IV. Drugo prikazanje angela

Naslednji dan smo nadaljevali pogovor o tem, kako je fatimske pastirje obiskoval angel miru. Tokrat ga niso srečali na pašniku ampak na domačem dvorišču.

»Vodnjaki so bili včasih zelo pomembni za vsako vas, za vsako domačijo. To je še posebej veljalo v sušni Portugalski, kjer je malo padavin in malo izvirov. Tako so tudi pri Luciji doma imeli na vrtu vodnjak. Obrasel je bil z drevjem, da je bil v senci. V najbolj vročih poletnih dneh so otroci opoldne prignali živino domov in jo pod večer spet odgnali na pašnik. Zato so opoldne posedali v senci ob vodnjaku in se igrali s kamenčki. Nenadoma so pred seboj zagledali angela.

»Ali zdaj ni veter majal drevesnih krošenj?« se je Nika spomnila pripovedi o prvem prikazanju.

»Morda jih je, pa so bili otroci preveč zatopljeni v igro. Kar na lepem so zaslišali angelov opomin: Molite! Mnogo molite! Presveti srci Jezusa in Marije imata z vami načrte usmiljenja. Stalno darujte Najvišjemu molitve in žrtve.«

»Kakšne žrtve naj bi darovali?« je vprašala Nika.

»To so vprašali tudi pastirčki angela. Prejeli so takle odgovor: Ob vsaki priložnosti, kadar morete, darujte Bogu žrtev v zadoščenje za grehe, s katerimi ga ljudje žalijo, in kot prošnjo za spreobrnjenje grešnikov. Tako boste za svojo domovino pridobili mir. Jaz sem njen angel varuh, angel Portugalske. Predvsem sprejmite in vdano prenašajte trpljenje, ki vam ga bo poslal Gospod.«

Otroka sta molčala, dolgo nista nič rekla.

“Midva ne žaliva Boga. Imava ga rada in Marijo tudi.«

»Mislim, da tako čuti večina otrok. Tudi tisti, ki ne vedo za Boga in ne molijo. Otroci so večinoma dobri v srcu in se bojijo greha. Toda, ko odrastejo, vse prevečkrat dovolijo grehu, da se polasti njihovega srca.

Tudi potem, ko je angel izginil, so še čutili njegovo navzočnost. Frančišek ga je samo videl, slišali pa sta ga Lucija in Jacinta, pogovarjala pa se je z njim le najstarejša Lucija. Ko jima je naslednji dan razlagala, kaj jim je naročil, marsičesa nista razumela.«

»Tudi midva ne razumeva. Zakaj ima samo Portugalska svojega angela, naša domovina pa ne?«

»Tudi naša domovina ga ima. Ampak takrat ga je najbolj potrebovala Portugalska.«

»So zdaj pastirji komu povedali za prikazovanja?«

»Ne, niso. Celo med seboj niso dosti govorili, tudi moči za igro niso imeli. Samo molili so. Angel jim je naročil, naj ob vsaki priložnosti darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe. Darovali so Bogu vse, kar jih je bolelo in prizadelo. Takrat še niso iskali drugih načinov za pokoro.«

»Rekli so, da je bil angel bel in prosojen, nič niso omenili, da bi imel peruti. Angeli so vedno naslikani s perutmi. Tako lahko takoj priletijo k nam, če smo v nevarnosti.«

»V resnici ne vemo, kakšni so angeli. Mi si jih samo predstavljamo s krili.«

»Najbrž so bili otroci tako presenečeni, da si ga niso dobro ogledali. Narisala bom angela, kakršen jaz mislim, da je bil.«

Nika zelo rada riše. Vzela je papir in barvice ter narisala angela podobnega tistemu na sliki, ki visi nad njeno posteljo. To je Nikin angel varuh, otroci v Fatimi so srečali angela, ki je varuh miru.

FATIMA PO STOLETNICI Fatimski pastirji III.Prvo prikazanje angela

Nika in Miha sta veliko razmišljala o angelu, ki se je prikazal otrokom v Fatimi. Pastirčki so se mu približali brez bojazni, Nika pa ni bila prepričana v svoj pogum.

»Mislim, da bi zbežala,« je rekla.

»Jaz pa ne. Angel varuh nas varuje, moramo mu zaupati,« se je odrezal Miha.

