ljubi, da okušati. Bog daj, da bi ga danes okušali v veliki meri. Okušali njegovo bližino, njegov mir, pa Marijino bližino in njeno priprošnjo. Sebe, svoje družine, ves slovenski narod in našo domovino pa v srcu posvetimo Marijinemu in Jezusovemu Srcu že v tem trenutku.

Dragi bratje v duhovniški službi, dragi častilci JMS, ki ste skupaj s člani odbora za pospeševanje češčenja Svetih Src skupaj na čelu s patrom Nadrahom danes tukaj zbrani na svojem letnem srečanju (...) Praznik Marijinega brezmadežnega Srca (MBS) je kakor na nek način podaljšek včerajšnjega slovesnega praznika Jezusovega Srca. Ker sta ti dve Srci neločljivo med seboj povezani, zato ju lahko praktično praznujemo skupaj kar dva dni. In zato tudi posvetitev obema Srcema na nek način odgovarja resnici. Marija je namreč nenehno združena s svojim Sinom, z Jezusom. Ves čas. Že od Nazareta, ko ga je spočela, preko Betlehema kjer ga je rodila, Egipta kamor je z njim bežala, vrnitve nazaj v Nazaret, življenja z njim tudi v času javnega delovanja vse do Kalvarije, ko ga je mrtvega sprejela v naročje, v dvorano zadnje večerje, binkoštno dvorano, sledila mu je na goro Vnebohoda in preko svoje smrti je nenehno z njim tudi v nebesih. Zato tudi ti dve Srci zares spadata skupaj. Marijino Srce je neločljivo usidrano v Srcu njenega Sina, v Jezusovem Srcu.
Dragi bratje in sestre, z veseljem smo danes tukaj, da se Bogu zahvalimo za to milost, da smemo in moremo vstopati v to skrivnostno zvezo, v ta skrivnostni odnos med Marijo in Jezusom. Da se lahko po posvetitvi tema dvema Srcema upodabljamo po njuni drži, po Marijini drži in po drži Boga, ki je postal človek zato, da bi nam pokazal, kako naj kot ljudje živimo. V Sloveniji ste prav vi, dragi molivci, dragi častilci obeh Src in vsi drugi, ki smo povezani z Marijo in ji želimo nekako slediti v njenem zgledu in ji dopustiti, da nas poveže s svojim Sinom, poklicani, da ne molimo samo zase, ampak da v molitev pritegnemo tudi svoje najbližje, družine, svojo okolico, svoj narod. V dokumentu, ki si ga je Cerkev na Slovenskem postavila kot krovni dokument pastoralnega delovanja, zlasti nove evangelizacije, je izredno močno izpostavljena potreba po molitvi. In prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve sobote in prve petke, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo pritegovali druge, ki bodo molili za druge, pa jih tudi pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom, kajti, na žalost, Slovenija se je znašla z nečastnim nazivom, da je dežela v Srednji Evropi, kjer ljudje najmanj molijo.
Dragi bratje in sestre, vabim in prosim vas, da pomagamo Sloveniji, da se znebi tega nečastnega naslova. Pa ne zato, da ne bi tega naslova imeli, ampak zato, da bi se molitev v resnici razširila med nami. Glejte, prav to pomeni častiti Marijino in Jezusovo Srce: stopiti v ta skrivnostni svet odnosa z Bogom, pogovora z Bogom, v molitev.
V današnjem evangeljskem odlomku smo pravzaprav slišali vrhunec Matejevega evangelija, v katerem Jezus sam zapoje, bi lahko rekli, na nek način, Magnifikat: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, da si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Malo prej je rečeno, da se je Jezus razveselil v Svetem Duhu. To je isto veselje, kot ga ima Oče. Jezusovo in Očetovo veselje je isto, eno veselje. In kje je vzrok tega veselja? Jezus se veseli tega, da je Oče razodel skrivnost njunega odnosa med Sinom in Očetom malim, tistim, ki so ponižni, ki so pripravljeni in sposobni, kakor Marija, ki je gotovo prva med temi malimi, vstopiti v ta odnos. Glejte, to je molitev: vstopiti v pogovor, v odnos, ki ga imata Sin in Oče, Bog Sin in Bog Oče. V ta skrivnostni odnos ljubezni, v ta krogotok ljubezni, nas Bog vabi in želi da vstopimo v njega.
