Srečanja Bernardove družine 2013

Mesečna srečanja Bernardove družine bodo v Opatovi kapeli stiškega samostana na drugo nedeljo v mesecu ob 14.30: 10. novembra in 8. decembra.

Iz samostanske kronike

Med najvažnejšimi dogodki v našem samostanu v tem času je vsekakor srečanje slovenske verne mladine na tretjo soboto v septembru, to je 21. septembra 2013. Imeli smo že 32 festival »Stična mladih« pod geslom: »Pojdite in naredite vse narode za moje učence.« Udeležilo se ga je več kot 6.000 mladih. Somaševanje je vodil predsednik Slovenske škofovske konference škof Andrej Glavan, pridigal pa je pomožni ljubljanski škof dr. Anton Jamnik. Od škofov je bil navzoč tudi celjski škof in apostolski administrator mariborske nadškofije dr. Stanislav Lipovšek.
Na večer pred srečanjem mladih je bila nočna vigilija mladih, ki je običajno na prvi petek. Tokrat se je tega molitvenega srečanja udeležilo veliko več mladih kakor običajno.
V soboto, 5. oktobra, je bila seja upravnega odbora družbe Sitik d. o. o. Odbor je pregledal poslovanje omenjene družbe v letu 2012 in do konca junija v letu 2013.
V prostorih tako imenovane Stare opatije so bili urejeni dodatni prostori za otroški vrtec, ki že nekaj časa deluje blizu stare žitnice.
kronist

Sedemdesetletnica mučeniške smrti patra Placida Grebenca

Dne 24. oktobra 1943 so komunistični partizani iz sovraštva do vere v gozdu pri Grčaricah po krutem mučenju usmrtili cistercijanskega patra Placida Grebenca. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.
Pater Placid (Alojzij) Grebenc se je rodil 12. junija 1909 v globoko verni kmečki družini kot tretji od desetih otrok v vasi Dolenji Lazi 2, župnija Ribnica na Dolenjskem. Še istega dne je otroka v farni cerkvi v Ribnici na ime Alojzij krstil kaplan Ivan Plahutnik. Otrokova mati je bila Marija, rojena Knavs, oče pa Franc Grebenc, ki je kot fant hotel postati duhovnik, a je moral prekiniti študij in prevzeti domačo kmetijo. Kar štirje otroci so izbrali duhovni poklic. Cistercijan v Stični je bil poleg patra Placida tudi njegov mlajši brat pater Maver (Jožef), dve rodni sestri pa sta postali redovnici usmiljenki.
Leta 1919 je kot gojenec privatne gimnazije za dečke prišel v cistercijanski samostan Stična in tam 1924 začel z noviciatom. Naslednje leto je izpovedal prve, 1930 pa večne zaobljube. Leta 1931 mu je ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman podelil mašniško posvečenje. Po končanem študiju teologije v Ljubljani je bil na samostanski župniji Stična nekaj časa kaplan, od leta 1935 pa do svoje smrti pa ekonom takrat zelo razvejane in razvite samostanske ekonomije.
Leta 1941 so Slovenijo zasedli Nemci, Italijani in Madžari. Samostan Stična z okolico je spadal v italijansko Ljubljansko pokrajino. Komunistična partija Slovenije je izrabila okupacijo in v okviru Osvobodilne fronte organizirala ne samo narodnoosvobodilni boj, ampak tudi revolucijo, s katero je hotela po vojni priti na oblast. Prizadevala si je, da bi polagoma odpravila vsako vero. Zato so bili posebej na udaru duhovniki. Komunisti so od 1942 dalje pobijali verne ljudi, ki zaradi svojega prepričanja z njimi niso hoteli sodelovati. V okolici Stične so v tem času ubili 17 nedolžnih kristjanov, ki so se najbolj odlikovali v doslednem verskem življenju. Zato je v obrambo življenj po mnogih krajih Slovenije nastala tako imenovana »vaška straža«, ki so jo sestavljali v glavnem kmečki ljudje. Verni ljudje, ki niso hoteli sodelovati s komunisti, so videli v vaških stražah edino rešitev.
Predstojnik patra Placida, opat dr. Avguštin Kostelec, ga je določil za duhovno oskrbo vaške straže, kar je nekaj časa izvrševal. Po razpadu Italije, 8. septembra 1943, so področje Stične zavzeli partizani in p. Placida zaprli. Obtožili so ga, da je bil med ustanovitelji vaške straže v Stični, on pa je to vedno odločno zanikal in poudaril, da ni nikomur škodoval, pač pa je veliko ljudi rešil iz rok Italijanov, vaških stražarjev in internacije. Po več kot enomesečnem zaporu in mučenju so ga 24. oktobra 1943 v gozdu pri Grčaricah skupaj z 22 drugimi jetniki po grozovitem mučenju usmrtili in vseh 23 skupaj zakopali. Leta 1944 so truplo patra Placida, skupaj z drugimi pobitimi, prekopali in s krščanskim pogrebom zakopali na pokopališču rojstne župnije Ribnica. Ob prekopu je bil narejen uradni zapisnik. Kot vzrok smrti je v zapisniku navedeno: strel v glavo, razbita lobanja. Ob izkopu so bili navzoči: sestra pokojnega patra Placida Ivanka, rodni brat pater Maver Grebenc in duhovnik Ivan Lavrih, ki je bil v Grčaricah skupaj z njim zaprt, a si je pozneje z begom rešil življenje in ga je Bog ohranil kot dragoceno pričo za mučeništvo patra Placida. Te priče so povedale, da je imel pokojni pater velike rane in podplutbe po vsem telesu in razbito spodnjo desno čeljust. Okrog vratu je imel poleg duhovniškega kolarja tudi rožni venec, znamenje njegovega molitvenega življenja.
Pater Placid je ostro nasprotoval predvsem iz verskih razlogov načelom in ravnanju komunistične partije, kar je tudi javno in z dejanji pokazal ter svaril pred komunizmom. Pred sodiščem je izjavil, da »mora komunizem obsojati, ker mu tako predpisuje njegova vera«. Ker se svojim nazorom ni odpovedal, je bil usmrčen.
Da je bil razlog usmrtitve patrovo nasprotovanje brezbožnemu komunizmu, kaže zapis o njem v stiškem Nekrologu (original v latinščini): "Leta 1943 je umrl pater Placid Grebenc, ekonom, ki so ga zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu po kapitulaciji Italije komunisti zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa ga v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi borci za vero in domovino, ki so bili obenem ubiti."
Pater Placid se je zelo trudil za krepostno življenje in je bil znan kot dobrotnik vse okolice. Vse njegovo življenje in ravnanje kaže, da je smrt sprejel z globoko vero in ljubeznijo do Kristusa in Cerkve. Njegov zadnji dan, kakor ga popisuje očividec, duhovnik Ivan Lavrih, dokazuje, da je šel naproti mučeništvu svobodno in zavestno ter je mučiteljem tudi odpustil, trpljenje in smrt pa potrpežljivo sprejel. V potrpežljivosti se je vadil vse življenje, saj je zelo vdano prenašal težko bolezen, ki se je večkrat ponavljala. V potrpežljivosti ga je vzgajalo zahtevno samostansko življenje, še posebej v času 2. svetovne vojne. Končna šola te kreposti je bil njegov enomesečni zapor z nadležnimi zasliševanji, zasramovanji, mučenji in s hudim stradanjem.
Vseh 23 zapornikov so z žico med seboj povezali, da bi jih v vrsti odgnali v smrt. Tedaj je pater Placid – ko je videl, da jih skozi odprto okno gleda duhovnik Ivan Lavrih – zaklical: »Absolutio!« (spovedna odveza!). Zdaj že pokojni duhovnik Lavrih je vsem 23 mučencem na skrivaj skozi okno podelil skupno zakramentalno odvezo. Glede Placidovega mučeništva je 2003 zapisal: »Sloves glede mučeništva p. Placida je bil ves čas navzoč. Kjerkoli je bil kak pogovor o njem, je bil pogovor o mučeniku. Enako pri pisanju o njem.«
Knjiga o patru Placidu z naslovom Popolna posvetitev Bogu se še dobi v Stični.
