Zaradi previsoke starosti je moral Strle delati izpit na državni gimnaziji v Ljubljani, in sicer iz slovenščine, latinščine, nemščine in matematike. Že dejstvo, da je ta izpit kar dobro opravil, nekako s prav dobrim uspehom, kaže na to, da je bil izredno nadarjen, saj v ljudski šoli, ki jo je obiskoval v domači župniji pri Sv. Vidu, ni dobil dobre podlage. Prehod iz ljudske šole v gimnazijo je bil izredno zahteven za vsakega dijaka, zanj še posebej. Če je v ljudski šoli z lahkoto prednjačil pred drugimi, pa je moral v gimnaziji uporabiti vse svoje sposobnosti in se pošteno potruditi.
Da je bil Anton Strle hkrati nadarjen in priden,
kaže dejstvo, da je bil z izjemo petega letnika po uspehu ves čas odličen. Ko
je vstopil v tretji razred, so npr. vsi drugi imeli za seboj že dve leti
srbohrvaščine, slovenščine v prvem letu po 5, v drugem razredu pa po 4 ure na
teden, latinščine celo po 5 ur na teden. V tretjem letniku se je pridružila še
grščina.
Škofijska gimnazija je bila klasična, kar pomeni,
da so bili jeziki zelo v ospredju, in zanje je bil Strle nadarjen. Naravoslovni
predmeti ga niso tako pritegnili, čeprav je imel tudi pri njih dobre ocene.
Vendar sama nadarjenost ne bi zadostovala. Kot je pripovedoval njegov sošolec
Darko Slapšak, s katerim sta celo sedela v isti klopi, se je Strleta kmalu
prijel vzdevek »Pepifleka«, in sicer od »piflati«, učiti se. Prepona »pe« je
bila dodana po vzoru grškega glagola za preteklik. Očitno je izstopal po svoji
zavzetosti za učenje.
Od vseh profesorjev je imel nanj gotovo
največji vpliv prof. Anton Breznik, deloma tudi prof. Jakob Šolar; oba sta
poučevala slovenščino. Ob njiju je slovenščino vzljubil, jo obvladal, in to mu
je vse življenje prav prišlo. V kasnejšem življenju je zlasti Breznika vedno
znova omenjal in se imel za njegovega učenca. Poleg slovenščine ga je iz leta v
leto vedno bolj pritegovala tudi nemška literatura.
V tiskanih Izvestjih
šentviške klasične gimnazije so objavljeni naslovi slovenskih nalog, ki so jih
nekajkrat na leto pisali dijaki. Te naloge se seveda niso ohranile. Imeli pa so
dijaki tudi svoja lista, nižješolci Jutranjo
zarjo, višješolci pa Domače vaje.
To sta bila lista, oba pisana na roke, kjer so bile objavljene pesmi, članki in
literarni prispevki, zlasti v Domačih
vajah včasih že tudi prave razprave. V obeh listih so tudi ilustracije.
Strle je kot nižješolec objavil tri pesmi. Toliko jih je do sedaj odkritih.
Podpisal pa se je s psevdonimom Samo. Kot višješolec je v sedmem razredu
gimnazije objavil v Domačih vajah dva
prispevka, tokrat s polnim imenom. Oba sta povezana s slovensko literaturo. V
prvem prispevku je podal neke vrste oceno in recenzijo izbranih pesmi Simona
Gregorčiča, ki jo je uredi Ivan Pregelj. V drugem prispevku pa je pohvalno
ocenil pesniško zbirko Edvarda Kocbeka, ki jo je ta izdal leta 1934 pod
naslovom Zemlja.
Iz zaključnega spričevala se vidi, da si je
izbral kot neobvezen predmet stenografiranje. Gotovo pa si je v gimnaziji
izbral tudi prostovoljni predmet francoščine, ki je bil možen v višjih razredih,
saj je iz njegovega dnevnika razvidno, da je že takoj v prvem letniku semenišča
prebiral knjige v francoščini. Pokojni kanonik in urednik dr. Ivan Merlak se je
spominjal, da je bil tudi član okteta pri nastopu 7. razreda ob koncu leta. Pel
je tenor.
Kdo vse so bili njegovi profesorji in
razredniki? Strletov razrednik je bil v tretjem razredu gimnazije prof. Jakob
Šolar, nato pa vsa leta prof. Maks Miklavčič, ki ga je poučeval zemljepis in
zgodovino. Verouk je imel vsa leta po dve uri na teden prof. Jernej Pavlin.
Poglejmo si vsaj še profesorje jezikov. Slovenščine je imel Strle vsa leta po
štiri ure na teden. V 3. razredu je poučeval ta predmet Jakob Šolar, v 4.
razredu Luka Arh, v 5. razredu Jakob Šolar, v 6., 7. in 8. razredu pa Anton
Breznik. Latinščino ga je vsa leta poučeval Anton Čepon, in sicer po 4 ure na
teden, v 5. in
6. razredu celo po pet ur na teden. V tretjem razredu je imel še po 2 uri na
teden srbohrvaščine. Tudi ta predmet ga je poučeval Jakob Šolar, ki je poučeval
v višjih razredih kot prostovoljni predmet tudi francoščino. Grščine je imel
Strle vsa leta po štiri ure na teden. Učila sta ga pa v 3., 6., 7. in 8. razredu Franc Jerè,
v 4. in
5. razredu pa Anton Koritnik.
V višji gimnaziji si je začel izpisovati in
shranjevati vse, kar je prebral. Tako so začeli nastajati njegovi izpiski, ki
se jih je v dolgem življenju nabralo zelo veliko, na metre.
Zaradi odličnega uspeha je bil oproščen izpitov
pri mali maturi, pri veliki maturi na koncu osmega razreda pa je bil oproščen
ustnega izpita iz maturitetnih predmetov.