Vendar je možno vstopiti v to skrivnostno dogajanje med Bogom Sinom in Očetom samo, če smo ponižni. In tukaj nam je Marija velik vzgled in zato tudi velika priprošnjica. Bog daj, da bi čim več ljudi v naši domovini bilo malih. Kajti Bog je mogočnim in razumnim odtegnil svoje spoznanje. Dal ga pa je malim in ponižnim. Zato gojimo in vzgajajmo svoje srce in srca naših bližnjih v tej evangeljski majhnosti.
Ko se danes oziramo v Marijino brezmadežno Srce in poslušamo in smo prej poslušali tudi njena naročila v Fatimi in drugod, se lahko najprej ob njej začudimo in z veliko hvaležnostjo se zanjo zahvalimo Bogu. Kajti Marija, ki je tako združena z Jezusovim Srcem, s svojim Sinom, je mogočna in zmore veliko, zelo veliko. Zmore nagovoriti otroke v Lurdu in Fatimi in preko njih tisoče in tisoče in milijone ljudi, preko preprostih otrok. Je sposobna zbrati v svojih romarskih središčih milijone in milijone romarjev, da prisluhnejo njenemu Sinu. Je sposobna zdraviti bolne na telesu, je sposobna izprositi zdravje in ozdravitev odnosov v zakonih in družinah, ki so že tik pred razpadom. Je sposobna v zadnjem trenutku preusmeriti kroglo, ki drvi naravnost v papeževo srce.
In zato, dragi bratje in sestre, sem prepričan, da je sposobna preusmeriti tok zgodovine tudi v Sloveniji, tam, kjer je to najbolj potrebno … v osebni zgodovini posameznika, družin, pa tudi našega celotnega naroda. Potrebno je le, da se čim večje število molivcev odzove njeni prošnji po več molitve in po boljši molitvi, po bolj kvalitetni molitvi, torej po tej molitvi, kakor smo jo videli v odnosu med Sinom in Očetom. Kajti to je tudi smisel in cilj človekovega življenja našega in naših bližnjih.
Marija je poleg molitve naročila tudi post in priporočila dobra dela, miloščino. Vse to troje molitev, post in dobra dela, miloščina, je nekaj, kar s češčenjem Marijinega in Jezusovega Srca želimo ponovno vnesti v večji meri v versko življenje v naši domovini, v Cerkvi na Slovenskem.
Ena izmed velikih nalog, ki nam jih Marija naroča, je zadoščevanje, zadoščevanje za žalitve in grehe, ki jih ljudje povzročamo Bogu in tudi Marijinemu Srcu, Marijini občutljivosti. Zato je morda prav, da nekaj misli razmislimo tudi o zadoščevanju. Prav je treba razumeti zadoščevanje. Ni dovolj samo neko čustveno približevanje Mariji, kakor da moramo zdaj mi Marijo tolažiti, ali še več, kakor da moramo zdaj mi Jezusa tolažiti. Oba sta že v nebesih, kot človeka. Zadoščevanje je vabilo, da vstopimo in se pridružimo bolečini Marije in Jezusa nad grešniki, bolečini, ki izhaja iz ljubezni do grešnikov. Zato je prav, da se varujemo, da v nobenem primeru grešnikov, tudi čisto konkretnih, ki jih vidimo in srečujemo v vsakdanjem življenju, ne obsojamo. Marija in Jezus jih ne obsojata, ampak v ljubezni se jim želita približati, seveda ne na silo, ker samo svobodno stopata v odnose in lahko svobodno odrešujeta in nas želita imeti za orodje tega, da bi lahko onadva prišla s svojo priprošnjo in Jezus s svojo odrešilno milostjo do njihovih src, do njihovih spreobrnjenj.
Zato vas, dragi molivci, prosim, da bi v tem času priprave na obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70-letnici prve posvetitve našega naroda Mariji in ob pripravi na stoletnico fatimskih dogodkov čez tri leta, še posebej molimo in prosimo za naslednje stvari:
1)Prvo sem že omenil, to je naše slovensko prizadevanje za novo evangelizacijo, zlasti na področju molitve, da bi se vrnili posamezniki in družine k molitvi.
2) Potem vas prosim, da bi molili za našo domovino, za spravo v naši domovini, za poštenje, za pošten in pravičen družbeni red v naši domovini, v naši državi. Vsi smo poklicani k temu, da ga vzpostavimo. Smo ravno v dneh, ko se zopet odpirajo rane ob znanih in še neznanih grobovih pobitih bratov in sester med in po drugi svetovni vojni. Sveti Srci nas vabita, da začutimo predvsem ljubezen do rabljev, do tistih, ki so to povzročali. Spreobrnjenje teh si Jezus najbolj želi. In naša naloga je, da s češčenjem in zadoščevanjem Marijinemu in Jezusovemu Srcu sodelujemo pri tej bolečini Boga samega in Marije ob ljudeh, ki se še niso spreobrnili, ob ljudeh, ki so še vedno zajeti v zlo in jim Bog ne more posredovati svoje odrešenjske ljubezni, čeprav jih je za to ustvaril in si to neizmerno želi.
3) Naslednja stvar, za katero vas prosim, da bi veliko molili in zadoščevali, je dejstvo, da se med nami kristjani in katoličani, mnogi, mnogi mladi, ki se odločajo za skupno življenje, ne poročijo, ne sklenejo zakramenta svetega zakona. To je velika duhovna rana. Bog, kateremu kristjan pripada po krstu, želi, da bi dva kristjana, ki sta se odločila za skupno življenjsko pot, to svojo človeško ljubezen uresničevala kot zakrament. Kakor pri sveti maši vzame kruh in se naseli v tem kruhu, da nam je blizu, tako se želi naseliti v ljubezni moža in žene Božja ljubezen, da bi bila na poseben način, zakramentalen način, blizu njima, njunim otrokom, njunim sorodnikom, njunim sosedom, sodelavcem, župniji, Sloveniji, v Cerkvi na svetu. Glejte, tudi zaradi tega umanjkanja prisotnosti te zakramentalne Božje ljubezni po zakramentu svetega zakona med nami, je vedno težje uresničevati pošteno in pravično življenje med nami.
4) In še en vidik, se mi zdi, ki je med nami, ki je potreben velikega zadoščevanja, to je rak rana hotenih splavov. Glejte v letu 2011 je bilo v Sloveniji opravljenih okoli 4.300 hotenih splavov. V času od leta 1979 do leta 2011 jih je bilo v Sloveniji opravljenih kar 378.000. Torej danes v Sloveniji manjka vsaj 381.000 ljudi starih do 34 leti. Ampak razsežnosti so še večje. Na svetu, v Ameriki, so od leta 1973 do 2011 opravili 55 milijonov hotenih splavov. Na Kitajskem prav tako od 1973, ko je začel veljati zakon o enem otroku, je bilo opravljenih nad 350 milijonov hotenih prekinitev nosečnosti. Ne govorim o krivdi, ne govorim o obsojanju, ampak govorim o zlu, ki se preko teh resničnosti naseljuje med nami, naseljuje v svetu. Za te ljudi, kdo moli? Ne za te, ki so bili splavljeni. Tudi za te je treba moliti. Ampak sem prepričan, da je zanje že poskrbel Bog. Moliti je potrebno za te ljudi, ki so bili v to vpleteni, ti še trpijo, ti so ujeti, kolikor se še niso zatekli v Jezusovo Srce preko Marijinega Srca v stiskah, v bolečinah; ti so še na poti neodrešenja. In zanje trpi Marijino in Jezusovo Srce. In zanje mora trpeti tudi naše srce.
Dragi bratje in sestre, to je nekaj nalog, ki stojijo gotovo v tem trenutku pred nami in vas iskreno in prisrčno vabim, da bi se brez vsakega obsojanja pridružili tej Božji ljubezni, temu, čemur se je razveselil Jezus v današnjem evangeliju: »Slavim te, Oče, Gospod nebes in zemlje, ker si prikril to modrim in razumnim in razodel malim.« Bodimo zavestno in hote mali in se pridružujmo tej Božji ljubezni, ki se želi na nov in nov način razlivati v srca tistih, ki najbolj trpijo in so od Boga najbolj oddaljeni. Amen.