p. Anton

Fatimska svetišča po svetu

Svetišče Zakopane na skrajnem jugu Poljske je bilo zgrajeno med leti 1987-1997. Na prvo soboto v mesecu in na praznik Marijinega brezmadežnega Srca ga je Janez Pavel II., med svojim obiskom na Poljskem, posvetil. Na praznovanje obletnice 16. junija letos so povabili rektorja fatimskega svetišča p. Cabecinhasa, ki je v svojem nagovoru poudaril povezanost svetišča Zakopane s svetiščem v Fatimi tudi v osebi Janeza Pavla II. Poudaril je tudi besede, ki jih je ob prikazanju v mesecu juniju Marija rekla Luciji: »Ne izgubljaj poguma. Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo zavetje na tvoji življenjski poti, ki te bo pripeljala do Boga.«

Duhovne prireditve v Stični v letu 2013 NOVEMBER

7. – 10. P. Vitali Vider, zakonci z otroki
8. ob 20.00 vigilija za mlade v cerkvi
10. ob 14.30 Bernardova družina
17. popoldne molitvena za duše v vicah
22. – 24. P. Andraž Arko, filmski maraton
29. ob 20.00 češčenje Jezusovega in Marijinega Srca
29. – 1. 12. Trbovlje, župnijski sodelavci

Spreobrnjenje apostola Pavla (10)

Savel prihaja v Damask
Osel je mirno stopal in nosil Savla na hrbtu. Kakor prej je tudi sedaj potipal, če ima še torbo ob sebi. Še vedno je bila na njegovem levem boku. Kaj naj sedaj počne s pismi? Jezusa ne bo več preganjal. To mu je postalo jasno. Kako naj ga preganja, ko je doživel ob njem toliko usmiljenja in ljubezni. Kaj Jezus sedaj pričakuje od njega? Nič določenega mu ni rekel. Velel mu je, naj gre v Damask in tam bo vse zvedel. Kaj bo sedaj z njegovim življenjem? Toda kljub temu se ni vznemirjal. Bil je miren in z veseljem pričakoval, kaj se bo zgodilo. Občutek je imel, da bo začel nekaj povsem novega. Tisto, kar je preživel, je bilo daleč za njim. Kot da bi potonilo v meglo. Čutil je, da ga čaka prihodnost, ki bo polna sonca in svetlobe. Čutil je, da ga bo Jezus spremljal. To srečanje je doživel kot obisk in zagotovilo, da ga Jezus ne bo več zapustil. Mogoče se bo tudi v njem naselil tako, kakor pravi, da je v svojih učencih.
Dogodek pred Damaskom je Savla čisto spremenil. Kot da bi se mu odprlo neko novo okno, skozi katerega še ni nikoli gledal. Niti vedel ni, da obstaja. Počasi je začel razumeti Štefana, ki je bil ves spremenjen, odkar je srečal Jezusa. Postal je tako tih, zamišljen. Vedno je bil pripravljen pomagati. Nič ni gledal nase, ni se več trudil, da bi bil prvi med Gamalijelovimi učenci. Savlu se je zdelo, da razume, zakaj je Štefanovo obličje tako žarelo, ko je umiral. Pogled, s katerim ga je pogledal, je bil tako podoben Jezusovemu. Kot da bi ga skozi Štefanove oči pogledal Jezus. Ljubezen je sijala iz njih. A ne tista, ki bi bila narejena, ona pristna, ki vse veruje, vse prenese in vse odpusti. Besede, ki jih je izrekel, preden je izdihnil, sedaj drugače razume. Iskreno je prosil Očeta, naj Izraelcem ne prišteva tega dejanja kot zločin, saj niso vedeli, kaj delajo.
Štefan je moral že prej srečati Boga ljubezni. Strašnega Jahveja, ki trdo kaznuje napake svojega ljudstva, je zamenjal za Očeta, ki ljubi svoje otroke. Ne zamenjal! V Bogu je spoznal Očeta, ki se razodeva v usmiljenju. Toda ali niso tega napovedovali že preroki? Ali jih nismo znali poslušati in razumeti? Kaj je bilo z nami? Ezekijel je prerokoval, da bo Jahve kot dobri pastir, ki bo modro pasel svoje ljudstvo. Glejte, jaz sam bom poskrbel za svoje ovce in jih poiskal. Kakor pastir išče svojo čredo, ko je sredi med razkropljenimi ovcami, tako bom tudi jaz poiskal svoje ovce in jih rešil iz vseh krajev, kamor so se razkropile oblačnega in temačnega dne. Odpeljal jih bom izmed ljudstev, jih zbral iz dežel in pripeljal na njihovo zemljo. Pasel jih bom po Izraelovih gorah, po dolinah in po vseh naseljih v deželi. Na dobri paši jih bom pasel, na Izraelovih gorskih višinah bodo njihovi pašniki. Tam bodo poležavale na lepem pašniku; imele bodo obilno pašo na Izraelovih gorah. Sam bom pasel svoje ovce in sam jim bom dajal počitek, govori Gospod BOG. Izgubljene bom poiskal, razgnane pripeljal nazaj, polomljene obvezal, bolne okrepčal, rejene in krepke obvaroval.
