Poudarjanje ljubezni presvetega. Srca Jezusovega

V 1. številki Ljubljanskega škofijskega lista za leto 1942 je 28. januarja na prvih osmih straneh objavljeno škofovo pastirsko pismo za leto 1942 o ljubezni presvetega Srca Jezusovega. Minila sta že dva prva petka s presenetljivo veliko udeležbo vernikov. Škof vernike najprej pohvali, da »v velikem številu in vneto« opravljajo pobožnost devetih prvih petkov, in poudari, da »je to leto pri nas prav posebno posvečeno presvetemu Srcu Jezusovemu. Njegovemu posebnemu varstvu smo se izročili. Trdno zaupam, da nas ne bo zapustilo, če le mi pri njem zvesto vztrajamo.«
Nadpastir ljubljanske škofije omeni dve milostni leti: 1935 kot leto evharističnega kongresa in 1939 kot leto mednarodnega kongresa Kristusa Kralja. Za leto 1942 pa pravi, da »se je začelo v znamenju Jezusovega presvetega Srca. To znamenje nam obeta vse dobro, saj je znamenje in sedež neizmerne Božje ljubezni do nas. Ko častimo in molimo presveto Srce, častimo in molimo Božjo ljubezen, kateri smo dolžni vso hvaležnost. Da bi mogli Božjo ljubezen bolj razumeti in jo razločneje videti, se je Sin Božji učlovečil, si privzel pravo in resnično človeško srce, da nas je mogel ljubiti tudi s človeškim srcem in na človeški način (…)
Jezusovo presveto Srce za vso neizčrpno ljubezen do nas ne zahteva in ne pričakuje od nas nič drugega kakor to, da ga tudi mi ljubimo, resnično, vdano in hvaležno. Glavni namen pobožnosti do presvetega Srca je, da se naše duše vnamejo v ljubezni do Jezusa.«
Škof na podlagi Svetega pisma in posebnega razodetja sv. Marjeti Mariji Alacoque razlaga, kako nas Jezus ljubi in kako mu moramo vračati našo ljubezen. Ljubiti ga moramo »z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim mišljenjem« (Mt 22,37).
Dr. Rožman poudari pomen uresničevanja Božjih zapovedi: »Koliko Jezusa v resnici ljubimo, spoznamo po tem, kako spolnjujemo Božje zapovedi.« »To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Škof nato razloži, da niso težke tistim, ki Jezusa ljubijo in izpolnjujejo zapovedi iz ljubezni do njega.
Na koncu pastirskega pisma se škof z vprašanjem, ki terja odgovor vsakega posameznega poslušalca, očetovsko in prisrčno obrne na vernike svoje škofije:
»Ko smo zdaj nekoliko premislili ljubezen Jezusovega Srca do nas in smo spoznali, kako naj ga ljubimo z vsem mišljenjem, z vso dušo in z vsem srcem, kaj bi, dragi verniki, odgovorili Jezusu, če bi vas vprašal imenoma kakor Simona – Petra: 'Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?' (Jn 21,16). Ali bi mogel ti, mož, in ti, žena, ti, fant, in ti, dekle, in ti, nedolžni otrok, ali bi mogli vsi odgovoriti vsevednemu Jezusu tako odkrito kakor Peter: 'Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.' Če morete takoj tako odgovoriti, blagor vam. In če si še ne upaš tako odgovoriti, ker se bojiš, da bi Jezus videl neresnico v tvojem srcu, naj bi to, presvetemu Srcu Jezusovemu posvečeno leto v tvojem za Boga že mrzlem srcu vnelo veliko in gorečo ljubezen, ki te bo osrečila za čas in za večnost. Če boste pobožnost prvih petkov prav opravljali, tako da se boste skesano in odkritosrčno spovedovali in sveto obhajilo ponižno in pobožno prejemali, bo presveto Srce v vas vžgalo to ljubezen in boste v njej rastli od meseca do meseca. Potem se ne bojim več za vas in za vaše duše, naj pride nad nas, kar hoče, ker 'vemo, da tistim, ki Boga ljubijo, vse pripomore k dobremu' (Rim 8,28)«.
p. Anton