sobota, 9. november 2013

Spreobrnjenje apostola Pavla (11) Na Ravni ulici



Ko bi Pavel mogel kolo časa zavrteti za nekaj let nazaj! Hodil bi s Štefanom in poslušal Jezusove besede, poslušal njegov nauk. Bežal je od njega, ko ga je imel možnost srečati. Danes bi ga iskal, da bi ga čim bolj spoznal. Mogoče bo še lahko zvedel več o Jezusu od njegovih učencev. Toda, glej! Saj so Jezusovi učenci tudi v Damasku. Zaradi njih gre v mesto. K njim gre, da bi jih zvezal in polovil. Kaj če bi jih vprašal o njihovem učeniku. Ali mu bodo hoteli kaj povedati? Najbrž bi se ga bali in se poskrili.
Premišljeval je in se spraševal o vsem tem, kar se je bilo zgodilo. Le zakaj je Bog tako posegel v njegovo življenje? Ali se to zgodi z vsakim, ki sreča Jezusa? Ali Jezus vsakemu dá pozabiti to, kar je bilo, in pred njim odpre toliko novega? Ni se čutil, da bi bil med izbranci, ki bi bili vredni posebnih Božjih darov. Mogoče Bog ne gleda na osebo in ne išče za sodelavce tiste, ki so po človeškem prepričanju pravični. O, ko bi lahko globlje spoznal Gospodovo misel!
Bolj ko so se bližali mestu, bolj živahni so postajali pogovori v karavani. Nekateri so si klicali, kje bodo prenočili. Savel je spoznal, da se bližajo mestu. S spremljevalci so se začeli pogovarjati, kje bodo prenočili. Savel ni poznal mesta. Zato je svetoval, naj se nastanijo nekje čisto blizu vrat, skozi katera bodo vstopili. Najbrž bo tam dovolj možnosti, da najdejo prenočišče.
Kmalu so začutili utrip mesta. Bili so pred Sončnimi vrati. Vstopili so in prišli na veliko in dolgo ulico, ki se je imenovala Ravna. Kar tukaj so sklenili poiskati prenočišče. Počakali so pod stebriščem, ki je bilo na vsaki strani ulice. Dva izmed mož pa sta šla iskat prenočišča. Ni trajalo dolgo, ko sta se vrnila in rekla, da sta čisto blizu našla prenočišče. Skupaj so odšli, da se nastanijo. Hiša je bila last nekega Izraelca, ki se je imenoval Juda. Zadovoljni so bili. Osla so privezali zunaj in pomagali Savlu, ki še vedno ni nič videl, da je vstopil v prostor. Bilo je skromno bivališče, ki pa bo zadoščalo, dokler Savel ne bo izvedel, kaj mora storiti.
Možje so šli iskat nekaj za pod zob. Zadnji dan so bolj malo jedli. Nič niso počivali, ker so želeli čim prej priti v mesto. Dogodek s Savlom jih je še bolj zmedel, da so čisto pozabili na hrano. Sedaj so se jim začeli oglašati želodci. Savel je ostal na blazini. Še vedno je bil v mislih pri tem, kar se je bilo zgodilo. Sklenil je, da ne bo ne jedel ne pil, dokler ne zve tega, kar mu je obljubil Jezus. Tri dni je vztrajal v postu. Ni mu bilo težko, saj ga je vse, kar je bilo povezano z nedavnim dogodkom močno zaposlovalo. Njegovo mišljenje se je popolnoma spremenilo. Kar je prej zavestno potiskal v ozadje, je bilo sedaj glavna vsebina njegovih misli. Jezus! Kaj se bo še zgodilo? To ga je tako zaposlovalo, da ni čutil nič lakote. Ostajal je v stanovanju in čakal.
V prikazni je videl moža, ki je vstopil in položil roke nanj. In glej, spregledal je. Savel je bil zaradi tega videnja še bolj v pričakovanju. To videnje mu je dalo novo gotovost, da se bo nekaj velikega zgodilo.
Proti večeru tretjega dne se je ob stanovanju pojavil neki mož, ki je spraševal za Savla. Savlu se je zdelo čudno, kako bi ga mogel v Damasku kdo poznati. Bil je Hananija, tako kot je bilo v videnju razodeto. Peljali so ga k Savlu. Ta je bil tiho in je napeto pričakoval, kaj bo ta mož povedal.
p. Branko Petauer

petek, 8. november 2013

Poudarjanje ljubezni presvetega. Srca Jezusovega



V 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista za leto 1942 je 28. januarja na prvih osmih straneh objavljeno škofovo pastirsko pismo za leto 1942 o ljubezni presvetega Srca Jezusovega. Minila sta že dva prva petka s presenetljivo veliko udeležbo vernikov. Škof vernike najprej pohvali, da »v velikem številu in vneto« opravljajo pobožnost devetih prvih petkov, in poudari, da »je to leto pri nas prav posebno posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu. Njegovemu posebnemu varstvu smo se izročili. Trdno zaupam, da nas ne bo zapustilo, če le mi pri njem zvesto vztrajamo.«
Nadpastir ljubljanske škofije omeni dve milostni leti: 1935 kot leto evharističnega kongresa in 1939 kot leto mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Za leto 1942 pa pravi, da »se je začelo v znamenju Jezusovega presvetega Srca. To znamenje nam obeta vse dobro, saj je znamenje in sedež neizmerne Božje ljubezni do nas. Ko častimo in molimo presveto Srce, častimo in molimo Božjo ljubezen, kateri smo dolžni vso hvaležnost. Da bi mogli Božjo ljubezen bolj razumeti in jo razločneje videti, se je Sin Božji učlovečil, si privzel pravo in resnično človeško srce, da nas je mogel ljubiti tudi s človeškim srcem in na človeški način (…)
Jezusovo presveto Srce za vso neizčrpno ljubezen do nas ne zahteva in ne pričakuje od nas nič drugega kakor to, da ga tudi mi ljubimo, resnično, vdano in hvaležno. Glavni namen pobožnosti do presvetega Srca je, da se naše duše vnamejo v ljubezni do Jezusa.«
Škof na podlagi Svetega pisma in posebnega razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque razlaga, kako nas Jezus ljubi in kako mu moramo vračati našo ljubezen. Ljubiti ga moramo »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem« (Mt 22,37).
Dr. Rožman poudari pomen uresničevanja Božjih zapovedi: »Koliko Jezusa v resnici ljubimo, spoznamo po tem, kako spolnjujemo Božje zapovedi.« »To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Škof nato razloži, da niso težke tistim, ki Jezusa ljubijo in izpolnjujejo zapovedi iz ljubezni do njega.
Na koncu pastirskega pisma se škof z vprašanjem, ki terja odgovor vsakega posameznega poslušalca, očetovsko in prisrčno obrne na vernike svoje škofije:
»Ko smo zdaj nekoliko premislili ljubezen Jezusovega Srca do nas in smo spoznali, kako naj ga ljubimo z vsem mišljenjem, z vso dušo in z vsem srcem, kaj bi, dragi verniki, odgovorili Jezusu, če bi vas vprašal imenoma kakor Simona – Petra: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?' (Jn 21,16). Ali bi mogel ti, mož, in ti, žena, ti, fant, in ti, dekle, in ti, nedolžni otrok, ali bi mogli vsi odgovoriti vsevednemu Jezusu tako odkrito kakor Peter: 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.' Če morete takoj tako odgovoriti, blagor vam. In če si še ne upaš tako odgovoriti, ker se bojiš, da bi Jezus videl neresnico v tvojem srcu, naj bi to, presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeno leto v tvojem za Boga že mrzlem srcu vnelo veliko in gorečo ljubezen, ki te bo osrečila za čas in za večnost. Če boste pobožnost prvih petkov prav opravljali, tako da se boste skesano in odkritosrčno spovedovali in sveto obhajilo ponižno in pobožno prejemali, bo presveto Srce v vas vžgalo to ljubezen in boste v njej rastli od meseca do meseca. Potem se ne bojim več za vas in za vaše duše, naj pride nad nas, kar hoče, ker 'vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu' (Rim 8,28)«.
p. Anton