Jezus je tisti poslanec, ki pase in ljubi svoje ljudstvo. Savlu je postalo jasno, da niso mogli sprejeti Boga ljubezni, ker so v sebi nosili krepko vtisnjeno podobo Boga maščevanja. Zato veliki duhovniki niso sprejeli Jezusa in ga niso priznali kot Božjega Sina, ker so pričakovali, da bo Mesija prišel in se maščeval vsem, ki so Izrael stiskali in trpinčili. Toda Jezus ljubi tudi tiste, ki so Izraela preganjali. To se mu je razodelo na poti, ko ga Jezus ni obsodil, kot preganjalca. Občutek ima, da ga bo vzel za sodelavca. Mar ni bolj osrečujoče doživeti odpuščanje, kot biti obsojen? Ko doživiš odpuščanje, si poln moči za nove naloge.
Bog ljubezni? Kako nekaj novega je bilo to za Savla. Bog, ki ljubi vse, posebej še tiste, ki so zašli, ne da bi sami vedeli. Kako lahkega se počuti, ko ga Jezus ni obsodil zaradi preganjanj. Zdi se mu, da ima v sebi moč, da bi vsem Izraelovim sinovom lahko klical, da je Jezus Bog, da ga je sam osebno srečal. To spoznanje je kipelo v Savlovi notranjosti. To srečanje je bilo nekaj tako velikega, da bi rad o tem govoril vsemu svetu. Mogoče bo lahko? Rad bi čim prej dočakal, kaj se bo zgodilo v Damasku. Vedel je, da bo tam zvedel vse, kar mora storiti. Tako zelo se je zanesel na besede, ki jih je slišal. Ve, da so popolnoma resnične. Kaj Jezus pričakuje od njega? Kaj mu bo razodel? Tako malo ga pozna, a ve, da ni tujec. Čuti ga kot prijatelja, kot spremljevalca. Zdi se mu, da se bo med Jezusom in njim še veliko zgodilo. Ali ga bo lahko še bolj spoznal? Ko bi lahko šel nazaj in učence povprašal, kdo je Jezus. Ko bi mu pripovedovali o njegovem nauku, njegovih čudežih, njegovi ljubezni. Ni mogoče, da bi samo on čutil to ljubezen. Čutili so jo vsi, ki so ga srečali, vsi, ki so ga sprejeli.
p. Branko Petauer

SPOMINI POROČEVALCA IZ KRISTUSOVIH ČASOV

32. Novi kristjani

Ko pregledujem svoje zapiske in listine, vidim, da se je Petrov sloves, odkar je pri Lepih vratih čudežno ozdravil hromega Ozana, razširil ne le po Judeji in vsej Palestini, marveč je segel celo daleč čez morje. Vzrok je kaj preprost. Hromega Ozana so poznali vsi razpršeni Izraelci, to se pravi vsi, ki so prebivali v rimskem cesarstvu. Ko so namreč priromali v sveto mesto in zagledali nekdanjega hromca, ki je zdaj hodil in celo poskakoval ter bil popolnoma zdrav, so ga začudeni spraševali, kako je ozdravel. Ozan jim je povedal svojo zgodbo. Zdaj bi seveda vsi radi spoznali Petra in govorili z njim, ki je v Jezusovem imenu storil ta čudež. Če dodam še, da je Peter še naprej ozdravljal bolnike, ni čudno, če je apostolov ugled neprestano rasel. Zato je apostol od vseh strani, kjerkoli je bilo kakšno krščansko občestvo, neprestano dobival prošnje, naj jih pride obiskat. Ozdravljenja, ki jih je Peter storil v Jezusovem imenu, so bile nekakšne poverilnice, s katerimi je nebo potrjevalo poslanstvo Kristusovega namestnika. Peter je začel obiskovati krščanske občine v Judeji, potrjeval v veri tiste, ki so jo sprejeli, in jih organiziral.
Po takšnih opravkih je bil Peter nekoč namenjen k morski obali. Šel je po cesti iz Jeruzalema v Jafo ter se spotoma ustavil v Lidi. Ta kraj ni daleč od Arimateje in leži kakšnih dvanajst kilometrov jugovzhodno od Jafe. To je pravcati vrt, s samimi nasadi oranž in citron. Na tej poti je Petra spremljal Jožef Arimatejec, ki mi je potem pripovedoval, kaj se je v Lidi pripetilo.
