Škof Rožman je 10. junija 1943 povabil vernike: »S prenovljeno gorečnostjo nadaljujmo spravno pobožnost prvih petkov in prvih sobot, da zadostimo božji pravičnosti za zakrknjene grešnike, da se bodo med nami vsi spreobrnili na pravo pot, ki vodi k Bogu in njegovi večni sreči. Če je Lucija, ki je v Fatimi videla nebeško Gospo in z njo govorila, nedavno izjavila, da Portugalska še ni dovolj storila, da bi potolažila božjo pravičnost, koliko moramo potem še mi storiti, ko smo se komaj začeli spreobračati k Bogu, ki je tudi med nami vse preveč žaljen!«
Škof je nato še štirikrat povabil k obhajanju petih prvih sobot. Pri tem je vabil, naj bi se Marijinemu brezmadežnemu Srcu posvetile tiste družine, ki se doslej še niso. Zadnjo, peto prvo soboto v domovini, že petič po vrsti, so verniki obhajali 5. maja 1945, nato so se začeli umikati, nekateri preko Ljubelja na Koroško, drugi proti Trstu in Gorici v Italijo. Tudi škof Rožman je odšel. V Thurnu nad Lienzom na Tirolskem je ob navzočnosti večjega števila slovenskih beguncev naredil posebno obljubo, o kateri je zapisal 24. maja 1945 v posebni poslanici slovenskim beguncem v Avstriji in Italiji: »Dne 13. maja 1945, na 28. obletnico prikazanja Matere božje v Fatimi, smo pred kipom fatimske Marije napravili obljubo: Če nas Marija srečno pripelje nazaj v domovino, bomo storili vse, kar moremo, da se v Zgornji Šiški pri Ljubljani pozida cerkev v čast brezmadežnemu Srcu Marijinemu, ki naj bo ognjišče vsenarodne pobožnosti prvih sobot v mesecu.«
Za škofa je bil to čas velikega trpljenja. Dr. Jakob Kolarič v III. knjigi o Škofu Rožmanu poroča: »Ko je 31. maja takoj po novomašni slovesnosti Mirka Kozina v Anrasu na Tirolskem zvedel, da Angleži domobrance vračajo Titu, je bolečina prikipela do vrha. Toda njegovo izredno zaupanje v Marijo jo je zmagalo: 'O Marija! Kaj je naš narod res eden tistih, ki bo izbrisan z zemlje? Kaj si nas res zapustila? – Ne! Vemo, da nas ima Marija rada. Tudi v njej se je vse podiralo, ko je srečala svojega Sina na križevem potu. Ko je pri 13. postaji vzela vsega bičanega v naročje, saj se ji skoraj ne upamo približati, vsaj jaz imam ta občutek. Prosim jo, naj v mojem imenu poljubi Jezusove rane. – Mati je, vidi nas. Saj smo narod, ki smo se ponašali, da smo Marijin. – Vodi nas za seboj po križevem potu. – Sedaj je tako temno! Ne vidimo izhoda, kljub temu zaupamo. Vemo, da bo prišlo velikonočno jutro tudi za nas. Posvetili smo se, vztrajajmo. Mati je! – Peljala nas bo v velikonočno jutro, pa četudi nas bo vodila tako, kakor je one naše mučence, ki so dali kri za svoje prepričanje in jih je peljala skozi smrt v nebeško velikonočno jutro. Obnavljajmo posvetitev Mariji.'«
Dne 1. septembra 1951, bila je prva sobota, je škof začel že 16. turnus prvih sobot. To sledi iz njegovega dnevnika. Prve sobote je obhajal prav do svoje smrti, 16. novembra 1959.