četrtek, 7. november 2013

ČEŠČENJE NAJSVETEJŠIH SRC Škof Rožman, apostol prvih petkov in sobot (6)

Častilec presvetega Srca Jezusovega

Ljubezen do Srca Jezusovega razodevajo njegovi spisi

Za škofa Rožmana je značilno, da je bil velik častilec Jezusovega in Marijinega Srca, kar dokazuje tudi besedilo na novomašni podobici 4. avgusta 1907: Sladko srce mojega Jezusa, daj, da te vedno bolj ljubim! Sladko srce Marijino, bodi moje rešenje!
Ko so leta 1925 slovenski jezuiti prevzeli uredništvo in upravo Glasnika presvetega Srca Jezusovega, je dr. Gregorij Rožman, ki je bil takrat profesor na teološki fakulteti v Ljubljani, začel vanj pisati različne članke, leta 1928 v vseh dvanajstih številkah slika možem in fantom Srce našega Kralja: Kralj in središče vseh src, Neustrašenost, Pogum, Nepremagljivost, Velikodušnost, Neutrudljivost, Radodarnost, Miroljubnost, Srčnost, Požrtvovalnost, Zvestoba.
Dr. Jakob Kolarič je v knjigi Škof Rožman zapisal: »Kdor te članke prebira, nujno pride do zaključka, da jih je dr. Rožman zasnoval ob vznožju oltarja. Kajti nikjer drugod kakor pred tabernakljem ne bi mogel tako prodreti v globine Jezusovega Srca, ki jih v teh člankih odkriva tudi nam. Zdi se, da je vsaka beseda, ki jo je dr. Rožman tukaj zapisal, bila zajeta iz Božjega Srca, nato pa globoko doživeta v njegovem lastnem srcu. So mar ta premišljevanja sad svete ure, ki jo je dr. Rožman opravljal že v ljubljanskem Marijanišču? Saj so to bile ure, v katerih je v nočni tišini najlažje prisluškoval utripom Jezusovega Srca« (I, 213–214).
V letu 1929 je za isto revijo napisal članek Srce Jezusovo – vse ljubezni vredno. Tu je zapisal stavek, ki je zelo značilen za nadaljnje Rožmanovo življenje: »Večje ljubezni ni od ljubezni, ki se daruje prostovoljno v smrt, in sicer v mučno in sramotno smrt na križu. Le najpopolnejša ljubezen more storiti, kar je storil Jezus za nas« (str. 141–142).
Dne 7. junija 1929 je v zvezi z imenovanjem za škofa v svoj dnevnik zapisal: »Praznik presv. Srca Jezusovega. Danes sem na kapiteljski seji predložil stolnemu kapitlju svojo bulo. Pomemben dan zame in za škofijo! Dober omen: pod zaščito presvetega Srca! Verujem in zaupam, da moja tolikokrat ponavljana molitev ne bo zastonj: Presveto Srce Jezusovo, v Te zaupam! Drugi Te častijo z gorečo ljubeznijo, spokornimi deli in trdim samozatajevanjem itd. Vsega tega jaz v svoji slabosti, površnosti in nedoslednosti ne morem. Hočem Te častiti z neomahljivim zaupanjem.«
Že kot ljubljanski škof je 1931 za Glasnik napisal članek: Srce Jezusovo, kralj in središče vseh src. Na koncu članka je napisal: »Še jih je mnogo, katerim Jezus ni središče njihove ljubezni, njihovih želja. Tudi tem možem in fantom je treba odpreti oči, razvneti srca, da spoznajo, kdo je njih večni kralj ljubezni, kje je središče njihovih src. Vsa srca morajo to spoznati in čutiti. A to spoznanje je velika Božja milost. Zaradi tega jo moramo izprositi …« (str. 149–150).

