Vse najpomembnejše informacije o epidemiji COVID19 Slovenske Škofovske Konference

Viri objav

Tekst v blogu je iz objav glasila V Materini šoli, glasila Bernardove družine. Izdaja: Cistercijanska opatija Stična, Stična 17, 1285, Ivančna gorica, Slovenija

Prikaz objav z oznako Luč nevidne Resnice. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako Luč nevidne Resnice. Pokaži vse objave

torek, 6. avgust 2013

Merton je v knjigi Luč nevidne Resnice zapisal

"Naše odkritje Boga je v nekem smislu božje odkritje nas. Boga ne moremo iti iskat v nebesa, ker sploh ne vemo, kje nebesa so in kaj so. On pride iz nebes in nas poišče. Pogleda nas, iz globin svoje brezmejne navzočnosti, ki je povsod, in njegovo videnje nam da novo bivanje in novega duha, v katerem tudi mi njega odkrijemo. Njega poznamo le toliko, kolikor nas on spoznava, in naša kontemplacija (zrenje) njega je deležnost pri njegovi kontemplaciji samega sebe."

Bog lahko človeka išče tudi po vsakdanjih in manj vsakdanjih dogodkih. Na neki postaji na Madžarskem je hotel potnik vstopiti na vlak, ki je bil že tako poln, da so potniki stali celo na stopnicah. Hotel se je pririniti vsaj na stopnice, a sprevodnik mu ni pustil. Potnik je moral počakati na naslednji vlak. Vlak je pripeljal po drugem tiru, kajti prejšnji vlak se je – iztiril. Ponesrečili so se zlasti tisti, ki so stali na stopnicah. Potnik, ki je moral počakati na naslednji vlak, je tako ostal pri življenju. Pretreslo ga je. Tudi on bi bil lahko mrtev. Začel je redno hoditi k nedeljski maši. Resno se je trudil za vzorno krščansko življenje.

Bog nas ne išče samo toliko časa, dokler nas ne najde, ampak nas išče, vodi vse življenje. Vernikova naloga je, da se temu vodstvu izroči in vedno znova izroča. Lepo je to božje vodstvo v pesmi in molitvi izpovedal kardinal Newman:

"O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!

V temi, ki me obdaja, vodi me!

Temná je noč in daleč sem od doma,

ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!

Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:

naj vidim pred seboj le za korak.

Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,

te nisem prosil, da me vodiš ti;

želel sem sam določati si pota:

a zanaprej ti vodi me povsod!

Predan napuhu bil sem in praznoti:

o, ne spominjaj mojih se zablod!

Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,

me varno bo vodila še naprej

prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,

dokler ne mine noč in prismejó

se v svitu jutra angelov obrazi,

pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč."