Neki samostanski brat iz skupnosti bratov iz Clairvauxa, ki je bil brez graje v svojem življenju in častitljivega vedenja, je prispel po težki bolezni do svoje zadnje ure. Blaženi Bernard ga je obiskal, pristopil k njemu in ga okrepčal z naslednjimi besedami: “Zaupaj, moj sin, da boš že kmalu prešel od smrti v življenje, od truda tega časa v večni počitek.” On pa je odgovoril z velikim zaupanjem: "Ali ne grem k svojemu Gospodu in Stvarniku?
Resnično, v to zaupam in sem prepričan, da bom hitro videl dobroto Gospoda v deželi živih.” In ker je blaženi oče, moder zdravnik in skrben pastir, imel glede tega človeka brez izobrazbe velik strah, da ta odgovor temelji bolj na arogantni predrznosti kot na čistosti vesti, je rekel: “Naredi znamenje križa na svojem srcu, brat, naredi znamenje križa na svojem srcu! Kaj to pomeni, kar si rekel? Od kod si je mogla domisliti tvoja predrznost tako velike zahteve? Ali nisi ti tisti revni in obžalovanja vredni človek, ki ni nič ali skoraj nič imel na tem svetu in zato si iskal pri nas zatočišče, morda bolj iz stiske kot iz strahu božjega in dosegel z mnogimi prošnjami sprejem?
Mi smo te sprejeli brez tvojih sredstev, Bogu na ljubo, in te izenačili v hrani, obleki in drugih rečeh z modrimi ter plemenitimi možmi in ti si postal tako rekoč eden od njih. Kaj si plačal Gospodu za vse to? In glej, tvoji nehvaležnosti ne zadostuje, da si prejel zastonj toliko dobrega iz Gospodove roke, da zahtevaš zase poleg tega še njegovo kraljestvo kot zakonito dediščino, katero ni mogel nikoli pridobiti noben kralj ali vojvoda s še tako veliko količino zlata ali srebra.”
K temu je z blagim obrazom mirno rekel redovni brat: ”Dobro, predragi oče, zelo dobro si povedal, vse je res, kar si rekel. Toda vendar, če ukažeš, ti bom govoril, mojemu gospodu in očetu, in z nekaj besedami pojasnil, kar ni bilo zame vzrok za tako veliko aroganco, ampak, kot trdno verujem, za ponižnost. Kajti če je tista vaša pridiga, ki ste nam jo večkrat vtisnili, resnična, namreč, da se božje kraljestvo ne pridobi s plemenitostjo mesa, ne z zemeljskim bogastvom, ampak samo s krepostjo pokorščine, sem ta edini stavek pri sebi ohranil v vnetem spominu kot kratek povzetek Gospodove besede in jo kot pečat položil v svoje srce, ko sem se je dnevno spominjal in se je skrbno držal.
Vprašajte torej, če želite, pri vseh mojstrih in tovariših, za katere ste mi ukazali, naj jih ubogam in jim služim, če sem bil kdaj nasproti enemu od njih nepokoren, če sem koga od naših očetov užalostil z besedo, kretnjo ali na kakšen drug način, kolikor je bilo odvisno od mene. Če sem se torej potrudil vse v Kristusu ubogati, vsem služiti in z božjo milostjo vse ljubiti, kdo mi more braniti, da zaupam njegovemu usmiljenju?”
Ko je torej blaženi oče prejel tak odgovor neukega moža, se je silno razveselil in rekel: ”Res si blažen, preljubi sin, ker ti nista posredovala te modrosti meso in kri, ampak nebeški Oče sam te je poučil, ohranil pri življenju in vodil po ravni stezi v domovino.”
Ko je brat umrl in so bile pogrebne svečanosti končane, je prečastiti oče imel z njemu lastno prisrčnostjo in govorniško močjo v kapitlju sijajni nagovor o njegovem življenju in smrti ter z njegovim zgledom vžgal na čudovit način ljubezen do pokorščine. Zelo ga je namreč prevzel njegov odgovor. Dal mu je čast bolj zaradi kreposti pokorščine, kot če bi slovel zaradi znamenj in sijajnih čudežev.