sreda, 6. november 2013

Srečanja Bernardove družine 2013



Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 10. novembra in 8. decembra.

torek, 5. november 2013

Iz samostanske kronike



Med najvažnejšimi dogodki v našem samostanu v tem času je vsekakor srečanje slovenske verne mladine na tretjo soboto v septembru, to je 21. septembra 2013. Imeli smo že 32 festival »Stična mladih« pod geslom: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« Udeležilo se ga je več kot 6.000 mladih. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan, pridigal pa je pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik. Od škofov je bil navzoč tudi celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije dr. Stanislav Lipovšek.
Na večer pred srečanjem mladih je bila nočna vigilija mladih, ki je običajno na prvi petek. Tokrat se je tega molitvenega srečanja udeležilo veliko več mladih kakor običajno.
V soboto, 5. oktobra, je bila seja upravnega odbora družbe Sitik d. o. o. Odbor je pregledal poslovanje omenjene družbe v letu 2012 in do konca junija v letu 2013.
V prostorih tako imenovane Stare opatije so bili urejeni dodatni prostori za otroški vrtec, ki že nekaj časa deluje blizu stare žitnice.
kronist

ponedeljek, 4. november 2013

Sedemdesetletnica mučeniške smrti patra Placida Grebenca



Dne 24. oktobra 1943 so komunistični partizani iz sovraštva do vere v gozdu pri Grčaricah po krutem mučenju usmrtili cistercijanskega patra Placida Grebenca. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.
Pater Placid (Alojzij) Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi 2, župnija Ribnica na Dolenjskem. Še istega dne je otroka v farni cerkvi v Ribnici na ime Alojzij krstil kaplan Ivan Plahutnik. Otrokova mati je bila Marija, rojena Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant hotel postati duhovnik, a je moral prekiniti študij in prevzeti domačo kmetijo. Kar štirje otroci so izbrali duhovni poklic. Cistercijan v Stični je bil poleg patra Placida tudi njegov mlajši brat pater Maver (Jožef), dve rodni sestri pa sta postali redovnici usmiljenki.
Leta 1919 je kot gojenec privatne gimnazije za dečke prišel v cistercijanski samostan Stična in tam 1924 začel z noviciatom. Naslednje leto je izpovedal prve, 1930 pa večne zaobljube. Leta 1931 mu je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman podelil mašniško posvečenje. Po končanem študiju teologije v Ljubljani je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, od leta 1935 pa do svoje smrti pa ekonom takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije.
Leta 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Samostan Stična z okolico je spadal v italijansko Ljubljansko pokrajino. Komunistična partija Slovenije je izrabila okupacijo in v okviru Osvobodilne fronte organizirala ne samo narodnoosvobodilni boj, ampak tudi revolucijo, s katero je hotela po vojni priti na oblast. Prizadevala si je, da bi polagoma odpravila vsako vero. Zato so bili posebej na udaru duhovniki. Komunisti so od 1942 dalje pobijali verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja z njimi niso hoteli sodelovati. V okolici Stične so v tem času ubili 17 nedolžnih kristjanov, ki so se najbolj odlikovali v doslednem verskem življenju. Zato je v obrambo življenj po mnogih krajih Slovenije nastala tako imenovana »vaška straža«, ki so jo sestavljali v glavnem kmečki ljudje. Verni ljudje, ki niso hoteli sodelovati s komunisti, so videli v vaških stražah edino rešitev.
