Poglejmo nekatere odgovore na
to vprašanje.
Moliti pomeni z
ljubeznijo misliti na Boga (Charles de Foucauld).
Molitev je pobožno povzdigovanje duha k Bogu (Evagrij).
To je sicer res, a molitev ni
samo to. Ne gre samo za povzdigovanje duha, ampak tudi srca. Zato bi bilo bolje
reči, da je molitev pobožno povzdigovanje duha in srca k Bogu.
V molitvi odpiramo svoje srce Bogu (Karl Rahner).
Najmočnejši je tisti človek, ki zna skleniti roke k molitvi. –
Prava molitev je boj z Bogom, v katerem zmagamo z Božjo zmago. – Kdor se bori s
svetom, bo velik v zmagi nad svetom; kdor se bori s seboj, bo večji; kdor se
bori z Bogom, bo večji kot vsi (filozof Kierkegaard).
Pri nekaterih opisih manjka
vidik poslušanja Boga. Morda je le rahlo nakazan. Če najprej ne spregovori Bog,
sploh ne gre za pravo molitev. On nas ne samo prvi ljubi, temveč nas tudi prvi
kliče k molitvi. Bog se je moral najprej prikazati Abrahamu ter mu obljubiti,
da bo njegovemu potomstvu dal obljubljeno deželo. Šele nato mu je Abraham
postavil oltar kot odgovor na to Božje prikazanje. Vse obračanje očakov na
Boga, vse molitve prerokov in drugih so odgovor na Božji klic, na Božje obljube
in pomoč.
Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega kakor prijateljsko
srečanje in zaupen pogovor z Njim, ki o njem vemo, da nas ljubi (sv. Terezija
Avilska).
Že v Svetem pismu so veliki
molivci poslušali Boga. Še več: celo gledali so ga. Vse so pričakovali od Boga.
Z Bogom so govorili, ga klicali, pred njim zdihovali in jokali, mu peli in
vzklikali. Na Boga se niso obračali le z besedami, temveč tudi s srcem in
duhom. Njihova molitev je bila tesno povezana z vsakdanjim življenjem
posameznika in skupnosti. Molitev ustnic, srca in duha je bila duhovni izraz
njihove trajne povezanosti z Bogom. Ko so se ravnali po Božjih zapovedih, so že
molili.
Ko z očmi vere gledamo Boga,
gremo iz sebe k njemu. Ko ga poslušamo, zapuščamo sebe in svoje misli in mu
gremo naproti.
Za Lazarjevo sestro Marijo
pravi evangelist, da "je sedla h Gospodovim nogam in poslušala njegovo
besedo" (Lk 10,39). Marija ob Jezusu pozablja na vse drugo. Zdaj je zanjo
čas srečanja z Gospodom. V polnosti živi sedanji trenutek: z ljubeznijo
sprejema Jezusove besede in z ljubeznijo v srcu nanje odgovarja. Zaslužila je
Jezusovo pohvalo: "Marija si je izvolila najboljši del, ki ji ga nihče ne
bo vzel" (Lk 10,42).
Molitev je srečanje dveh ljubezni:
ljubezni Boga in vernika. Kot takšna ima vrednost sama v sebi in zato nanjo ne
smemo gledati le kot na sredstvo, s katerim moremo doseči kakšno dobrino od
Boga. Molitev ni izguba časa, kakor marsikdo misli, saj tudi ljubezen med
zakoncema, med materjo in otrokom ni izguba časa. Naglica je velik sovražnik
molitve. "Bog je ustvaril čas, človek pa naglico," pravi irski
pregovor.
An
