Svetlobna znamenja so v Svetem pismu povezana z Bogom, Očetom luči (prim. Jak 1,17), in s Kristusom. »Bog je luč in nobene teme ni v njem« (1 Jn 1,5). On »biva v nedostopni luči« (1 Tim 6,16) in nas je »iz teme poklical v svojo čudovito luč« (1 Pt 2,9).
Modri z Vzhoda so šli za zvezdo, ki jih je
pripeljala k novorojenemu Odrešeniku. »Zvezda, ki so jo videli vziti, je šla
pred njimi, dokler ni prišla in obstala nad krajem, kjer je bilo dete. Ko so
zagledali zvezdo, so se silno razveselili« (Mt 2,9–10).
Jezus je oznanjal o sebi: »Jaz sem luč sveta.
Kdor hodi za menoj, ne bo hodil v temi, temveč bo imel luč življenja« (Jn
8,12). »Dokler sem na svetu, sem luč sveta« (Jn 9,5).
Apostol Janez je videl na nebu ženo, ogrnjeno s
soncem: »Na nebu se je prikazalo veliko znamenje: žena, ogrnjena s soncem, in
luna pod njenimi nogami, na njeni glavi pa venec dvanajstih zvezd« (Raz 12,1).
Ta žena ni le Cerkev, ampak je tudi Devica Marija.
Jezus je napovedal, da bodo pred koncem sveta
na nebu znamenja, ki bodo napovedovala ta konec: »Znamenja bodo na soncu, luni
in zvezdah« (Lk 21,25).
Ludovik Ceglar je zapisal v
knjigi Sporočila fatimske Gospe:
»Od znamenj, ki so doslej
bila vidna na nebu, so bila naprej izrecno napovedana samo znamenja, ki so se
videla 13. oktobra 1917 in 25. januarja. 1938. Marija je julija, avgusta in
septembra 1917 za oktober ta znamenja napovedala, 'da bodo vsi verjeli'. Lucija
je to vsem ljudem že tedaj povedala, zato se je 13. oktobra 1917 zbralo najmanj
50.000 ljudi, ki so videli sončni čudež, medtem ko so otroci videli ob soncu še
druga prikazanja, ki jih je Marija septembra napovedala« (CS 18).
Sploh so prikazovanja angela
in Marije v Fatimi povezana z nadnaravno svetlobo ali lučjo. O prvem prikazanju
angela leta 1916 je Lucija zapisala:
»Nad drevesi smo opazili neko
svetlobo, bolj belo kot sneg. Bil je mladenič kakih štirinajst do petnajst let,
bolj bel kot sneg, v soncu je bil videti prosojen kot najlepši kristal. Zelo,
zelo je bil lep.«
Pri drugem prikazanju je
angel pastirčkom naročil, naj darujejo Bogu žrtve v zadoščenje za grehe in kot
prošnjo za spreobrnjenje grešnikov ter naj vdano prenašajo trpljenje, ki jim ga
bo poslal Bog. Lucija te angelove besede primerja z lučjo:
»Te angelove besede so se
vtisnile v naša srca kakor luč, ki nam je pomagala, da smo mogli razumeti, kdo
je Bog, kako nas ljubi in kako hoče biti ljubljen, in da smo doumeli vrednost
žrtve, kako zelo ugaja Gospodu in kako po njej spreobrača grešnike.«
Tudi pred tretjim prikazanjem
angela so pastirčki najprej opazili, da nad njimi žari neznana svetloba.
Pri Marijinih prikazovanjih
od maja do oktobra 1917 so, preden se je Marija pojavila, videli luč, ki se je
bližala. Ko se je Marija pojavila, jo je obdajal sijaj, lepši od sončne
svetlobe in zelo bleščeč.
Pri prvem prikazanju so nad
neko črniko »zagledali neko gospo, vso belo oblečeno in sijala je bolj kot
sonce. Iz nje je izhajala svetlejša in močnejša svetloba, kakor če bi kristalno
čašo, polno kristalno čiste vode, presevali žarki najbolj žarečega sonca.«
Otroci so ji bili tako blizu, da so »stali v svetlobi, ki jo je obdajala ali iz
nje izhajala«.
Marija je proti koncu prvega
prikazanja na pastirčke »razlila zelo močno luč, ki je izhajala kakor odsev iz
njenih dlani«. Ta luč je prodrla v njihova srca in v najgloblje globine
njihovih duš. Videli so »sami sebe v Bogu, ki je bil ta luč, in sicer mnogo
jasneje, kakor se vidimo v najboljšem ogledalu«.
Pastirčki so to luč enačili z
Bogom. Ko se je Marija po prvem prikazanju poslavljala, jo je obdajala luč, ki
ji je »utirala pot skozi zvezdnati svod«.
Po drugem prikazanju je
Marija razprostrla roke in pastirčke drugič obsijala z odsevom te neizmerne
svetlobe in v globino njihovih src vtisnila svetlobo, ki je odsevala iz njenih
rok. Lucija pravi, da so se v tej svetlobi »čutili kakor potopljeni v Boga.
Zdelo se je, da sta bila Jacinta in Frančišek v svetlobi, ki se je dvigala
proti nebesom, jaz pa v svetlobi, ki se je razlivala na zemljo. Zdi se mi, da
je bil namen te čudežne svetlobe vliti v nas spoznanje in posebno ljubezen do
Marijinega brezmadežnega Srca.«
V prikazanju 13. julija 1917
Marija preroško napoveduje »neznano svetlobo«, ki bo naznanjala začetek druge
svetovne vojne:
»Če pa
ne bodo nehali žaliti Boga, se bo pod papeževanjem Pija XI. začela druga,
hujša. Ko boste videli neko noč osvetljeno z neznano svetlobo, vedite, da je to
veliko znamenje, ki vam ga daje Bog, da bo kaznoval svet za njegove zločine z
vojno, lakoto in preganjanji Cerkve ter svetega očeta.«
»Noč, osvetljena z neznano svetlobo«, ki je napovedovala drugo
svetovno vojno, je bila v noči med 25. in 26. januarjem leta 1938.
Ko Lucija opisuje tretjo
skrivnost, razodene, kaj so videli »v
nekakšni velikanski luči, ki je Bog«: »v belo oblečenega škofa, (…) razne druge
škofe, duhovnike, redovnike in redovnice, ki so se vzpenjali na strmo goro, na
vrhu katere je stal velik križ, kakor če bi bil iz neobdelanih debel hrasta plutovca«.
Nebeška luč je še naprej
spremljala Lucijo. Ko je šlo za posvetitev Rusije Marijinemu brezmadežnemu
Srcu, je imela Lucija v Tuyu v Španiji 13. junija 1929 v samostanski kapeli
posebno videnje Svete Trojice, povezano z izrazito nadnaravno svetlobo. Sama
pripoveduje, kako je naenkrat »vso kapelo razsvetlila nadnaravna svetloba in na
oltarju se je prikazal križ iz svetlobe, ki je segala do stropa. V še jasnejši
svetlobi je bilo na gornjem delu križa videti človeško obličje in oprsje, na
njegovih prsih goloba, prav tako iz svetlobe, in na križ pribito telo nekega
drugega človeka.«