Predstojnik patra Placida, opat dr. Avguštin Kostelec, ga je določil za duhovno oskrbo vaške straže, kar je nekaj časa izvrševal. Po razpadu Italije, 8. septembra 1943, so področje Stične zavzeli partizani in p. Placida zaprli. Obtožili so ga, da je bil med ustanovitelji vaške straže v Stični, on pa je to vedno odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije. Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj zakopali. Leta 1944 so truplo patra Placida, skupaj z drugimi pobitimi, prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. Ob prekopu je bil narejen uradni zapisnik. Kot vzrok smrti je v zapisniku navedeno: strel v glavo, razbita lobanja. Ob izkopu so bili navzoči: sestra pokojnega patra Placida Ivanka, rodni brat pater Maver Grebenc in duhovnik Ivan Lavrih, ki je bil v Grčaricah skupaj z njim zaprt, a si je pozneje z begom rešil življenje in ga je Bog ohranil kot dragoceno pričo za mučeništvo patra Placida. Te priče so povedale, da je imel pokojni pater velike rane in podplutbe po vsem telesu in razbito spodnjo desno čeljust. Okrog vratu je imel poleg duhovniškega kolarja tudi rožni venec, znamenje njegovega molitvenega življenja.
Pater Placid je ostro nasprotoval predvsem iz verskih razlogov načelom in ravnanju komunistične partije, kar je tudi javno in z dejanji pokazal ter svaril pred komunizmom. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«. Ker se svojim nazorom ni odpovedal, je bil usmrčen.
Da je bil razlog usmrtitve patrovo nasprotovanje brezbožnemu komunizmu, kaže zapis o njem v stiškem Nekrologu (original v latinščini): "Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa ga v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi borci za vero in domovino, ki so bili obenem ubiti."
Pater Placid se je zelo trudil za krepostno življenje in je bil znan kot dobrotnik vse okolice. Vse njegovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko vero in ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Njegov zadnji dan, kakor ga popisuje očividec, duhovnik Ivan Lavrih, dokazuje, da je šel naproti mučeništvu svobodno in zavestno ter je mučiteljem tudi odpustil, trpljenje in smrt pa potrpežljivo sprejel. V potrpežljivosti se je vadil vse življenje, saj je zelo vdano prenašal težko bolezen, ki se je večkrat ponavljala. V potrpežljivosti ga je vzgajalo zahtevno samostansko življenje, še posebej v času 2. svetovne vojne. Končna šola te kreposti je bil njegov enomesečni zapor z nadležnimi zasliševanji, zasramovanji, mučenji in s hudim stradanjem.
Vseh 23 zapornikov so z žico med seboj povezali, da bi jih v vrsti odgnali v smrt. Tedaj je pater Placid – ko je videl, da jih skozi odprto okno gleda duhovnik Ivan Lavrih – zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza!). Zdaj že pokojni duhovnik Lavrih je vsem 23 mučencem na skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Glede Placidovega mučeništva je 2003 zapisal: »Sloves glede mučeništva p. Placida je bil ves čas navzoč. Kjerkoli je bil kak pogovor o njem, je bil pogovor o mučeniku. Enako pri pisanju o njem.«
Knjiga o patru Placidu z naslovom Popolna posvetitev Bogu se še dobi v Stični.
p. Anton