V več nadaljevanjih bomo hodili po Mojzesovih, nato po Jezusovih
stopinjah, kakor jih je prehodil in doživljal naš p. Branko Petauer od 15. do
28. februarja 2015. Lepoto in pomen teh svetopisemskih krajev nam bodo
približale tudi fotografije, ki jih je posnel.
Končno je prišel tako
pričakovani dan odhoda na romanje. Podal sem se v Sveto deželo, in to za skoraj
dva tedna. Vključena je bila tudi Stara zaveza, zato smo imeli v načrtu
obiskati tudi Egipt in Jordanijo.
Popoldne smo prispeli na
brniško letališče. Tam so bili že zbrani nekateri romarji. Ko je prispel še
pater Peter, smo odšli v letališke prostore in tam prejeli kape in vse
dokumente, ki smo jih potrebovali za pot. Letališko osebje je bilo prijazno in
vsi pregledi so bili hitro opravljeni.
V prostorih za vkrcavanje smo
čakali in počasi spoznavali drug drugega. Za razpoznavni znak naše skupine so
bile belo-modre kape prijateljev Svete dežele. Bila nas je kar čedna skupina.
Čas za vkrcavanje je hitro
prišel. Letalo, ki nas je popeljalo v Carigrad, je bilo udobno, saj so bili
sedeži lepo razmaknjeni. Po navodilih potnikom smo se začeli pomikati proti
vzletni stezi. Ravno mračiti se je začelo, ko smo poleteli. Pod nami so se lepo
razpeli gorenjski grički, ravnice in polja. Ravno toliko snega je bilo, da so
bili videti skoraj pravljično. Kot da bi jih čisto na rahlo potresel s
sladkorjem v prahu. Pomislil sem, kako lepa je naša mala Slovenija iz zraka.
Škoda, ker jo iz višin tako redkokdaj vidim. Imelo me je, da bi jo gledal in
gledal.
Ker je bil že mrak, so se
začele prižigati luči ob cestah. Avtomobili so risali lepe zlate črte po
nekoliko temnejših cestah. Tu in tam so že zažareli zvoniki naših cerkva.
Toda to občudovanje ni
trajalo dolgo. Hitro smo se dvignili, in vse pod mano je postalo čisto majhno.
Počasi nas je zavila temina večera in na tleh smo videli le še male lučke v
večjih krajih in mestih.
Pot do Carigrada ni trajala
dolgo. Všeč mi je bilo, da sem jo lahko spremljal na zaslonu, ki je bil vgrajen
v sedež pred menoj. Tega sem bil vesel, saj me je zanimalo, kod smo leteli. Ko
smo preleteli dobršen del Bolgarije, so motorji nekoliko bolj tiho hrumeli. Da,
začeli smo se spuščati. Trudil sem se, da bi pod nami kaj zagledal: Marmorno
morje, mogoče celo ladje ali mesto.
Ko smo leteli nad mestom, sem
napenjal oči, da bi videl biser Carigrada, cerkev Svete modrosti ali Hagio
Sofio. Pa nisem imel te sreče.
V Carigradu smo imeli nekaj
ur časa, da smo presedli na drugo letalo, ki nas bo poneslo v Afriko, v Kairo.
Ta čas, ko smo čakali, naj bi se nam pridružili še drugi romarji, ki so
poleteli iz Zagreba, saj na letalu iz Ljubljane ni bilo dovolj prostora.
Čas smo si krajšali na
različne načine. Žene so ogledovale trgovine v letaliških prostorih, možje so
si privoščili osvežilo, eni pa so se razgledovali po ogromnem letališču. Pater
Peter jim je svetoval, naj gredo po kioskih in poiščejo »ratluk«. To je posebna
turška slaščica iz kuhanega sladkorja. Pravijo, da je zelo okusna. Pater Peter,
škof Jurij, župnik Simon in jaz pa smo zasedli mizo in vrgli nekaj partij
taroka. Kmalu smo dobili »sodelavce« pri sosednji mizi. Ker smo bili dodobra
zatopljeni v igro, nam je čas hitro minil.
Ob koncu se nam je pridružil
še kanonik Anton Slabe in me zamenjal pri igri. To sem izkoristil in ob strani
zmolil še večerni del brevirja.