Leta 1948 je škof Rožman prišel v Združene države. Kolarič piše, da je v Lemontu, na ameriških Brezjah, za veliki šmaren »članicam Zveze clevelandskih oltarnih društev z veliko vnemo priporočal, naj se posamezniki in družine posvete Marijinemu brezmadežnemu Srcu ter opravljajo pobožnost petih prvih sobot. S tem govorom je tudi med ameriškimi Slovenci začel širiti češčenje Marijinega Srca, obenem pa je pokazal, da še vedno trdno veruje v obljube, ki jih je Marija v Fatimi dala tistim, ki častijo njeno brezmadežno Srce.«
V Gilbertu v državi Minnesoti je Rožman, kakor poroča Kolarič, govoril »o svojem poslanstvu, ki ga je kot škof imel ne samo pred vojno, ampak tudi v času trpljenja, strahot in velikih odločitev med našim narodom. V tem govoru se je njegovo zaupanje v fatimsko Marijo, kolikor vemo, prvikrat strnilo v globoko zavest, da slovenski narod med vojno ni zaman iskal rešitve v Marijinem Srcu (…) Izrazil pa je svoje globoko prepričanje, da bo naš narod rešen trpljenja in da bo ohranil vero: 'Naš narod se je med prvimi posvetil brezmadežnemu Srcu Marijinemu, po Marijini obljubi pa bodo oni, ki se njenemu Srcu posvete, šli sicer preko morja trpljenja ali končno bodo rešeni … Ne vemo sicer, kdaj bo ta rešitev prišla, to končno ni tako važno. Važno pa je, da bo narod ostal in da bo vero ohranil.«
Dne 16. oktobra 1949 je na pozdravni akademiji v Argentini poudaril, da je posvetitev Marijinemu Srcu med vojno bila odločilnega pomena za slovenski narod: »Kakšna bo naša bodočnost? Prerok nisem. Pravim pa: upanja ne izgubimo! … Ne vemo sicer, koliko časa bo še trajalo, da bo naša revna, obubožana in oplenjena domovina zopet svobodna. Trdim in do sedaj mi te trditve ni mogel še nihče ovreči: naš slovenski narod, v kolikor je bil svoboden, je prvi narod na svetu [za Portugalci], ki se je kot narod posvetil brezmadežnemu Marijinemu Srcu. Še danes so katoliški narodi na svetu, ki se niso posvetili v tem smislu, kot smo se mi. In če kaj velja beseda Marije, potem smemo upati. Seveda nas lahko Marija vodi še skozi morje trpljenja.«
Za mesečnik Duhovno življenje je leta 1950 napisal članek Mati, zakaj odlašaš? v katerem pravi: »Tolikokrat nam je Mati božja pomagala, nas rešila v najnevarnejših trenutkih, da ji bomo večno hvaležni. Gotovo ni nikogar med nami, ki v teh usodnih letih ne bi bil doživel jasne Marijine pomoči. A končne rešitve, resnične osvoboditve še nismo dočakali. In tako ni prav nič čudno, če se v naše molitve včasih vmeša vprašanje neučakanih otrok: Mati, zakaj odlašaš? (…) Mi neučakani sprašujemo: Mati, zakaj odlašaš? Ali ni Marija mnogo bolj upravičena nas vprašati: Otroci, zakaj odlašate vi z molitvijo in žrtvami, ki so potrebne, da moje brezmadežno Srce zmaga najprej v vaših srcih in potem v vsem svetu?«
Ko so nekoč duhovniki rekli škofu, da na položaj gleda preveč črno, je odgovoril: »Vem in sem trdno prepričan, da bo vsaka molitev, vsak očenaš uslišan. Samo tega ne vem, kdaj. Ali bo to v enem mesecu, ali v pol leta ali v enem letu, ali v desetih ali v petdesetih.«
17. oktobra 1947 je v pismu nekemu frančiškanu zaupal: »Mnogo molim in trpim za to, da bi Bog prav našemu narodu podal dokaz, vsemu svetu viden, da narod, ki svoje zaupanje v Boga stavi, nikdar ni prevaran in osramočen. Trdno upam v uslišanje. Toda v nebesih imajo tako uro, ki ne šteje sekund in minut, ampak leta in desetletja.«
An
