V četrtem Spominu Lucija poroča, kako se je Frančišek z obema deklicama šel igrat na dvorišče, medtem ko so »čakali, da naša Gospa in angeli prižgejo svoje luči. Tudi on jih je navdušeno štel, nič pa ga ni tako očaralo kot lep sončni vzhod ali zahod. Dokler je mogel videti še edini sončni žarek, ni pogledoval za svetilkami, če že gorijo.
'Nobena svetilka ni tako lepa kot svetilka našega Gospoda,' je po navadi govoril Jacinti, ki je imela raje svetilko naše Gospe, ker ne slepi v oči, kot je večkrat rekla.
Navdušen je motril žarke, ki so odsevali v oknih bližnjih krajev ali v vodnih kapljicah na drevesih ali grmih na hribu, in jih osvetljevali kakor zvezde, v njegovih očeh neskončno lepše od luči angelov.«
Frančišek je bil glasbeno nadarjen. V naravi se je zelo rad usedel na visoko skalo, igral na pastirsko piščal in pel. Včasih sta ob njem peli in plesali Lucija in Jacinta. Ni pa bil posebej navdušen za razne igre, čeprav se jih je udeležil, kadar sta ga Lucija in Jacinta povabili. Že vnaprej je bil prepričan, da bo zgubil.
Igre, s katerimi so se kratkočasili, so bile: s kamenčki, z dobitki, oddaja prstana, gumbi, zapičena palica, mreža, karte (odkriti moraš kralje, graščake, dame). Ene karte je imela Lucija, druge pa Frančišek in Jacinta. Sploh se je Frančišek najraje igral s kartami.
