Po Mariji je deloval Bog. On je bil pri vseh Marijinih prikazanjih navzoč in dejaven. S sončnim čudežem je potrdil resničnost Marijinih prikazovanj in sporočil. S tem je hotel doseči, da bi Marijina sporočila vsi sprejeli in se po njih ravnali.
Fatima je postala milostni kraj, kraj številnih
romanj. Kljub tako izrazitemu sončnemu čudežu pa so mnogi ostali še naprej
neverni in so skupaj z oblastniki romanja ovirali in sramotili. Ni pa jih bilo
tako malo, ki jim je čudež pomagal, da so postali verni. Duhovnik Manuel
Pereira da Silva je še istega dne pisal kanoniku Antonu Pereira de Almeida pismo,
v katerem po opisu čudeža nadaljuje:
»Vsi so pokleknili, mnogi tudi v blato. V
razkošnem vozu, ob katerem je stal dr. Formigon, se elegantno oblečena gospa
srednjih let obrne k fantu, ki je bil videti kot visokošolec, in ga vpraša z
neizrekljivo ganjenostjo:
'Moj sin, ali še dvomiš o bivanju Boga?'
'Ne, moja mati,' odgovori mladenič z objokanimi
očmi. 'Ne, sedaj ni več mogoče.'«
Za vero je poleg razumskega spoznanja, da je
verovati pametno, potrebna človekova volja, da je pripravljen po veri tudi živeti.
Poleg tega je vera predvsem Božji dar, za katerega mora biti človek v vsej
ponižnosti in hvaležnosti popolnoma odprt.
Kljub mnogim Kristusovim čudežem v času
njegovega javnega delovanja je večina ljudi ostala neverna. Dogodilo se je in
se še danes uresničuje, kar hoče povedati Jezus v priliki o hudobnem bogatašu
in ubogem Lazarju. Neusmiljeni bogataš je po smrti prišel v kraj trpljenja,
ubogi Lazar pa v Abrahamovo naročje. Bogataš je prosil Abrahama, naj pošlje na
zemljo Lazarja, da bo posvaril njegovih pet bratov, da tudi oni po smrti ne
bodo prišli v kraj muke. »Abraham pa je rekel: 'Imajo Mojzesa in preroke, te
naj poslušajo!' Ta pa je odvrnil: 'Ne, oče Abraham, temveč če kdo od mrtvih
pride k njim, se bodo spreobrnili.' On pa mu je rekel: 'Če ne poslušajo Mojzesa
in prerokov, se ne bodo dali prepričati, tudi če kdo vstane od mrtvih'« (Lk
16,19–31).
