Nekoč sta se na paši Lucija
in Jacinta igrali. Skakali sta od skale do skale in glasno vpili ter
prisluškovali odmevu iz tamkajšnjih globokih prepadov. Frančišek se je kot po
navadi umaknil v votlino pod neko skalo. Čez nekaj časa je zakričal ter klical
na pomoč obe deklici in Božjo Mater. V strahu, da se mu je kaj zgodilo, sta ga
deklici iskali in klicali. Končno sta ga našli. Klečal je in se tresel od groze
ter ni mogel niti vstati. Lucija ga je vprašala:
»Kaj je narobe, kaj se je
zgodilo s tabo?«
'Ena tistih velikih zveri, ki
smo jih videli v peklu, je bila tukaj in bruhala ogenj vame.'
Ker Lucija in Jacinta nista
ničesar videli, sta se smejali, Lucija pa je rekla:
»Nikdar nisi hotel misliti na
pekel, da te ne bi bilo strah, zdaj pa si ga prvi občutil.«
Kadar je Jacinta v strahu
govorila o peklu, ji je navadno prigovarjal:
'Ne misli toliko na pekel,
misli raje na našega Gospoda in našo Gospo! Jaz ne mislim nanj, da me ne bi
bilo strah.'
Ob tem dogodku Lucija takole
opisuje Frančiška:
»Frančišek nikakor ni bil
boječ. Ponoči je sam šel na katerikoli temen kraj, ne da bi omahoval. Igral se
je s kuščarji in kačami, ki jih je našel in jih je navijal na palico. V kamnite
kotanje jim je nalival ovčjega mleka, da so ga pile. Stikal je po votlinah, ko
je iskal lisičja ležišča, zajčje luknje ali jazbine itd.«