»Najprej je angela videla Lucija in še tri njene sovrstnice, s katerimi je bila skupaj na paši. Molile so rožni venec, ko se jim je zazdelo, da lebdi v zraku nad drevjem nek lik, bel kot bi bil iz snega, a hkrati prosojen zaradi sonca, ki se je upiralo vanj. Ko so nehale moliti, je izginil. Lucija o tem ni nikomur pripovedovala, pač pa so izklepetale druge tri deklice. Ljudje so se jim zaradi tega posmehovali. Vendar bi Lucija vse skupaj pozabila, če se ne bi prikazanje ponovilo naslednjo pomlad.

»Sta bila takrat poleg tudi Jacinta in Frančišek?« je vprašala Nika, ki sta ji fatimska bratec in sestrica postajala čedalje bolj simpatična.

»Ja, kajti Lucija se je čedalje manj družila z drugimi deklicami. Tudi na pašo je hodila samo še z bratrancem in sestrično. Pasli so le na ozemlju njihovih staršev, da jih drugi otroci niso motili. Ko so pomalicali in zmolili rožni venec, so se začeli igrati s kamenčki. Presenetil jih je nenavaden šum drevesnih krošenj. Dan je bil lep in ni se obetala nevihta. Potem pa so nad drevesi opazili čudno svetlobo, iz katere se je izoblikoval mladenič, ves prosojen in zelo lep. Ko se je približal, jih je nagovoril: Ne bojte se, sem angel miru, molite z menoj.

Pokleknil je na zemljo, se s čelom dotaknil tal in izgovarjal molitev, ki so jo morali otroci trikrat ponoviti za njim:

Moj Bog, verujem vate, molim te,

upam vate in te ljubim nadvse.

Prosim te odpuščanja za tiste,

ki ne verujejo, ne molijo,

ne upajo in te ne ljubijo.«

»Ne vem, če bi si lahko tako hitro zapomnil tako dolgo molitev, tudi če bi jo ponovil več kot trikrat,« je bil prepričan Miha.

»Pravzaprav sta angela slišali samo obe dekleti, Frančišek pa ne. Molitev se je pozneje naučil od njiju.«

»Vendar to ni bil angel varuh, ampak angel miru. Kaj to pomeni? Kaj pomeni, da je angel miru? »

»To je bil pač čas, ko so si po vsem svetu najbolj želeli mir tudi v mali portugalski Fatimi.«

»So potem vedno molili to molitvico?«

»Ja, a tudi mnoge druge. Sta bila pozorna, katere besede je angel uporabil v molitvi? Vero, upanje in ljubezen.«

» Naša babica ima na verižici tri obeske: križ, sidro in srce. Pravi, da pomenijo vero, upanje in ljubezen.«

»Res, včasih so bili taki obeski zelo priljubljeni. Ko izginja med ljudmi vera, izginjata tudi upanje in ljubezen. Angel je otrokom zagotovil, da sta Srci Jezusa in Marije pozorni na njihove molitve.«

»Kaj so rekli drugi ljudje, ko so jim povedali za angelovo naročilo?«

»Nikomur niso povedali. Še med seboj so o tem le malo govorili. Samo molili so do utrujenosti«

»Jaz včasih med večerno molitvijo zaspim, če sem utrujen.«

»Tudi jaz zaspim sredi rožnega venca. Ampak Bog to razume.«

V slavo Device, Jezusove in naše Matere, Marije

Ves prevzet in vesel hočem opisovati in zreti v skrivnosti naše nebeške Matere, ki smo jo prejeli kot tako v Jezusovi oporoki pod križem. Če je ustvarjeno in narejeno – poleg Jezusove človeške narave – kaj lepega, je to Marija – višek ustvarjalnosti, ustvarjalnosti Boga. Ni mogoče, ni uresničljivo, ni izvedljivo narediti nekaj lepšega in odličnejšega, kot je Marija, če upoštevamo, da je Božja mati. Marija je višek Božje ustvarjalnosti. Kristus jo seveda prekaša; on je kot oseba Bog. Vsemogočnost, Neskončnost – kar Bog je – Lepota in Ljubezen ne morejo ustvariti nekaj lepšega kot je ona – Marija, Božja mati! Če je za Kristusom, pravim človekom in pravim Bogom, največ, najlepše in najboljše, kar je Bog mogel ustvariti, Marija, potem je višek naše ustvarjalnosti, prizadevanja in delovanja, da postajamo podobni njej. Da delamo, kot je delala ona, skratka, da jo posnemamo! Kakor je Marija sledila in posnemala Jezusa, tako moremo in smo povabljeni, da mi posnemamo njo – verni, zvesti in pravilni odtis Kristusa. Višek naše ustvarjalnosti je torej, da posnemamo Marijo; da oblikujemo Marijo, v sebi in v drugih, v živem in neživem, vidnem in nevidnem stvarstvu; da sprejemamo Marijo; da živimo njo – v svojih mislih, besedah, nagnjenjih, namenih in dejanjih.

