Predragi!
Že smo sredi postnega časa. Pri mašni daritvi
in molitvenem bogoslužju imamo veliko lepih spodbud, ki nas odvračajo od
slabega in vzgajajo ter navajajo k dobremu. Ta namen imajo tudi različna postna
spokorna dela. Eden od postnih hvalospevov pri mašni daritvi takole omenja
kristjanove naloge v tem času velikih Božjih milosti: »Svojim vernim določaš
poseben čas milosti, da bi si znova očistili srca, se osvobodili samoljubja in
si sredi skrbi za minljive stvari bolj prizadevali za to, kar je večno.«
Molímo drug za drugega, da bomo v postnem času
dosegli ta trojni namen. Tako bomo o veliki noči globlje doživeli veselo
zmagoslavje vstalega Odrešenika, kar v imenu samostanske družine in v svojem
imenu vsem iz srca želim in se vas spominjam pri oltarju.
Vzel sem si čas, da sem pregledal, koliko
bralcev spada k Bernardovi družini in koliko je drugih. Bralcev Bernardove
družine je le dobra četrtina. Zato pravzaprav podnaslov Glasilo Bernardove družine ne ustreza več. Vendar ostajamo pri
njem, ker je bilo glasilo v začetku namenjeno le njim in ker to revijo izdajajo
duhovni sinovi svetega Bernarda, cistercijani, ki smo pravzaprav najožji krog
Bernardove družine. Tudi objavljanje dogajanja za samostanskimi zidovi
opravičuje ta podnaslov.
Ker ste bralci različni, je tudi vsebina bolj
pestra, kot bi kdo pričakoval in si morda želel. Naslov V Materini šoli nas usmerja v Marijino šolo, zato je vsaka številka
zaznamovana s to snovjo. Vedno je nekaj o fatimskih dogodkih in je razumljivo,
da bomo v naslednjih nekaj letih, ob pričakovanju fatimske Marije Romarice in
ob praznovanju stoletnice fatimskih dogodkov, več o tem pisali. Ker ste mnogi
bralci posvečeni Jezusovemu in Marijinemu Srcu, sta obe najsvetejši Srci tesno
povezani z našo revijo. Seveda pa v reviji vedno lahko nekaj zase najdete tudi
člani Bernardove družine, saj ste prav vi najtesneje, z molitvijo in delom,
povezani z našo samostansko skupnostjo, ki skupaj z drugimi redovniki in
redovnicami letos obhaja leto Bogu posvečenega življenja. Tudi vse druge
bralce, duhovnike, redovnice in laike skušamo vsaj nekoliko upoštevati. Vendar
pa ob naši človeški omejenosti nikoli ni mogoče vseh zadovoljiti. Zato lepo
povabljeni, da s svojimi prispevki tudi sami sodelujete.
p. Anton Nadrah, urednik