Skupine iz Zagreba še ni
bilo. Pravijo, da so imeli malo zamude, ker je bila v Zagrebu pravcata gneča,
saj je na isti dan prisegel novi hrvaški predsednik. Mnogo tujih državnikov je
prišlo na ta dogodek.
Končno so se nam pridružili
romarji, ki so poleteli iz Zagreba. Skupaj smo se pomaknili na drugi del
letališča, kjer bi se morali vkrcati. Naložili so nas na avtobuse in odpeljali
daleč na drugo stran letališča, ki je zelo veliko.
Vkrcali smo se na enako letalo,
mogoče je bilo celo isto. Letališki delavci so med tem nalagali našo prtljago.
Pa nič nežno niso postopali z kovčki. Metali so jih na tekoči trak, ki jih je
ponesel v trup letala.
Še malo in zarohneli so
motorji, ter nas dvignili v temino. Pot od Carigrada do Kaira je bila nekoliko
daljša kot oni del iz Ljubljane. Tokrat nisem mogel spremljati, kje smo leteli,
saj nastavitev, ki je to omogočala, ni delovala. Skušal sem malo zadremati, a
mi ni uspelo.
Gledal sem ven v temo in
molil rožni venec, najprej za vse tiste, ki so ostali doma in me prosili, naj
se jih spomnim na svetih krajih. Zatopljen v molitev sem opazil rumene lučke
spodaj na celini. Najbrž smo že prišli nad Afriko! Da, res smo skoraj prispeli!
Vedno več je bilo lučk tam spodaj in letalo se je začelo spuščati.
Po pristanku je pater Peter
razdelil sobe, dva avtobusa pa sta nas pripeljala do hotela, kjer smo se
namestili. Nekateri romarji so z žalostjo opazili, da so njihovi kovčki ostali
brez enega ali več koles. Nič čudnega, saj so jih v Carigradu krepko
premetavali. Na letališču je bila sicer posebna služba, ki je popravljala
poškodovane kovčke. Pa je pater Peter svetoval, da se jim niti bližati ni
treba, ker bi morali čakati in čakati, da bi se kaj zgodilo.
Bilo nam je naročeno, da nas
bodo budili. Z bratom Frančiškom sva računala, da bodo točni in zanesljivi.
Zjutraj sem bil buden že pred
uro, ko naj bi nas budili. A klica ni in ni hotelo biti. Nekaj časa sem še
čakal, potem pa pogledal na uro. O, saj je bilo do odhoda avtobusov samo še
petnajst minut.! Z bliskovito naglico sva zmetala nase obleko in dirjala po
hodnikih do dvigala. Potem do recepcije. Tam je bilo vse mirno. Nato ven iz
hotela. In glej: avtobusa z našimi romarji sta ravno odpeljala. Začela sva teči
za njima. To je videl hotelski uslužbenec in on je začel teči za avtobusi. Bil
je hitrejši od naju in na križišču je dohitel avtobus in začel tolči po vratih.
Šofer je ustavil in naju vzel s seboj. Vsa zadihana sva pripovedovala, da naju
niso budili.
Toda, Bogu hvala, ujela sva
avtobus in se skupaj z drugimi peljala novim dogodivščinam naproti.
Mesto ni bilo ravno čisto. Po
malih strugah je na vodi plavalo polno smeti. Tu in tam so jih z bagri pobirali
ven in odvažali nekam drugam. Že Luka Jeran je ob prvem romanju Slovencev leta
1910 zapisal, da so bili kraji v Sveti deželi zelo zanemarjeni in povsod je
bilo polno smeti. Očitno ta njegova ugotovitev še danes velja za Egipt.
Bil je meglen in turoben dan.
Škof Jurij nam je razlagal o Božjem ljudstvu, ki je več stoletij živelo v
Egiptu. Mimogrede je dodal, da se čudi megli, ki jo še ni doživel, odkar roma
po tej poti v Sveto deželo.
Molili smo še hvalnice in
druge jutranje molitve. Kmalu smo prišli do naše prve postaje, do velikega kipa
faraona Ramzesa.
p. Branko