»V Lidi so Petra zelo prisrčno sprejeli. Odšel je v shodnico ter začel, kakor ponavadi goreče in prepričevalno oznanjati Jezusov nauk. Ljudje so govorili: ‘On sam je bil priča, on je poznal Učenika in zdaj oznanja njegovo trpljenje, smrt in vstajenje, ne da bi se koga bal.’
»So mu prinašali tudi bolnike, da bi jih ozdravil?« sem vprašal prijatelja.
»Si lahko misliš!« mi je odgovoril. »Želja po ozdravljenju najbolj vleče ljudi k človeku, ki jih lahko ozdravi. Peter jih je mnogo ozdravil. Najbolj pa je ljudi prijelo, ko je ozdravil moža z imenom Enej. Siromak je že osem let ležal v postelji, ker je bil hrom. Domači so prosili apostola, da bi ga prišel obiskat. Jaz sem ga spremljal.«
»Je bilo zraven še kaj drugih ljudi?« sem vprašal.
»Cela množica! Eneja so namreč vsi imeli radi, ker je ljudem naredil mnogo dobrega, ko je bil še zdrav. Ko je obolel, so ga iz hvaležnosti obiskovali. Peter je stopil v sobo, kjer je na postelji ležal Enej. Ubogi bolnik je apostola proseče pogledal. Ta pa mu je z vzvišeno oblastjo rekel: »Enej, Jezus Kristus te ozdravlja. Vstani in postelji si ležišče!«
»In je res vstal?«
»Pri tisti priči in brez vseh težav je Enej vstal in postlal posteljo. Potem pa je odšel s Petrom po mestu Lidi in nato celo do Šarona. Za njima pa je neizmerna množica pozdravljala Božjega odposlanca.«
»To so Petrove poverilnice!« sem zaklical. »Napovedi Jezusa, Božjega Sina, se izpolnjujejo, saj je Jezus svojim poslancem rekel, da bodo delali še večje stvari.«
»Torej potrpi,« je rekel Jožef, »ker ti povem za še večji čudež. Te 'poverilnice’, kakor jim ti praviš, so vplivale na ljudi v Lidi in Šaronu, da so prihajali željno prosit za krst.«
»Jih je Peter krščeval?«
»Sam ne bi zmogel vseh. Z nami je bilo več diakonov, ki so krstili. Peter je podnevi pridigal, ponoči pa je po Učenikovem vzgledu molil. Si kdaj bil v Jopi ali, kot ji tudi pravijo, Jafi?« me je vprašal Jožef.
»Kaj bi ne bil! Saj tja prihajajo moje ladje z blagom. Navadno stanujem v hiši neke ženske, ki je nenavadno dobrih rok in ki mi je nekoč dala več svojih draguljev, da jih prodam in denar razdelim revežem. Ta ženska je pravi apostol, ki je s svojimi dobrimi deli mnogo vernikov pridobila za Kristusovo vero.«
»Se ni imenovala Tabita?«
»Ne, mislim, da ji je ime Dorka.«
»To je le grški prevod njenega hebrejskega imena, ki pomeni ‘Gazela’. Naj ti povem, kaj je bilo z njo. Kakor si rekel, je polna dobrih del in rada je delila miloščino. Revnim vdovam je sama šivala obleke in jim jih dajala z denarjem vred. Tem dobrim delom je dodajala še duhovna dobra dela, ko jih je tudi z besedo učila ljubiti Jezusa Kristusa.«
»Rekel si, da jih je učila. Je mar umrla? To bi bila velika izguba za občestvo vernikov v Jafi.«
»Čudeži, ki jih je storil Peter, zlasti pri Eneju v Lidi, so se razvedeli po vsej deželi, in Jopa ni daleč. Zgodilo se je torej, da je Tabita v Jopi umrla, ko je bil Peter v Lidi. To je bil hud udarec za vdove, katere je pokojnica podpirala. Hvaležne so Tabitino truplo umile in jo položile v dvorano njene hiše, da jo zavijejo, preden jo pokopljejo. Vsi v občestvu so bili potrti, ker je umrla ženska, ki jim je toliko pomagala razširjati blagovest. Ker so vedeli, da je Peter po Enejevem ozdravljenju še v Lidi, so poslali k njemu dva moža s prošnjo: ‘Brez odlašanja pridi k nam!’ Peter je nemudoma odšel. Bil je ganjen, ko je videl žalovati vdove, ki so imele solze v očeh in so mu razkazovale halje in obleke, ki jih je sešila Gazela, ko je živela med njimi.«
»In kaj je storil?«
»Peter je žalujoče ženske odpravil ven, ker so s svojim tarnanjem povzročale velik trušč. Stopil je v dvorano, kjer je počivalo Tabitino truplo. Apostol je pokleknil in molil. Nato se je obrnil k truplu in rekel: 'Tabita, vstani!' Odprla je oči, in ko je zagledala Petra, je sedla. Dal ji je roko in ji pomagal vstati. Potem je poklical vernike ter vdove in jim jo predstavil živo.«
»Sklepam, da so tiste vdove zdaj od samega veselja še bolj vreščale,« sem omenil.
