V samostanu Stična so v času od 20. do 23.
marca 2015 potekale duhovne vaje za Bernardovo družino in druge. Vodil jih je
upokojeni nadškof Marjan Turnšek. Rdeča nit premišljevanj so bili odnosi,
osnova razmišljanj pa Božja beseda od pepelnice do četrte postne nedelje.
Up, upanje, zaupanje, vse to se v človeku lahko
razvije samo v odnosu. Ko otrok začuti, da je ljubljen, da je v nekem okolju
sprejet in zaželen, se v njem prične razvijati zaupanje. Najprej do staršev
(starih staršev), bratov, sester, kasneje do prijateljev, sošolcev, sodelavcev.
Kadar človek začuti, da ga neko okolje zavrača, se v njem začne pojavljati
nezaupanje, ki kasneje lahko prerase v obup in sovraštvo do vseh in vsakogar.
Ti negativni občutki so zlasti močni v ljudeh, ki ne verujejo.
Tistim, ki verujejo, je vedno dana še ena
možnost. Kot pravi pregovor: »Če Bog zapre vrata, odpre okno.« Na to nas
spominja že prerok Izaija: »Mar
pozabi žena svojega otročiča in se ne usmili otroka svojega telesa? A tudi če
bi one pozabile, jaz te ne pozabim. Glej, na obe dlani sem te napisal« (Iz 49,15–16).
Kadar se znajdemo v skušnjavah, se moramo
zavedati, da je hudi duh neprimerno pametnejši in bolj zvit, kot smo ljudje.
Hudi duh Evi Boga prikaže kot nekakšnega samopašnega tirana, ki ljudem ničesar
ne privošči (1 Mz 3,1). Namerno pretirava, ko poudari »od vseh dreves v raju«.
S tem v Evi prebudi zavist in poželenje.
Greh preži pri vratih na vsakega od nas. Grehu
se velikokrat ne moremo upreti, ker se začnemo pogajati z njim (s hudim duhom).
Odnose moramo vedno razumeti na treh nivojih:
Jaz – Bog, jaz – moj bližnji in jaz – jaz. Kakor hitro zanemarimo odnose na
enem nivoju, se začneta podirati tudi ostala dva nivoja. Kadar se nam to zgodi,
smo z eno nogo že privolili v skušnjavo in do greha je samo še čisto majhen korak.
Vsak osebni greh prizadene odnose na vseh treh nivojih.
Hvala gospodu Marjanu, snovi za delo in
premišljevanje je dovolj za nekaj mesecev.
Jože Vodopivec
