Včasih sem vzdihovala: “ne morem več”,
ker je bolelo – zdaj v srcu hvalim Boga Očeta zato, ker mi omogoča doživljati
mir v Duhu in resnici – torej mir vere in ljubezni. Zaradi Svetega Duha ima
kristjan lahko mir v srcu, čeprav telesno ni zdrav. Pri sebi vidim: naj bom
telesno še tako utrujena, kadar iskreno prosim: “Jezus, pomagaj, vem, si z menoj”,
takrat sem notranje trdna! Napor se spremeni v blagoslov, olajšanje, čudovito
zavest: Zaradi vere v Jezusa Kristusa sem vesela same sebe. Sprejemam se in v
veri želim sprejemati druge ljudi.
Nič ni pretežko, če pomislimo, kako nam
je Jezus iz trenutka v trenutek naklonjen, prizanesljiv. Kadar zaboli za rast
naše vere, smo na pravi poti. Jezusova ljubezen nas notranje pomirja, čisti.
Eno je: v preizkušnjah tarnati, biti
potrt; drugo pa je: v preizkušnjah utihniti in dati prostor Jezusu, Njegovi
moči in ljubezni. Dolga, naporna je pot do te polnosti, toda ko jo zaslutiš,
začneš hoditi po njej; počasi, vendar z zavestjo, da nisi sam. Stopaš s
prepričanjem: najbolj Zvesti me spremlja, vedno je rad z menoj! Oprijela sem se
te zavesti z namenom – vsako grenkobo, nerazumevanje tiho sprejeti z duhom vere
za dobro. Nagrada je čudovita: mir srca! Vsak dan me kakšna situacija opozori:
umolkni, pomagaj z odpuščanjem, ne vračaj grenkega z grenkim.
+ Marjetka
