Bog lahko človeka išče tudi po vsakdanjih in manj vsakdanjih dogodkih. Na neki postaji na Madžarskem je hotel potnik vstopiti na vlak, ki je bil že tako poln, da so potniki stali celo na stopnicah. Hotel se je pririniti vsaj na stopnice, a sprevodnik mu ni pustil. Potnik je moral počakati na naslednji vlak. Vlak je pripeljal po drugem tiru, kajti prejšnji vlak se je – iztiril. Ponesrečili so se zlasti tisti, ki so stali na stopnicah. Potnik, ki je moral počakati na naslednji vlak, je tako ostal pri življenju. Pretreslo ga je. Tudi on bi bil lahko mrtev. Začel je redno hoditi k nedeljski maši. Resno se je trudil za vzorno krščansko življenje.
Bog nas ne išče samo toliko časa, dokler nas ne najde, ampak nas išče, vodi vse življenje. Vernikova naloga je, da se temu vodstvu izroči in vedno znova izroča. Lepo je to božje vodstvo v pesmi in molitvi izpovedal kardinal Newman:
"O, vodi me, dobrotna, blaga Luč!
V temi, ki me obdaja, vodi me!
Temná je noč in daleč sem od doma,
ti vodi me, ti razsvetljuj mi pot!
Ne prosim, da bi v širne zrl daljave:
naj vidim pred seboj le za korak.
Drugačen bil sem kakor zdaj nekoč,
te nisem prosil, da me vodiš ti;
želel sem sam določati si pota:
a zanaprej ti vodi me povsod!
Predan napuhu bil sem in praznoti:
o, ne spominjaj mojih se zablod!
Bila z menoj je zdavnaj tvoja moč,
me varno bo vodila še naprej
prek pušč, močvar in skal in rek besnečih,
dokler ne mine noč in prismejó
se v svitu jutra angelov obrazi,
pozabljenih za hip, spet ljubih kot nekoč."