»Saj tudi so, in po vsej pravici. Seveda je po teh novih ‘poverilnicah’ spet mnogo ljudi v Jafi sprejelo vero v Gospoda.
Tabita je zato prosila apostola, da bi še ostal v mestu, jih učil in organiziral. Ponudila mu je stanovanje v svoji hiši. Peter je obljubil, da ostane nekaj časa, ni pa sprejel ponudbe, da bi stanoval tam. Za bivališče si je izbral hišo ubožnega strojarja Simona, ki je prebival ob morskem obrežju zunaj mesta. Tam, na strehi strojarjeve hiše, pred katero se razgrinja neizmerno morje, je prebil noč v molitvi.«
–––––––––
Nekega dne me je Kvart sicer prijetno, vendar povsem nepričakovano presenetil. Prišel je, me objel in zaklical: »Brat! Zdaj sem tvoj brat!«
Začuden sem ga pogledal in mu odgovoril: »Že dolgo te imam za brata, za svojega najboljšega prijatelja …«
Tedaj mi je Kvart s solznimi oči povedal: »Brat moj, zdaj sem – kristjan!«
»Kdo te je pa krstil?« sem se čudil. »Si se mar dal obrezati?«
»Nikakor ne! Nisem se dal obrezati. Ampak nebesa so že odprla vrata Kristusove vere poganskemu svetu: Peter me je krstil!«
Takrat je bilo še nekaj nezaslišanega misliti, da bi v nebeško kraljestvo, obljubljeno zgolj Abrahamovim otrokom, mogli biti pripuščeni tudi drugi, ki niso bili obrezani. Zato sem kar obstal od presenečenja. »Razloži mi to!« sem rekel.
»Ne čudim se tvojemu presenečenju, vendar je tako, kakor sem ti povedal. Nebeško kraljestvo je odprlo svoja vrata vsem, ki verujejo v Kristusa, v katerem se je dopolnila napoved, ki jo je Bog dal Abrahamu. Kakor je Učenik naročil: ‘Pojdite in učite vse narode!’ tako se zdaj evangelij oznanja tudi nam, ki smo bili pogani.«
»Razloži mi, kako se je moglo kaj takega primeriti?«
»Poznaš Kaja Kornelija?« me je vprašal Kvart.
»Centurija italske stotnije, s sedežem v Cezareji?«
»Njega! Čeprav je rimski vojak, je vendar zelo pobožen mož.«
»Kaj bi ga ne poznal,« sem odgovoril. »Kakor si rekel, je Božji mož, poln vere, čeprav je pogan, kakor tudi njegov sin, Kaj Oppij, o katerem je rekel Učenik, kakor se spominjam, da tolikšne vere, kot je Kajeva, ni našel v vsem Izraelu.«
»Kornelij ima prav tolikšno vero kot njegov sin Oppij. Odkar je videl, kaj se je godilo najprej na Kalvariji in potem o binkoštih, je začel trdno verovati, da je Jezus Božji Sin. Ker pa je vedel, da pogani nismo pripuščeni v Kristusovo kraljestvo, je v ponižnih molitvah prosil Boga, naj njega in njegove izjemoma sprejme v svoje kraljestvo, kakor je bil sprejel tudi razbojnika Dizmo. V Tobitovi knjigi je bral, da molitev, podkrepljena z dobrimi deli, pred Gospodom vse premore. Zato je revežem delal dobro in prav ponižno ter zaupljivo večkrat na dan molil.«
Kar zmedlo me je, ko sem slišal pogana tako govoriti.
