Pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca

V večnost se je zapisala že skoraj polovica dni za mnoge Slovence zelo težkega, a za mnoge Slovence tudi zelo milostnega, lahko rečem kar Marijinega leta 2013. Eden izmed takih dni je bil tudi v soboto, 8. junija, ki ga je Bog po Mariji naklonil slovenskim vernikom, zlasti tistim, ki smo se v zavetju Jezusovega in Marijinega Srca zbrali pod Marijinim plaščem na Ptujski Gori, da bi se kot častilci Jezusovega in Marijinega Srca znova mogli zavestno posvetiti in izročiti njunima Srcema, da bi z njuno pomočjo ohranjali svoja srca čista ter bi po njuni neskončni ljubezni in usmiljenju do človeka mogli rasti v ljubezni do njiju, posnemali njune kreposti, skrbeli za molitev, zadoščevali za grehe in živeli po evangeliju.
Ko smo se romarji vzpenjali po peš poti k svetišču, kjer se človek ob skrivnostih rožnega venca lahko že prične poglabljati v Božjo ljubezen, da bi lahko odprtega srca in odprtega duha vstopil v baziliko, nas je že od daleč pozdravila Marija in nas nežno objela s pesmijo, ki je odmevala izza debelih cerkvenih zidov. Že zbrani številni romarji so prepevali Mariji v čast in slavo. Gorska Mati Božja je svoj mogočni plašč razpirala kot običajno, a kot steber novega upanja človeštvu kazala na Srci Jezusa in Marije, spletena iz rož, na katerih je stala. Svetišče je bilo polno, še posebej čudovit je bil pogled na množico otrok, ki se je posedla kar po tleh pred glavnim oltarjem. Čutila sem Marijino veselje ob pogledu na te otroke, morda je katerega od teh otrok dosegel njen glas: »Dragi otroci, vas in vaših čistih src sem najbolj vesela, računam na vašo vero in vašo ljubezen do mene.«
Ker je bila ta dan prva sobota, smo pred sveto mašo opravili prvosobotno pobožnost z molitvijo rožnega venca na fatimski način, med desetkami smo delali družbo Mariji s premišljevanjem skrivnosti rožnega venca ter kratkimi mislimi o fatimskih dohodkih in sporočilih pastirčkom Luciji, Frančišku in Jacinti. Te misli so nas opomnile na potrebo po zadoščevanju Marijinemu brezmadežnemu Srcu.
Sledila je sveta maša, ki jo je ob somaševanju štirinajstih duhovnikov daroval nadškof dr. Marjan Turnšek. V nagovoru je posebej opozoril na Marijin klic v Fatimi, ko je človeštvo sveta povabila k spreobrnjenju, molitvi in zadoščevanju za žalitve in grehe, s katerimi žalimo Boga. Posebej me je nagovorila njegova misel: » Zadoščevanje je vabilo, da se pridružimo bolečini Jezusa in Marije nad grešniki.« Le kakšna mora biti Tvoja bolečina, o Mati Marija, ko trpiš za vse človeštvo? Meni se kot materi moja bolečina, ko trepetam za svoja dva otroka, včasih zdi neznosna. Čutim, kako resnična je misel, da je ljubezen zemeljske matere v primerjavi z ljubeznijo nebeške Matere Marije le mala neznatna kapljica v oceanu ljubezni.
In prav te male kapljice ljubezni zemeljskih mater in očetov, ki svoje trpljenje darujejo Mariji in Jezusu, pomagajo graditi nov svet in nov čas, čas, ko bo zmagalo Marijino brezmadežno Srce. Čeprav statistike kažejo, da slovenski narod med srednjeevropskimi narodi najmanj moli, pa čutim, da so srca tistih, ki so se ogrela ob Srcih Jezusa in Marije, zelo goreča, molijo, ne samo za svoje bližnje, ampak tudi za tiste, ki so se najbolj oddaljili od Boga. To je poudaril tudi nadškof Turnšek, ko je dejal: »Prav tisti, ki ste se posvetili obema Srcema, ki obhajate prve petke in prve sobote, ste lahko jedro molivcev v Sloveniji, ki bodo molili za druge, pa tudi nje pritegnili v to skrivnostno dogajanje pogovora z Bogom.« Posebno nas je nadškof Turnšek povabil, da svoje molitve in trpljenje darujemo za novo evangelizacijo, za obnovitev posvetitve Mariji 15. avgusta ob 70. obletnici prve posvetitve našega naroda Mariji, predvsem pa, da bi se posamezniki in družine vrnili k molitvi ter za spravo v slovenskem narodu.
Letošnje leto je izjemno Marijino leto, povezano s to 70. obletnico prve posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Pri nas je prvosobotno pobožnost vneto pospeševal ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Ravno tako kot pred 70. leti, smo tudi letos od januarja do maja vsaj v nekaterih župnijah pričeli z obhajanjem petih prvih sobot kot pripravo na obnovitev posvetitve Mariji. Nekatere župnije so z obhajanjem prvih sobot pričele kasneje in jih bodo zaključile ob slovesni posvetitvi Mariji, 15. avgusta.
Sad teh molitev in opravljanja prvih sobot je gotovo tudi vrnitev pokojnega škofa Gregorija Rožmana v domovino, saj je na to vrnitev čakal kar 68 let. Z upanjem na njegovo veliko priprošnjo pri Bogu za ves slovenski narod smo se od njega poslovili 13. aprila v ljubljanski stolnici.
Da bi bilo sadov obhajanja petih prvih sobot in posvetitve Marijinemu brezmadežnemu Srcu še več, vsakega izmed nas Marija po obljubi desetletni fatimski vidkinji Luciji vabi k popolnemu zaupanju vanjo z besedami: »Ne izgubljaj poguma! Jaz te ne bom nikoli zapustila. Moje brezmadežno Srce bo tvoje pribežališče in pot, ki te bo vodila k Bogu.« Ta Marijina obljuba ne velja samo za nas posameznike, to obljubo bo Marija uresničila v družinah, ki so se oz. se še bodo posvetile Njenemu brezmadežnemu Srcu, in nazadnje, to je pot, po kateri se bo prenovil ves slovenski narod.
Rezi Kadunc