Papež Frančišek je pri svoji prvi sveti maši, ki jo je daroval kot papež v župniji svete Ane v Vatikanu, spregovoril o Božjem usmiljenju in med drugim dejal:
»Izročiti se Božjemu usmiljenju, ni vedno lahko, ker gre za nedoumljivo skrivnost, vendar moramo to storiti! Rekli mi boste:
'Oče, če bi vi poznali moje grešno življenje, ne bi tako govorili.'
'Zakaj? Kaj si storil?'
'Hude stvari.'
'Toliko bolj! Pojdi k Jezusu. On ima rad, da mu pripoveduješ te stvari! On vse pozabi. On ima izredno sposobnost pozabljanja. On pozabi, te objame, te poljubi in ti reče le eno: Tudi jaz te ne obsojam, pojdi in odslej ne greši več! (Jn 8,11). Samo to ti svetuje.
In ko je mesec naokrog, smo zopet v isti situaciji. Vrnimo se zopet k Gospodu! On se nikoli ne naveliča odpuščati. Mi smo tisti, ki se naveličamo prositi za odpuščanje. Zato prosimo za milost, da se ne bi nikoli naveličati prositi odpuščanja. O, bratje in sestre, Božje obličje je obličje usmiljenega Očeta, ki ima vedno potrpljenje z nami.
Ste že kdaj razmišljali o Božji potrpežljivosti? O potrpežljivosti, ki jo ima z vsakim izmed nas? On nas razume, on nas vedno pričakuje, on se nikoli ne naveliča odpuščati, če se le vrnemo k njemu s skesanim srcem. Neizmerno je Božje usmiljenje, pravi psalm.«
Tudi ob molitvi prvega angelovega češčenja na trgu svetega Petra je papež Frančišek nadaljeval z isto temo: »Vsako dejanje usmiljenja naredi svet manj hladen in bolj pravičen. Moramo dobro razumeti Božje usmiljenje, usmiljenje tega nadvse potrpežljivega Očeta. Prerok Izaija pravi, da če bi bili naši grehi rdeči kot škrlat, jih Božja usmiljena ljubezen spremeni v bele kot sneg. To je lepa misel o usmiljenju. Spominjam se, ravno sem postal škof, bilo je leta 1992, ko je obiskala Buenos Aires fatimska Marija romarica, in se je darovala množična maša za bolnike. Med tisto mašo sem šel spovedovat. In ko je bila maša skoraj pri koncu, sem vstal, ker sem moral oditi na neko birmo. Pa je prišla k meni starejša ženica, ponižna, zelo zelo ponižna, stara nad osemdeset let. Jaz sem jo pogledal in sem ji dejal:
'Nona,' kajti pri nas tako kličemo starejše žene, 'nona, vi bi se radi spovedali?'
'Da,' mi je rekla.
'Pa saj vi nimate grehov,' sem dejal.
In ona mi je rekla: 'Vsi jih imamo.'
'Toda, morda vam jih Gospod ne bo odpustil.'
'Gospod vedno odpušča,' mi je rekla z gotovostjo.
'Toda kako vi to veste, gospa?'
'Če Gospod ne bi vsega odpuščal, svet ne bi obstajal.'
Pa mi je prišlo, da bi jo vprašal: 'Povejte mi, gospa. Ste vi morda študirali na Gregorijanski univerzi? Kajti to je modrost, ki jo daje Sveti Duh, notranja modrost v odnosu do Božjega usmiljenja.'
Ne pozabimo teh besed: Bog se nikoli ne naveliča odpuščati, nikoli! On je ljubeči Oče, ki vedno odpušča, ki ima usmiljeno srce za nas vse. In tudi mi se naučimo biti usmiljeni z vsemi. Kličimo priprošnjo Marije, ki je na svojih rokah nosila Božje usmiljenje, ki se je učlovečilo.«
Isto naroča tudi fatimska Marija ob prvosobotni pobožnosti. Papež Frančišek in fatimska Marija nas vabita k pogostni spovedi.