»V prevodu je prebral nemalo vaših knjig, na pamet je znal psalme, ki jih je večkrat goreče ponavljal. Odkar pa sem ga naučil moliti Oče naš, ki sem ga slišal prvič iz ust tvojih otrok, se je najraje obračal k Bogu s to molitvijo. Ne moreš si misliti, kako mi je bilo pri srcu, ko sem videl rimskega vojaka klečati in moliti: 'Oče, Oče naš, ki si v nebesih ... Pridi k nam tvoje kraljestvo …' In njegova molitev je bila uslišana. Božje kraljestvo je prišlo k njemu, pa tudi k nam – poganom.«
Čudil sem se Kvartovemu pripovedovanju. Opazil je moje začudenje in se mi nasmehnil: »Ne čudi se, da sem tudi jaz prejel Svetega Duha. Počakaj in vse boš zvedel!«
»Zgodilo se je v Kornelijevi hiši,« je pripovedoval Kvart. »Bilo je podnevi, približno ob deveti uri. Naenkrat je Kornelij ves razburjen prihitel iz svoje sobe in rekel: 'Pravkar sem v prikazni razločno videl, kako prihaja k meni Božji angel, ki me je ogovoril: Kornelij! Zastrmel sem vanj in prestrašen vprašal: Kaj je, gospod? Angel mi je rekel: Tvoje molitve in tvoje miloščine so prišle k Bogu in spomnil se je nate. In zdaj pošlji nekaj mož v Jopo, da ti pripeljejo Simona, ki se imenuje Peter. Ta je gost pri strojarju Simonu, ki ima hišo ob morju.' Poklical je služabnika in enega vojaka ter jima ukazal takoj odriniti v Jafo in izvršiti, kar je angel naročil.
Ko sem slišal, da gredo po Simona Petra, ki ga tako dobro poznam, sem tudi jaz odšel z odposlancema. Drugi dan, ko smo se že bližali mestu, smo povprašali, kje je hiša strojarja Simona. Začudili smo se, ko smo zvedeli, da stojimo pred njo. Tedaj je stopil Peter s strehe, na kateri se je mudil, in rekel odposlancema: ‘Glejta, jaz sem tisti, ki ga iščeta. Kaj vaju je pripeljalo do mene?’ In povedala sta mu, kar jima je bil naročil Kornelij. Zdaj pa pomisli! Peter nas je povabil v hišo, nas pogostil in prenočil, čeprav smo bili pogani!«
»Da je Peter gostil in prenočil pogane, ne da bi se bal onečaščenja? Tega pa skoraj ne verjamem,« sem se zgražal.
»Pa je vendarle bilo tako! Saj sem tudi jaz, ki sem tudi pogan, bil z njimi v strojarjevi hiši. Ker sva s Petrom že stara prijatelja, mi je kasneje tole razodel: 'Okrog poldne sem se vzpel na teraso, da bi molil. Postal sem lačen in zaželel sem si jesti. Ko so jed pripravljali, me je naenkrat obšlo zamaknjenje. Videl sem odprto nebo, s katerega se je spuščala posoda, podobna velikemu platnenemu prtu; s štirimi vogali je obstala na zemlji. V njej so bile vsakovrstne štirinožne živali in laznina zemlje in ptice neba. In do mene je prišel glas: Vstani, Peter, zakolji in jej! Odgovoril sem: Ne, Gospod! Še nikoli nisem jedel nič omadeževanega in nečistega. Glas pa mi je drugič rekel: Kar je Gospod očistil, ne imenuj nečisto! To se je ponovilo še tretjič in posoda se je v hipu dvignila v nebo.'
'Kaj bi to pomenilo,' sem potem vprašal Petra. Tedaj mi je apostol rekel: 'Prav to sem se tudi sam spraševal, ko mi je rekel Duh: Glej, dva moža te iščeta. Vstani in stopi dol! Brez odlašanja odpotuj z njima, kajti jaz sem ju poslal.'«
»Ali sta bila odposlanca pogana?« sem hitel spraševati Kvarta.
»Kar nič ne dvomi o tem! Prav toliko sta pogana, kolikor sem jaz!« mi je zatrdil Kvart, nato pa nadaljeval svojo pripoved: »Drugi dan je Peter v družbi šestih bratov z odposlanci odšel v Cezarejo. Kornelij ga je že pričakoval s svojimi sorodniki in najbližjimi prijatelji. Ko je rimski stotnik zagledal Petra, je padel pred njim na kolena in ga počastil.«
»Rimljan, in še centurij povrhu, da je pokleknil pred Juda in ga počastil?« Kar ostrmel sem.