Kaj je v njej tako lepega?! Njena odprtost za Boga! To je njena vera! V njej je Bog mogel biti in živeti – v njenem svetu. Ni bilo najmanjšega delca njenega bitja, bodisi duhovnega bodisi telesnega – če lahko temu tako rečemo –, kjer Bog ne bi bil sprejet popolnoma – z ljubeznijo, ponižnostjo, majhnostjo in čistostjo, bodisi v namenih bodisi v nagnjenjih itd. – in to vedno: v strahu in upanju, v veselju in žalosti. Bog je bil v Mariji, v njenem Srcu – torej v njeni osebi, svoboden: mogel se je popolnoma svobodno gibati, delovati, govoriti, deliti darove, ki so bili vsi sprejeti v največji ponižnosti in zahvali, mogel je, skratka, delovati božansko. In Bog dela čudovita dela. Ker je v njej deloval božansko, je v njej izvršil in še izvršuje nam težko dojemljiva dela.

Zato hočem iskati, ustvarjati, sprejemati in živeti Marijo. Hočem jo vredno, dolžno in potrebno počastiti. Hočem širiti poznavanje nje, njenega življenja, njenega posredovanja, njenega materinstva v odnosu do Boga in do nas. Hočem jo spoznavati vedno bolj primerno in dostojno; hočem imeti tak odnos do nje, kakršnega si je večni Bog v svojem načrtu zamislil in ga hoče videti ustvarjenega. Hočem jo ljubiti po Jezusovem zgledu, hočem jo ljubiti kot Božjo in mojo nebeško ter dobro Mater.

Robert Smodiš

PO MARIJI K JEZUSU »Če hočemo biti kristjani, moramo biti marijanski!«

Papež Frančišek se je 12. in 13. maja 2017 v Fatimi udeležil stoletnice Marijinih prikazovanj Luciji, Frančišku in Jacinti ter je Frančiška in Jacinto razglasil za svetnika. V petek zvečer, 12. maja, je romarje pozdravil z besedami papeža sv. Pavla VI.: »Če hočemo biti kristjani, moramo biti marijanski!«

Sveti oče se je obrnil k množici, ki se je zbrala pred molitvijo pred Marijinim kipom v kapeli prikazovanj. To 19. papeževo apostolsko potovanje (prvo na Portugalsko) je »bilo polno upanja in miru«. Marijansko bedenje v petek zvečer je krepilo pomen Marijine vloge.

»Kdo je Marija? Je učiteljica duhovnega življenja; ona je prva šla za Kristusom po 'ozki poti' križa. Ta 'mila in pozorna Mati' je dala večnemu Očetu človeški obraz.«

S pomočjo molitve rožnega venca »se evangelij udejanja v življenju slehernega izmed nas, družin in sveta. Če hočemo biti kristjani, moramo biti marijanski: spoznati moramo bistveni, vitalni in previdnostni odnos, ki Marijo združuje z Jezusom in nam odpira pot k Njemu.«

Rožni venec ponoči

Stara sem 91 let in težko pišem, toda zelo sem srečna, ko dobim vašo revijo. Moje zdravje gre h koncu z naglico! Upam, da se bomo videli pri Mariji in Jezusu v nebesih! Jaz vsako noč molim tri rožne vence, pa še četrtega, ki je bil krščen v Jordanu. Počutim se srečno. Po mojih službenih potih sem vedno imela rožni venec v roki in Bog mi je pomagal! Kako ste duhovniki srečni, le veselite se svojega stanu! Jezus je z vami vsak hip.

Zalka

Rože fatimski Gospe

Tudi jaz bi rada prinesla kaj rož naši ljubi fatimski Gospe. Vsak dan zmolim štiri rožne vence: veselega za državnike, da bi varovali človeško življenje, in za naše matere; svetlega za svetost duhovnikov in nove duhovne poklice; žalostni del zlasti za svoje sorodnike; častitljivega pa za vas v Stični in za nove poklice za vaš samostan.

Pepca