Starši pastirčkov so zelo skrbeli, da so bili pastirčki vedno v dobri družbi ter so se izogibali tistih otrok, ki so nespodobno govorili. Zato je Frančiškova in Jacintina mati nekoč naročila, naj se igrata na domačem dvorišču. Jacinta je sporočila Luciji:
»Moja mati noče, da ostaneva pri teh tukaj. Rekla je, naj se igramo na našem dvorišču. Noče, da se naučiva teh tako grdih stvari, ki so greh in ki jih Jezušček ne mara.«
Nato je Luciji zašepetala na uho:
»Če te bo mama pustila, ali boš potem prišla k meni domov?«
'Ja!'
»Potem pojdi in jo prosi!«
Jacintina najljubša igra je bila 'igra dobitkov'. Zmagovalec pri igri ukaže tistemu, ki je izgubil, naj naredi kakšno dejanje. Jacinta je pogosto naročala, naj poraženec teče za metuljčkom in ga ujame, ali naj utrga posebno rožico.
Ko je nekoč pri takšni igri v Lucijini hiši zmagala Lucija, je Jacinti ukazala, naj gre objet in poljubit Lucijinega brata, ki je ravno pisal pri mizi. Jacinta se je uprla:
»Tega pa ne! Ukaži mi kaj drugega. Zakaj mi ne ukažeš poljubiti Jezusa, ki visi tamle?« (Križ je bil obešen na steni.)
'Ja, dobro, stopi na stol, snemi ga, ga kleče trikrat objemi in trikrat poljubi. Enkrat za Frančiška, enkrat zame in enkrat zase.'
»Našemu Gospodu dam poljubčkov, kolikor hočeš.«
Jacinta je objemala in poljubljala Križanega s takšno predanostjo, da Lucija tega ni nikoli pozabila. Potem se je pozorna zazrla v Jezusa in križu in vprašala:
»Zakaj je Jezus pribit na križ?«
'Ker je za nas umrl.'
»Povej mi, kako je bilo.«
Na Jacinto je zelo vplivalo Lucijino večkratno pripovedovanje o Kristusovem trpljenju. O tem se je Lucija naučila od svoje matere, ki je otrokom raje razlagala Jezusovo trpljenje, kakor da bi jim pripovedovala različne pravljice. Lucija je imela tako dober spomin, da si je že po enkratnem pripovedovanju zapomnila tudi podrobnosti in jih je znala ponoviti. Zdaj je Jacinti in Frančišku začela pripovedovati o Gospodovem trpljenju. V hišo je prav tedaj stopila Lucijina najstarejša sestra Marija, vzela Jacinti križ iz rok in Lucijo oštela, rekoč, da se ne smejo dotikati svetih reči. Tedaj se je Jacinta sestri opravičila:
»Marija, ne bodi huda, jaz sem bila, pa ne bom več.«
Marija jo je pobožala in vsem trem rekla, naj se gredo igrat na dvorišče, ker v hiši ničesar ne pustijo na svojem mestu. Odšli so k vodnjaku, ob katerem se jim je angel drugič prikazal. Tu so se naslednja leta pogosto zbirali za medsebojne pogovore, goreče molitve in »tudi za solze, ki so bile včasih precej grenke. Svoje solze smo mešali z vodo v vodnjaku in jih potem iz njega pili. Ali ni bil ta vodnjak podoba Marije, v srcu katere smo obrisali svoje solze in zajemali tolažbo?« Ta vodnjak je bil za vse to zelo primeren, ker je bil skrit za kostanji, kupom kamenja in grmičevjem.
Otroci so posedli na vodnjak in Lucija je zelo živo pripovedovala o Jezusovem trpljenju. Malo Jacinto je to ganilo do solz. Mnogokrat je še pozneje Lucijo prosila, naj ji zgodbo o Gospodovem trpljenju ponovno pove. Iz sočutja do trpečega Jezusa je jokala in rekla:
»Naš ubogi Gospod! Nikoli več ne bom grešila, ker nočem, da bi naš Gospod trpel.«