»Pa je le bilo tako,« je zatrdil Kvart. »In še hujše! Celo mi drugi pogani, ki nas je tam bilo mnogo, smo storili isto kot rimski centurij.«
»Kaj pa Peter na to?«
»Ganjen je prijel Kornelija za roke in mu velel vstati z besedami: 'Vstani, tudi jaz sem samo človek!' Kornelij je vstal, nakar smo odšli za njim v najlepšo dvorano v njegovi hiši.«
»Ali so izraelski bratje, ki so prišli s Petrom, tudi stopili v poganovo hišo?« sem vprašal.
»O, tisto pa ne, zunaj so ostali. Pač pa so skozi okna kukali, kaj se godi notri,« se je zasmejal Kvart. »Notri pa je bilo zbranih veliko ljudi. Tem je stoje spregovoril Peter, kakor govori človek, ki ima oblast: ‘Dobro veste, da je zoper postavo, če se človek judovskega rodu druži ali shaja s človekom tujega rodu. Meni pa je Bog pokazal, da ne smem nobenega človeka imenovati omadeževanega ali nečistega. Zato sem brez ugovora prišel, ko ste me poklicali. Toda rad bi vas vprašal, zakaj ste poslali pome?’
Nato je Kornelij povedal, da se mu je prikazal angel in kaj mu je naročil. Svojo pripoved je končal z besedami: ‘Lepo si storil, da si prišel. In tako smo zdaj vsi zbrani vpričo Boga, da slišimo vse, kar ti je naročil Gospod.’
Tedaj je Peter spregovoril: ‘Zdaj v resnici razumem, da Bog ne gleda na osebo, temveč mu je v vsakem narodu všeč, kdor se ga boji in pravično ravna.’
Potem pa je Peter začel oznanjati Kristusa,« je nadaljeval Kvart. »Slovesno je pričal o Njem in zaključil svoje oznanjanje rekoč: ‘Mi smo priče vsemu, kar je storil v judovski deželi in v Jeruzalemu. Razpeli so ga na križ in usmrtili. Bog pa ga je obudil tretji dan in je dal, da se je očitno prikazoval, ne vsem ljudem, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem, ko je vstal od mrtvih. Nam je tudi naročil, naj oznanjamo ljudem in pričamo, da je on tisti, ki ga je Bog določil za sodnika živih in mrtvih. O njem pričujejo vsi preroki. Vsakemu, kdor veruje vanj, so v njegovem imenu odpuščeni grehi.’ V tem trenutku se je zgodilo nekaj čudežnega. Ko je Peter še govoril te besede, je prišel Sveti Duh nad vse, ki smo poslušali. Začutili smo, kakor bi v hiši zapihal prav hud veter, potem pa so se nad vsemi, ki smo bili v hiši, pokazali ognjeni jeziki in Sveti Duh je razlil nad nas svoje darove.«
»Kaj pa so k temu rekli Izraelci, ki so ostali zunaj?« sem vprašal Kvarta.
»Verniki judovskega rodu, ki so prišli s Petrom, so se čudili, kako da se dar Svetega Duha razliva tudi na pogane; slišali so namreč, kako govorijo v različnih jezikih in hvalijo Boga. Vsi prestrašeni so se menili in ugibali sem in tja. Tedaj je Peter stopil pred vrata in spregovoril: ‘Ti ljudje so prejeli Svetega Duha tako kakor mi. Ali more kdo braniti, da ne bi bili tudi krščeni z vodo?’
Nato je naročil diakonom, ki so prišli z njim, naj vse krstijo. Izjema sva bila le Kornelij in jaz. Naju je krstil Peter.«
Ves prevzet sem rekel Kvartu: »Ali še veš, kolikokrat sem se spraševal: Kaj pa zdaj?«
»Na to vprašanje zdaj odgovarjajo nebesa. Gorčično zrno je pognalo in zrastlo, da že razteza svoje veje daleč prek Izraela. Nebo daje Petru nove poverilnice in oznanja, da je on skala, na katero je Kristus zgradil svojo Cerkev. Peter kot poglavar je odprl vrata nebeškega kraljestva poganom, saj so njemu bili izročeni ključi.«
In objel sem svojega novega brata. Tako sva se Jud in pogan združila v isti veri v Boga Kristusa in v istem krstu.
P. M. de Heredia